Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če umolkne Dušan Rutar, potem ko je bil dolgo časa precej gostobeseden, ni posebne škode. Če pa na vseslovensko ljudsko vstajo pride nekaj sto ljudi, kar pomeni, da jih je več kot 99,9 % ostalo doma, je precej drugače.

Najverjetneje so se vdali, če niso bili v depresiji že prej. Dušan Rutar se ni vdal, le čas potrebuje za razmislek, kako se lotiti sovraga na nove načine. Če so se vsi drugi vdali, bo seveda sam bojeval boj, v katerem je vnaprej obsojen na poraz, saj boja nikakor ne more dobiti en sam človek. Izbojuje ga lahko le veliko število solidarnih in tesno povezanih odgovornih ljudi.

Nisem rekel, da morajo enako misliti ali se enako oblačiti; rekel sem le, da morajo biti solidarni, odgovorni in povezani. Prvotni kristjani so natanko vedeli, kaj to pomeni.

Kapitalizem je namreč namazan z vsemi žavbami. Ljudje v glavnem niti ne vedo, kako deluje. Na zunaj namreč ni videti, da bi bil krivičen ali nepošten, brutalen ali izkoriščevalski. Ljudem se zato zdi, da so krivični in nepošteni, brutalni in izkoriščevalski le redki posamezniki. S sistemom zato ni nič narobe, mislijo. Ni popoln, seveda, a saj noben sistem ne more biti popoln. Tudi vesolje ni popolno. Še sam bog ni popoln.

Nevednost ljudi se ves čas povečuje, ker o določenih idejah ali dogodkih mediji preprosto ne poročajo. Ne morejo poročati o vseh idejah ali dogodkih, kajpak. Tako pravijo. Objektivno je res, da ne morejo. A na delu je predvsem sprenevedanje: v kapitalizmu pač v glavnem poročaš o tem, kar prinaša več denarja. Zato se zdi, da je na svetu veliko zabave in veselja, radosti in dobre volje. Resnica je povsem drugačna.

Onkraj vsakdanjih iluzij je namreč mehanizem – klasično pogojevanje. Ljudi nenehno trenirajo. Da bi tekmovali. Na globalnih trgih. Ki so kajpak svobodni. Svoboda ljudi je torej vezana na tekmovanje. Ko ljudje tekmujejo, vedno nekdo zmaga – na primer ta, ki je močnejši. In vselej nekdo izgubi – na primer oni, ki je šibkejši. In tekmovati je treba. Viri so namreč omejeni. Živimo na omejenem planetu. Tekmujemo tudi zato, da nam drugi ne bi vzeli virov. Da jih ne bi zajeli, saj bi potem ostali brez vsega.

Nekateri trdijo, da imamo to v genih: moški so bili dolgo časa lovci, ženske so skrbele za otroke. Čista neumnost.

Če so hoteli preživeti, so morali sodelovati. Naj je bilo v genih ali ne, morali so. Nihče ni mogel preživeti sam. Ni mogel preživeti v tekmovanju z drugimi. Preživel je, če so sodelovali. In so. Zaradi njihovega sodelovanja smo danes tukaj.

Sodelovanja so se naučili. Človek namreč ni bitje genov, temveč je bitje, ki se lahko uči. Ima gene, ki mu omogočajo učenje. In nevednost ni nikakršno blagostanje.

V resnici je prekletstvo. Bo kapitalizem nahranil vse milijarde nevednih ljudi, kolikor jih živi na planetu? Bo medsebojno tekmovanje nahranilo in obleklo vse ljudi? Bodo vsi uspeli?

Na svetu živi v tem trenutku na desetine milijonov otrok, ki bi radi uspeli, ker so jim že privzgojili ustrezni refleks. Kaj je uspeh?

Poglejmo na drugo stran. Kapitalizem je sorazmerno preprost sistem. Zlasti potrebuje poceni delovno sila. Ki mora biti zanesljiva, biti pa je mora tudi v izobilju. Potrebno je zlasti neskončno, ponavljajoče se, brezumno, duhamorno delo. Kdor ne želi takega dela, lahko odide. Tam zunaj je na milijone brezposelnih kmetov in drugih ljudi, ki so pripravljeni delati za nekaj centov na uro.

Mislim zlasti na Kitajsko, seveda, in na Indijo, ki skupaj predstavljata več kot tretjino vsega svetovnega prebivalstva. Zanesljivih delavcev, ki so voljni delati za nekaj centov na uro, je tam več kot v Evropi, v Rusiji, na Japonskem in v ZDA skupaj. Zadeva je še bolj preprosta: poceni delovna sila se seli tja, kjer je delo, ali pa delo prihaja k njej. Vse drugo so neoliberalne pravljice o rasti, napredku in ustvarjanju novih delovnih mest.

Bistvo vsega, znajo povedati na Kitajskem, je, da imajo tam najnižje stroške dela na svetu. Tudi to je zelo preprosto. Zapisano lahko vsakdo razume. Njihovi delavci so poceni in učinkoviti. Apple zato oblikuje svoje izdelke v Kaliforniji, medtem ko oblikovane izdelke sestavljajo na Kitajskem. Prodajajo jih kajpak po vsem svetu, torej tudi v Kaliforniji. Vtis je, da so zaradi tega vsi srečni. A to je zgolj prevara.

Zakaj ljudje tako močno verjamejo v prevare in iluzije? Bo tega sploh kdaj konec?

Kitajska je izjemno učinkovita enopartijska kapitalistična država. Ljudje zaupajo vladi. Ne ljubijo je, malce se je bojijo, vendar ji tudi zaupajo. Če se standardi njihovih življenj izboljšujejo, in očitno se, gotovo dela dobro. Tako razmišljajo. Vselej morajo obstajati razlogi, zakaj vlada dela, kar pač dela. Zaradi tega se človek ne bi smel vznemirjati. Ne bi imelo nobenega smisla. Optimizem je zato na mestu. Politične svoboščine niso pomembne, saj lahko vodijo le k nestabilnosti.

Ljudje ne vedo, da je kapitalizem nestabilen sam po sebi.

Demokracije bo verjetno vse manj, ker je kapitalizem kratko malo ne potrebuje. Podobno je v vojski. Njena učinkovitost je v veliki meri odvisna od hierarhičnega ustroja medsebojnih odnosov, jasnih ukazov nadrejenih in brezpogojne poslušnosti onih, ki so čisto na dnu.

Bati se je, da bo hierarhij vse več. Najdemo jih tudi v katoliški korporaciji. Nekateri se danes sprašujejo, ali se lahko česa naučimo od teh, ki so pisali sveto knjigo kristjanov. Tudi to je sprenevedanje, saj je sveta knjiga nastala tako, da so najprej uničili celo vrsto dokumentov in zapisov, ki jih danes v knjigi ni ravno zato, da se ljudje ne bi učili napačnih ali heretičnih idej.

A prav te so najpomembnejše, če sploh še verjamemo v demokracijo in če zares hočemo kaj narediti za drugačen svet. Ne moremo se učiti tako, da kar naprej ponavljamo isto ali ubogamo nadrejene. V tem ni nobenega učenja. Učenje po definiciji pomeni spremenjeno razmišljanje.

V besedilih, ki jih ne boste našli v sveti knjigi, na primer beremo, kako je ravnal Peter po Jezusovi smrti. Vprašanje je bilo namreč povsem jasno: Kdo v resnici zastopa boga? Je bil to Peter, je bil Pavel, je bila Marija Magdalena, je bil Simon?

Peter je odšel v Rim, da bi se srečal s Simonom. Pred srečanjem, zvečer, se mu je prikazal Jezus in rekel, da mora priti do javnega soočenja med njim in Simonom, kajti prava vera je samo ena, to pa mora postati očitno vsem.

Simon sicer dela čudeže, toda to nima nobene prave zveze z vero. Prava vera je vezana na Jezusa, na odnos do njega, ne pa na čudeže, javne spektakle, procesije ali kaj drugega.

Če se torej lahko učimo iz svete knjige, se moramo učiti od Jezusa. Učil se je Peter, učila se je Marija Magdalena, učil se je Pavel, učimo se danes.

Potem se srečata – Peter in Simon. Uprizorita spektakel, tekmujeta, kdo je močnejši, vendar je to le del predstave. Najpomembnejše je čisto nekaj drugega.

V najzgodnejšem času po Jezusovi smrti ljudje množično tekmuje med seboj, da bi sebi in zlasti drugim dokazali vero v Jezusa. V resnici so patetični vsi po vrsti. Pa vendar se iz njihovega življenja lahko nečesa naučimo.

Naučimo se, da družbeno gibanje ni enotno, monolitno. Daleč od tega. Je razdrobljeno, razklano in preobremenjeno s tekmovanjem.

Zares pomembno pa je, da posamezniki, med katerimi izstopata Marija Magdalena in Tekla (Θέκλα), dosežejo množice in razširijo idejo o pravi veri. Ena najbolj radikalnih gest pri tem je prav gotovo tista, s katero Tekla krsti sama sebe.

Tertulijan kasneje zaradi tega nori in besni, toda nori in besni prav zato, ker ne razume ničesar.

Jezusovo sporočilo je namreč popolnoma jasno: ne branite tega sveta, ki je prepreden z zlom. Ideja asketskega življenja je danes morda še pomembnejša in bolj heretična, kot je bila takrat.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži