Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predsednica vlade trdi dvoje. Prvič. Proračun nas pelje naravnost na pot napredka in razvoja. Drugič. Pojma nimam, koliko bo stala sanacija bank.

Zaradi obljube napredka v svetlo prihodnost bi se lahko radostili, zaradi nevednosti glede denarja, potrebnega za sanacijo bank, bi nas moralo skrbeti. Zveni kot recept za manipuliranje z ljudmi iz kakega priročnika.

Če proračun, ki v glavnem jemlje ljudem še tisto malo, kar imajo, vodi na pot napredka in razvoja, po definiciji odpira nove možnosti za blagostanje prav teh ljudi. Kako do blagostanja z jemanjem in potiskanjem ljudi v depresijo, ni jasno, oziroma je nemogoče. Ne moreš namreč nekomu jemati, obenem pa mu govoriti, da tako napreduje in da bo imel vsak dan več.

Pa vendar privzemimo za trenutek, da bosta napredek in razvoj kar čudežno, kot mana, padla z neba. V kapitalizmu, živimo pa natanko v njem, napredek in razvoj še nikoli nista pomenila ničesar dobrega za navadne ljudi. Pomenila sta nekaj dobrega za elito, to prav gotovo, za večino ljudi pa ne. O kakšnem napredku in razvoju torej govori Alenka Bratušek? Da ne govori morda o lesenem železu?

Če govori o razvoju in napredku za elito, zakaj o tem govori vsem ljudem, ne pa zgolj pripadnikom elit? Če misli na razvoj in napredek vseh ljudi, zakaj jim potem jemlje, namesto da bi jim omogočala oboje, tak kot je to omogočeno elitam?

In če ne ve, koliko bo stala sanacija bank, kako si sploh upa govoriti o napredku in razvoju? Morda bo sanacija stala toliko milijard, ki si jih bomo morali sposoditi za drag denar, saj jih nimamo, da bosta razvoj in napredek nenadoma zgolj puhlica, dim v vetru, sposojeni denar pa bodo z obrestmi vred odplačevali še naši pravnuki, kar pomeni, da niti oni ne bodo okusili razvoja in napredka.

Očitno je, da mora premierka ljudstvu prodajati meglo in jim sladko govoriti, čeprav je taisto ljudstvo že nekaj časa vse manj zadovoljno z vlado in z njenim delovanjem, kar pomeni, da ne verjame v ponujeni napredek in razvoj, zavrača pa tudi sladke besede. Vse bolj jasno postaja, da vlada in ljudstvo živita na dveh različnih planetih.

Vlada živi na planetu, kjer se zdi, da sta napredek in razvoj nekaj samoumevnega in da je oboje zgolj stvar milijard, ki jih nekdo vloži v banke. Torej mimo prikoraka milijarder, vloži milijarde in – puf, napredek in razvoj sta že tu. Tam so tudi prepričani, da sta kakovost življenja in blagostanje ljudi neposredno vezana na proizvodnjo blaga in kupovanje dobrin. Ali drugače rečeno: na planetu očitno verjamejo, da so banke bistvo življenja, napredka, razvoja in sploh vsega, kar bi utegnilo zanimati prebivalce.

Toda ljudje na svojem planetu počasi spoznavajo, da je bistvo življenja, njegova kakovost, njihova dobrobit vse kaj drugega kot kupovanje poceni cunjic in drugega blaga, ki prihaja na svobodne trge, za katerimi stojijo prebogate banke in drugi milijarderji. Vse bolj jasno jim je, da je bistvo življenja in same eksistence vezano na solidarnost, kreativnost, ljubezen, medsebojno zaupanje, pomoč in kakovost medsebojnih odnosov, ne pa na denar in banke.

Če bomo torej znova na poti kapitalističnega napredka in razvoja, bomo obenem tudi na poti, ki vodi v novo krizo, v novo zategovanje pasu in v izgubljanje delovnih mest. Kapitalizem namreč ni trajnostni sistem, ampak je destruktiven in avtodestruktiven, kar pomeni, da dolgoročno sploh ne more preživeti, saj je preveč razsipen. Torej koplje grob samemu sebi, kot bi rekel Karl Marx. O razvoju in napredku zato v zadnji instanci niti ne moremo govoriti.

Če pa bodo ljudje, ne vlada, končno vzeli lastne usode v svoje roke in se odločili za kakovostno življenje namesto za razvoj in napredek kapitalizma, utegne biti vse zelo drugače, kot si predstavlja Alenka Bratušek.

Njen paradoks je namreč na dlani: napredek in razvoj za elite pomenita bedo in zategovanje pasov za ljudstvo, na koncu pa seveda tudi za samo elito. Kakovost življenja ljudi ne prenese kapitalizma, torej tudi ne napredka in razvoja za elite. Čisto mogoče je torej tole: na koncu bomo imeli banke in milijarde, vložene vanje, ne bomo pa imeli kakovostnega življenja. Imeli bomo pač življenje, ki ga lahko kupijo in ustvarijo milijarde, kar pa ni prav veliko.

Še enkrat. Razvoj kapitalizma ne pomeni prednosti ljudi pred profitom – v kapitalizmu je to kratko malo nemogoče. Če so ljudje pred profiti, ne govorimo o kapitalizmu, temveč o socializmu ali komunizmu. Dokler govorimo o kapitalizmu, so profiti pred ljudmi, zato je kakovost življenja zgolj simulacija ali pa še to ni.

Šele socializem ali komunizem pomenita resnični razvoj in napredek ljudi ter pomenita resnično kakovost življenja vseh ljudi.

Pomenljivo je, da Alenko Bratušek, ki jo je izvolilo ljudstvo, ne govori o napredku in razvoju ljudi, ampak govori samo o napredku in razvoju, kot da obstajata sama po sebi in sta namenjena sebi. Po tihem seveda misli na kapitalizem, ne na ljudi.

Če bi torej delala v dobro ljudi, ne bi delala v dobro elit; in obratno. Kaj naj torej stori?

To ni zgolj retorično vprašanje, temveč je predvsem vprašanje o tem, kaj je etično, kaj je prav in kaj ni. Pravzaprav je to kar temeljno in bistveno vprašanje eksistence vsakega človeka in tudi občestva v tem trenutku.

Prvič. Lahko odstopi. Ugotovi, da ne more delati v dobro ljudi in za kakovostno življenje, jim to odkrito pove in spokojno odide s prizorišča, zavedajoč se, da se je pač znašla pred preveliko oviro, da je stopila v prevelike čevlje.

Drugič. Lahko stopi na stran ljudstva in začne delati v njegovo dobro. Še enkrat resno premisli, kaj je kapitalizem in kako deluje, nato pa se odpove svojim fantazma in začne vleči ustrezne poteze, ki tlakujejo pot v komunizem.

Te ne bodo všeč pripadnikom elit, zato mora imeti na svoji strani tudi mišice. V določenih trenutkih je namreč potrebna tudi moč, sila. Ki ni usmerjena zoper ljudstvo, ampak je enkrat za spremembo usmerjena zoper sam sistem, ki ga sistematično izkorišča.

Alenka Bratušek stoji pred velikim izzivom. Naj torej še verjame lastnim fantazmam ali ne?

Izziv ni zgolj racionalne, intelektualne narave, temveč je predvsem moralne in etične narave. Dolžnost vsakega človeškega bitja je namreč tale: razmišljaj!

A v tem je še en paradoks Alenke Bratušek: kdor razmišlja, ne more obenem zastopati oblasti. Razmišljanje in oblast se preprosto izključujeta in sta vsaksebi.

Če bi Alenka Bratušek začela razmišljati, bi kratko malo odstopila. Če ne bo odstopila, pomeni, da ne razmišlja. Kaj pa vsi drugi?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži