Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekaj ljudi se mi je v zadnjem času oglasilo z enakim vprašanjem. Zakaj si umolknil? Verjamem, da sem jim dolžan odgovor, saj so pošteni in iskreni, vprašanje pa je tudi produktivno, zato sedaj naenkrat odgovarjam vsem.

Strogo vzeto, nisem umolknil. Od 13. oktobra do danes sem priobčil pet esejev pod skupnim naslovom Poetika filma, a jih ni prebral skoraj nihče. V istem času so naložili tudi predavanje, ki si ga prav tako ni ogledal skoraj nihče. V Sloveniji ni filozofa, ki bi imel pet let zapored na svojih rednih mesečnih predavanjih od petdeset do sto poslušalcev (nimajo jih niti na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete), kot jih imam sam, a niti to ne zadošča za širši krog poslušalcev, ki bi sicer lahko udobno spremljal predavanja na medmrežju. Zanimanja torej skoraj ni.

Objavil sem torej več prispevkov kot kdorkoli, vendar se je kljub temu pojavilo vprašanje, zakaj sem umolknil. Mislim, da razumem, zakaj se je pojavilo.

Pojavilo se je, ker sem nehal objavljati kolumne oziroma razmišljanja o aktualnih vsakdanjih dogodkih, zlasti političnih, ki jih tako ali tako komentira čisto vsakdo in ustvarja vtis, da dobro razume dogajanja.

Zakaj sem jih nehal objavljati? Ker jih je preprosto preveč.

Zadeva je še hujša. Danes je del kapitalizma tudi kritična misel, zato je kratko malo povsod. V resnici gre za manipuliranje brez primere v zgodovini človeštva. Živimo v totalitarnih časih, v katerih se neoliberalistična razmišljanja o dolgovih in reševanju bank z lahkoto povezujejo in prepletajo z nebulozami tipa rodimo se grešni in krivi. Ali drugače rečeno: današnji politiki so tako arogantni in samovšečni, da z lahkoto sporočajo ljudstvu, da lahko delajo z njim, kar pač hočejo, pa če je še tako kritično. In ljudstvo? V glavnem molči, nezavedno trpi, žurira in se zabava.

Nadaljevanje mojega razmišljanja se navezuje na filozofsko razmišljanje ženske, ki jo izjemno cenim. Njeno ime je Hannah Arendt. Nekoč je razmišljala takole.

Če bi obstajali večni in univerzalni zakoni sveta, če bi bil ta povsem določen, človeškim osebkom ne bi ostalo ničesar drugega kot ponižna podložnost. Nobene svobode ne bi bilo, vse bi se dogajalo natanko tako, kot predvidevajo zakoni in kot je vnaprej določeno. Vsakdanja zdrava pamet bi se prej ali slej dokopala do tega spoznanja, zato bi ostajala mirna in ponižna.

S pomočjo njenega razmišljanja, uporabljajoč Descartesovo metodo dvoma, pa lahko rečemo, da svet očitno ni tak, kajti vsakdanje ideologije dokazujejo, da obstajajo oblastniki, zastopniki oblasti, ki se ves čas trudijo, da bi ustvarili med ljudmi vtis, da je svet določen, natanko zato, ker vsaj intuitivno vedo, da nikakor ni.

Kljub temu pa se večina ljudi obnaša tako, kot je predvideno. Kako je to mogoče?

V takem svetu je mogoče doživeti na lastni koži zlasti dvoje. Prvič. Zastopniki manipulacije in propagande, neoliberalci in verski fanatiki, morda vedo ali pa tudi ne vedo, da je mogoče z ljudmi manipulirati, jim nalagati občutke krivde, grešnosti, pokvarjenosti in manjvrednosti. Zanašajo se na učinke manipulativnega dela, zato se ne vznemirjajo, dokler je iz njih mogoče razbrati, da manipuliranje deluje. V resnici deluje. Drugič. Ljudje se množično podrejajo manipulaciji in propagandi, številni pa se obnašajo tako, kot je rekel Šifra agentu Smithu v Matrici: brezbrižnost je blagor. Brezbrižnih ljudi razmišljanje seveda ne zanima že po definiciji.

Kaj torej doživlja v takem svetu razmišljajoči človek? Doživlja predvsem izoliranost, samotnost. Zastopniki oblasti, manipuliranja in propagande rajajo skupaj z množicami, ki morda vedo ali pa tudi ne vedo, da je svoboda zgolj puhlica, medtem ko se jim o odgovornosti sploh ne sanja.

Izoliranost, pravi Hannah Arendt, pomeni odsotnost prijateljev, pomeni pa tudi odtujenost in čutenje bolezni, za katero trpi ta svet. Trpi namreč za boleznijo, ki jo imenujemo nehumanost. To je strašna bolezen, ki pomeni izčrpavanje in izkoriščanje ljudi, ne da bi se ti zavedali, kaj se jim dogaja.

Ne zavedajo se, da živijo v kapitalističnih družbah, v katerih so povsem odveč. Kapitalistična mašina jih ne potrebuje, zaradi medsebojne odtujenosti pa ne potrebujejo niti drug drugega. Vsakdo živi kot egoistični atom in skuša preživeti.

Izoliranost pa ne pomeni osamljenosti, nadaljujejo razmišljanje Hannah Arendt. Pomeni samoto, vendar je v samoti vsak človek dvoje v enem. Nikoli ni sam. Velika vprašanja o svobodi ljudi, odgovornosti do Drugega in solidarnosti, nesmrtnosti duše, o skupnem delovanju in o odnosih do realnosti, o biti in niču, o biti in dogodku, o smrti in življenju si človek zastavlja v samoti, ko je sam s seboj in se zaveda, da je del neskončne kreativnosti, o kateri je govoril Spinoza.

Zadeva pa nikakor ni enostavna. Ko je človek sam, ko si zastavlja zapisana vprašanja, ko razmišlja o njih, je skupaj z drugimi ljudmi. Je skupaj z vsemi drugimi ljudmi, z živimi in mrtvimi. Sliši se nenavadno, vendar nikakor ni.

Nenavadno je, da so ljudje vsaj navidezno zadovoljni s kapitalizmom. Vtis je, da prav hočejo živeti v Matrici in biti nevedni, brezbrižni, potopljeni v komore, kjer preprosto ni treba misliti.

Potem so vsi srečni.

Kapitalizem namreč noče, da mislimo. Hoče, da se zabavamo, da uživamo in da si ne zastavljamo vprašanj. Noče, da si zastavljamo vprašanja o resnici sveta in samega kapitalizma, svojih življenj in eksistenc, ne mara vprašanj o posameznikovem odnosu do boga in zlasti ne mara vprašanj o naravi boga.

Prav zato so povsod trgovci. Eni prodajajo ideološke floskule, drugi teološke, spet tretji zdravorazumske. Vsakdo hvali svoje blago in po tihem računa na dober izkupiček, na profit torej. Sodobna tiranja izbir tako z lahkoto spreminja svobodne ljudi v uživajoče sužnje.

Hrbtna stran istega je politična tiranija, ki jo čuti vsakdo. Ko nam nasmejani in dobre volje pred kamerami govorijo, da ne potrebujemo trojke, predstavniki IMF-a že kolovratijo po državi in solijo pamet vsakomur, ki jih je pripravljen poslušati vsaj eno minuto. Ko torej govorijo, da se nekaj nikakor ne bo zgodilo, se isto že dogaja. Predstavniki vseslovenske vstaje pa medtem modrujejo, kako bi še unovčili tisto malo kredita, ki ga imajo.

Nov začetek je sicer možen, toda nikakor ni enostaven. Sveti Avguštin je sicer res rekel, da je človek ustvarjen tako, da je nov začetek možen, toda vedel je tudi, da se je treba najprej nečemu odreči.

Nov začetek je namreč vsak človek, kolikor se je sposoben upirati ideologom, manipulatorjem in vsem drugim krošnjarjem. Če se ne upira, strogo vzeto, sploh ni človek, saj ne misli.

Utihnil sem, da bi imel več časa za razmišljanje. Bližajo se težki časi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži