Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Razne ankete, ki domnevno merijo javno mnenje, v resnici pa zgolj površinsko ugotavljajo, kako se v posameznih obdobjih nekateri ljudje refleksno odzivajo na aktualna dogajanja v državi, kažejo, da ljudje vse manj podpirajo delo trenutne vlade. Nobene raziskave ni treba narediti, da bi ugotovili kaj takega.

Ko ljudem jemljejo, kar so ustvarili, ko jih nihče niti ne povpraša, kaj v resnici mislijo o svetu, v katerem živijo, ko jih potiskajo v duhovno depresijo, ko ne naredijo ničesar, da bi se zadeve zares premaknile na bolje, ko je vse več ljudi lačnih, starši pa ne morejo dati dovolj hrane svojim otrokom, je povsem logično, da bodo ljudje nezadovoljni. Pa še to ni vsa zgodba.

Če zadovoljstvo z delom vlade pada, je logično, da je bilo v preteklosti večje, kot je sedaj. Kaj pomeni, da so bili ljudje zadovoljni z vlado? Kako so lahko zadovoljni z vlado, ki jim nenehno jemlje?

Dejstvo je, pravijo, da so ljudje danes manj zadovoljni z vlado kot pred časom. A manjše zadovoljstvo še ni nezadovoljstvo. Nihče namreč ne govori, da so ljudje nezadovoljni – govorijo le o tem, da zadovoljstvo pada. Torej so še vedno zadovoljni.

Kako pa bi bilo z nezadovoljnimi ljudmi? Ljudje, ki so nezadovoljni, imajo na voljo več možnosti.

Prvič. Ne storijo ničesar. Torej so zgolj nezadovoljni in depresivni, nezadovoljstvo pa neracionalno stresajo okoli sebe.

Drugič. Začnejo se upirati, začnejo razmišljati in skušajo nekaj narediti, da bi nezadovoljstvo izginilo, da bi se svet spremenil na bolje.

Tretjič. Začnejo se ozirati po novem gospodarju, da bi namesto njih kaj storil.

SDS je zopet na prvem mestu po priljubljenosti, po številu ljudi, ki bi volili zanjo. Morda to pomeni, da se ljudje vnovič ozirajo po JJ-ju in po tihem že razmišljajo, da bi bilo dobro, če bi prišel na oblast. Ljudje imajo izjemno kratek spomin ali pa trmasto vztrajajo v posebnem odnosu do vodje.

Vse drugo je po starem. In če aroganca aktualne vlade spominja na superiornost nekdanjih diktatorskih režimov, kot trdijo nekateri, moramo biti zelo natančni. Superiornosti režimov namreč ne bi bilo, če bi ljudje mislili.

Ko je Hannah Arendt osamljena takoj po vojni trdila, da Eichmann ni razmišljal, da dobesedno ni bil sposoben misliti, so jo seveda polivali z gnojnico, češ da brani in zagovarja nacističnega zločinca. Niso vedeli, niso razumeli, o čem je sploh govorila.

Govorila je o posebnem stanju, v katerem se lahko znajde človeško bitje. To je vmesno stanje, v katerem človeška žival ni človek, ni oseba in zlasti ni subjekt. Doživlja, čuti, celo čustvuje, vendar ne misli. Ima ideje, govori, se pogovarja z drugimi ljudmi, vendar ne razmišlja.

Ker ne razmišlja, se ne ukvarja z razliko med dobim in zlim ter dobesedno ne ve, kaj je prav in kaj je narobe.

Človekova zmožnost za razmišljanje namreč pomeni, da ne zadošča, če človek avtomatično sprejema domneve in predpostavke o svetu in dogajanjih v njem, da bi deloval in preživel. To preprosto ni dovolj.

Razmišljanje v strogem pomenu besede pomeni, da niti dvom v to, kar domnevno obstaja, ni dovolj. Ne zadošča spraševanje, ali je nekaj res ali ne, ali smo lahko v kaj prepričani ali ne moremo biti, ali obstajajo substance ali ne. Ljudje to delajo nenehno. Potrebno je še nekaj drugega.

Potreben je odgovor na vprašanje, kateri so nujni pogoji razmišljanja. To nam pove, da je absolutni pogoj razmišljanja spoznanje ali vsaj nezavedni intuitivni občutek, ki nas prepriča, da bit nima nobene določljive identitete.

Torej ni res, da že vsak otrok razmišlja. Potrebno je spoznanje o zapisanem, da bi razmišljanje sploh šele steklo. Seveda je problem, kako potem priti do spoznanja, če pa do njega lahko pridemo le z razmišljanjem.

Odgovor je freudovski: nezavedno misli. Torej ljudje vselej že nezavedno vemo, da bit nima določljive identitete; nezavedno torej že vem, zavest se mora vselej šele prepričati. Ljudje se preveč zanašajo na zamisel, da zavest razmišlja ali da je zavest isto kot razmišljanje. Zavest z razmišljanjem sploh nima nobene neposredne in nujne zveze.

Ko torej trdimo, da človek ne misli, mislimo zlasti na to, da se njegova zavest upira zapisanemu spoznanju. Dokler se upira, trmasto in nepopustljivo verjame, da je na pravi poti, zato mora prej ali slej postati destruktivna; pravzaprav zavest, ki se tako upira, že je destruktivna, le da ne prepozna lastne destruktivnosti.

Ko človek tako vztraja, živi čisto fantazmo. In danes jo na žalost po malem živimo skoraj vsi. Imenuje se: čisti kapitalizem. Zadevo lahko tudi obrnemo: čisti kapitalizem je čista fantazma. Kaj to pomeni?

Pomeni, da kapitalizem ni zgolj stroj, materialna mašina ali avtomat. Stroj namreč potrebuje programsko opremo, ki je v primeru ljudi duh. Drugo ime zanj je ideologija. Vsak dan dihamo, jemo in pijemo ideologijo. To delamo spontano, avtomatično, refleksno, brez razmišljanja.

In natanko za to gre. Čisti kapitalizem deluje le, če ljudje ne razmišljajo, če torej samoniklo vsrkavajo ideologijo in s svojim delovanjem prispevajo k njej. Bolj ko verjamejo, da so spontani, samonikli, naravni, pristni in neponarejeni, bolje gre ideologiji in samemu kapitalizmu. Ni čudno, da njegovi zastopniki v zadnjem času vse bolj pogosto uporabljajo besednjak, ki zajema predvsem zapisane izraze.

Ideologija zato ni laž o realnosti, ampak dobesedno je realnost in njena resnica sočasno. Prav zato jo je tako težko razkrinkati. Politiki in intelektualci je kajpak ne razkrinkajo, ker imajo od takega delovanja otipljive, materialne koristi. Do nje se obnašajo tako, da jo ponavljajo, obnavljajo, zato govorijo o njej prijazno. Nenehno uporabljajo puhlice, fraze in žargon. Ne naredijo nobene analize, ampak samo praskajo po površju – na primer takrat, ko govorijo o krizi in o tem, kaj je treba narediti, da bo čim prej minila, da jim bo dobro.

Nikoli ne spregovorijo o kapitalizmu, o njegovi esenci, naravi, o njegovem bistvu, o tem, kako deluje in kako se obnavlja. O vsem tem od njih ne bo padla niti ena sama beseda. In čisto mogoče je, da ne bo padla, ker preprosto ne vedo, kaj kapitalizem je in kako delujejo ideološke prakse, kako so sploh mogoče, ne vedo pa zato, ker verjamejo, da jim kratko malo ni treba vedeti.

Richard Wollf ima zato prav, ko trdi, da je kapitalizem tabu. Ne le v ZDA, temveč tudi v Sloveniji. Tabu je nekaj nedotakljivega, prepovedanega, je nekaj, o čemer se ne govori. Lahko govorimo o vsem, le o tabuju ne bomo.

Če bi spregovorili o njem, bi najprej poudarili, da je izjemno nestabilen. Krize zato niso naključne, ampak so nujne in se ponavljajo. Govorjenje, da bo trenutne krize kmalu konec, je zato le del političnega teatra, za katerega skrbijo ljudje, ki bi se radi ohranili na oblasti.

Tudi če bo krize konec, naslednja ni daleč proč. Ljudje tako lahko živijo od krize do krize, njihova življenja pa se naravnavajo na ritem kriz, zategovanja pasov, odplačevanja dolgov in tako dalje. Vse življenje lahko mine na tak predvidljiv način.

V tem je paradoks kapitalizma: je nestabilen, a v nestabilnosti povsem predvidljiv. Stanje demokracije je zato porazno. Ljudje so pripravljeni živeti s krizami, po vselej enakem scenariju, čisto fantazmo, ne da bi se enkrat samkrat vprašali, ali je to res bistvo življenja. Hm.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži