Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če ni boga, ni svobode. Ker sem svoboden, bog nujno je.

Kot svoboden neskončno presegam samega sebe, saj sem nujno odprt do neskončnosti kot kreativne sile. Kar obstaja in je končno, je namreč kontingentno. V njem je vselej nekaj odprtega, zato lahko dajemo in prejemamo. In še preden lahko kaj damo, smo dani in nam je dano. Natanko zato je človek zmožen etičnega dejanja, ki pomeni preseganje sebe in to, kar je rekel Kant: brezpogojno je pred mojo svobodo, da določim in presegam samega sebe.

Bog ni vsemogočno bitje. Vsemogočno absolutno bitje ne bi imelo ne potrebe ne možnosti, da kreira sebe. Bog lahko kreira sebe le, če se v aktu kreiranja lahko nekaj dopolni. Kaj se dopolni?

Dopolni se nekaj. Dopolni se z mojo svobodo, zaradi katere se dopolni neskončnost z mojo kontingentno končnostjo, ki je odprta do neskončnosti. Človek tako določa samega sebe v odnosu do boga in ta se dopolni z njegovim določanjem sebe. Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? Preprosto tole.

Vsi poznamo, kako Janez opiše zadnje trenutke Jezusovega življenja. Njegove ne čisto zadnje besede naj bi bile: Moj bog, zakaj si me zapustil?

Zakaj bi torej vsemogočni oče zapustil svojega nemočnega sina v ključnih trenutkih njegovega življenja? Kateri oče bi bil tako krut, da bi pustil svojega sina sramotno izdihniti na križu na nekem zblojenem planetu med samimi bebci? Zakaj se bog ne bi odzval na prošnjo svojega sina in zakaj ga je sploh poslal na ta nori planet?

Zapisana vprašanja so danes nenavadno aktualna. Očitno je namreč, da je funkcija, ki naj bi jo imel oče, že skoraj povsem izginila. Ljudje so vse bolj podrejeni hedonističnemu nadjazu, ki jim v kapitalističnih okoljih nalaga brezmejno uživanje, za katerega sicer vedo, da ne more podeliti življenju smisla. Brezmejno uživanje preprosto ne vodi nikamor in se zgolj bebavo kopiči.

Obstajati mora drugačen cilj življenja, za katerega bi bilo zares vredno živeti. JK je dobro vedel, da je mogoče v življenju odkriti višji smisel, kot ga lahko pripišemo hedonizmu, zato bi se danes družil tudi z geji in s homoseksualci.

Višji smisel življenja pa je močno in neposredno odvisen od človekovega odnosa do tega, kar je nad njim. JK je zato upravičeno spraševal očeta, zakaj mu ne pomaga v najtežjem trenutku življenja, vendar je še pravočasno spoznal, da ga oče v resnici ni zapustil.

Oče ni zapustil Jezusa, ker je ta sam izbral simbolni mandat in ga sprejel, kar seveda pomeni, da mu ga ni naložil Oče. Juda je to zelo dobro vedel. Podobno je v analizi: ko pacient stopi skozi analitikova vrata, se je že odločil za analizo, kar pomeni, da je že svobodno sprejel mandat, čigar razsežnosti še ne more poznati v celoti.

V tem je velik problem: človeško bitje se namreč želi zaščititi pred izgubami, pa čeprav gre za iluzije. V analizi najbolj dramatično pride do izraza prav Freudovo spoznanje, da je ego pripravljen ljubiti iluzije celo bolj kakor sebe, kar pomeni, da je pripravljen tudi na skrajne oblike konservativnosti.

Pa vendar se mora odpovedati iluzijam, pa če so še tako prijetne. Ko se pacient končno otrese iluzij, tako kot se jih je otresel JK, ga čaka še končno spoznanje.

Konec analize je neposredno primerljiv s smrtjo Jezusa Kristusa na križu in z njegovim predzadnjim zadnjim vzklikom. Tako kot je prerok spoznal, da ni nikogar, ki bi lahko v ključnem trenutku posegel v njegovo življenja in ga naravnal, tako tudi pacient na koncu analize spozna, da Veliki Drugi ne obstaja, kar pomeni, da ne obstaja bitje, ki bi jamčilo za pomen in smisel njegovega življenja; to je zato povsem odprto.

Jezusov oče paradoksno potrdi smisel sinovega mandata natanko s svojim molkom. Enako pacient ob koncu analize ve, da je smisel njegovega nadaljnjega življenja odvisen od njegovega odnosa do neobstoječega Velikega Drugega.

JK sprejme očetov molk, zato zavrne še zadnjo skušnjavo in z njegovo gesto se dopolni, kar se je moralo dopolniti. Podobno pacient sprejme odsotnost Drugega, razgradi transferni odnos do njega in se spravi s seboj in z življenjem. Konec analize je zato sprava, ne taka ali drugačna oblika normalnega življenja, kot mislijo psihoterapevti, psihiatri in konservativci, ki hočejo referendum proti družinskemu zakoniku.

Zares normalno je to, kar je zastopal JK: sprejem simbolnega mandata.

Vsak človek je zmožen za simbolni mandat – geni nimajo s tem nobene zveze. Iz povedanega sledi, da ljudje danes potrebujejo predvsem simbolne mandate in spravo, saj je kapitalizem poblaznel.

Sprava je učinek subjektove avtorefleksije, opisane zgoraj, ki ni zgolj posameznikov podvig, ampak je tudi podvig sveta. Tu nastopi Hegel, ki je vedel, da je človekova ustvarjalnost vselej ustvarjalnost samega sveta. Ko se človek produktivno sooči s svetom, se ta sooča s seboj. Toda Hegel je poudaril še nekaj drugega: vsaka vednost, vsaka ustvarjalnost je nujno nepopolna, nedokončana, zato se mora ponavljati. Sprava s svetom je zato sprava s samo nepopolnostjo, nedokončanostjo sveta, kar pomeni tudi sprejem nujnosti novih simbolnih mandatov. Z njimi ljudje ne bodo nikoli dopolnili sveta, ampak ga bodo, prav nasprotno, ohranjali v njegovi nedokončanosti, necelovitosti, ki pa je popolna prav zaradi zavesti o nedokončanosti, ki nastane kot učinek človekovega odločanja za simbolne mandate in jo moramo dodati svetu, če ga hočemo misliti in razumeti.

Svet bo zato vselej drugačen; nikoli ne bo mogel biti identičen s seboj. V takem svetu so ljudje agensi, nosilci in zastopniki neskončno kreativne sile, ki je bog. JK je sicer umrl na križu, vendar se je vrnil in se še vedno vrača kot kreativna sila ali imaginacija. Nanj ni treba čakati, saj on čaka na nas. Mi sami smo agensi, zato je kreativna sila nemočna, če ne sprejmemo na svoja pleča simbolnih mandatov, s čimer se svet dopolni, kot je pokazal JK.

Smisel in cilj človekovega življenja je torej kultiviranje sveta. Kultiviranje sveta ne pomeni obdelovanja danega sveta in njegovega ekološkega ohranjanja; še manj pomeni izključevanje ljudi. Daleč od tega. Kultiviranje sveta pomeni ponavljanje kreativne geste, ki je vpisana že v sam svet. Torej pomeni ponavljanje same kreativnosti. Ali kot je nekoč dejal Derrida: človek s kreativno gesto dobesedno postane bog, ki je kreativnost.

Če je danes še mogoče trditi, da je človek naravno bitje, je mogoče reči, da je naravno bitje ravno takrat, ko zmore kreativno gesto, s katero spreminja in preoblikuje samo naravo v neskončnem toku kreativnosti. Narava namreč je kreativnost, zato biti naraven pomeni biti kreativen. Še več: pomeni biti sama kreativnost.

Cilj življenja je zato življenje; smisel življenja je življenje kot kreativnost. Ta je možna in nujna, kajti Bog je nedoločljiva neskončnost, Sin je empirična in določljiva končnost, Sveti duh pa je končno pogoj neskončne človekove zmožnosti za samoodločanje in samodoločanje, ki za nazaj potrjuje in določa tudi Boga.

Vse to ima veliko več skupnega z družinskim zakonikom kot pa predlog referenduma, s katerim ga želijo nekateri potisniti na smetišče zgodovine.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži