Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pred nekaj dnevi sem imel na Bledu predavanji v okviru srečanja pedagoških in drugih delavcev, ki delajo z mladino oziroma z otroki. Povabila sem bil vesel, še bolj pa sem bil vesel srečanja z ljudmi, ki očitno hočejo nekaj zares novega, kot se je izkazalo.

Spregovoril sem o dveh temeljnih dimenzijah sodobne prevladujoče subjektivnosti ljudi, ki bosta odigrali ključno vlogo v revolucionarnem obdobju, ko se bo lomil kapitalizem. Lomil se bo tudi s pomočjo ljudi, ki bodo doumeli, da je za edinstvenost človeka pomembna odgovornost do Drugega, ne pa njegova domnevna svoboda na svobodnih trgih. Zopet se bo izkazalo, kako zelo prav je imel Freud.

Številni ljudje niti ne vedo, da je bil Freud nevrolog. Mislijo, da je bil psihiater. Razlika je pomembna, kajti sodobna nevroznanost, zlasti nevrofenomenologija, še bolj podpira Freudova spoznanja, kot jih je v njegovih časih podpirala takrat bistveno manj razvita nevrologija.

Psihoanaliza je znanost, zato zapisano ne preseneča. Oblike subjektivnosti ljudi se kajpak spreminjajo, saj je to trivialno res. Enako velja za družbena okolja. Ljudje so različni drug od drugega; tudi to je trivialno res. Univerzalni procesi in mehanizmi, ki sploh omogočajo nastanek in razvoj subjektivnosti, pa ostajajo isti. Zanje velja to, kar velja tudi za Newtonove zakone.

Freud je v knjigi z naslovom Nelagodje v kulturi pokazal, zakaj moramo vselej skupaj razmišljati o subjektivnostih ljudi in simptomih, ki jih proizvajajo, ter o načinih delovanja občestev, saj subjektivnost ne nastaja v praznem prostoru, obenem pa se skoznjo artikulira ne le trpljenje posameznikov, temveč tudi trpljenje občestva in celotne kulture.

Ko se torej ukvarjamo s posamezniki in njihovimi simptomi, se ipso facto ukvarjamo z družbo, katere del so. Ljudje bi se kajpak radi potolažili, češ da se je Freud ukvarjal zgolj z nevrotičnimi ženskami, ne pa z normalnimi osebnostmi, vendar se ne morejo. Pomembno pa je zlasti tole.

Danes je subjektivnost ljudi bolj podrejena in ujeta v mehanizme, ki jih ne razume, kot je bila v Freudovih časih, čeprav obenem naivno verjame, da je povsem svobodna in rešena vseh spon preteklosti. V resnici ni svobodna niti malo.

Nadjaz, ki danes pritiska na jaz in terja njegovo podrejenost oziroma ubogljivost, je hujši, kot je bil za časa Freuda. Nalaga namreč brezmejni takojšnji užitek in je tiranski; od posameznikov terja, da nenehno iščejo užitek, izbirajo med dobrinami in s tem seveda trošijo, kar pomeni, da jih ne priganja k takemu samoodpovedovanju, kot mu je bil priča Freud, temveč k vedno večji aktivnosti, ki vodi v izčrpavanje. Nastaja iluzija, da vsak človek lahko gospodari nad lastno usodo, da lahko izbira med dobrinami in da lahko poljubno spreminja samega sebe in svojo eksistenco, vendar je na koncu zgolj utrujen, čustveno prazen in izčrpan.

Nič od tega, v kar verjame, namreč ne drži. Tiranija izbire pomeni, da so danes ljudje vse bolj strašljivo normalni, če lahko parafraziram izraz, ki ga v knjigi z naslovom Moralna slepota (Moral Blindness, 2013) uporabljata Zygmunt Bauman in Leonidas Donskis. Strašljivo normalni ljudje so prepričani, da lahko uspejo v življenju z izbiranjem najboljšega blaga na trgu, da lahko postanejo srečni in da so lahko celo popolni, obenem pa verjamejo v dva zastopnika Drugega, ki domnevno jamčita za brezmejno rast vsega: v Znanost in v Tehnologijo. Ko tako postajajo vse popolnejši, so tudi vse bolj strašljivi, saj so noro aktivni in se nenehno spreminjajo, ne da bi lahko postali popolni, kar pomeni, da so povsem frustrirani, nezadovoljni in zbegani; preprosto ne morejo verjeti, da niso popolni, če pa se jim obenem zdi, da imajo vse možnosti, da postanejo taki. Sprašujejo se, kaj je narobe, in so nemočni, ker ne razmišljajo.

Strašljivost njihove normalnosti in popolnosti se kaže tudi kot neobčutljivost zase in za druge ljudi, kot moralna slepota ter kot egocentričnost, narcisoidnost in celo megalomanija.

Tiranija izbire je obenem mehanizem, ki pričuje za delovanje kapitalistične proizvodnje, zaradi katere se potrošnikom kapitalizem spontano prikazuje kot neomejeni produktivni sistem, narejen za zadovoljevanje neskončnega števila potreb različnih ljudi, za katerega je značilna brezmejna rast.

A na delu je sadistični nadjaz. Ljudje so kratko malo primorani izbirati, to pa jih spravlja v delirij, saj nikakor ne morejo vedeti, katere izbire so najboljše; izbir je kratko malo preveč in se izključujejo. Živijo in izbirajo v tekmovanju z drugimi ljudmi, zato so vse bolj moralno slepi, kot bi rekla Bauman in Donskis, in neobčutljivi za trpljenje drugih ljudi, saj so gnani k egocentričnemu izbiranju in odločanju. Še več. Taka subjektivnost pa ni zgolj egocentrična, temveč je tudi samodestruktivna, saj ne more biti popolna. Katera koli izbira, za katero se odloči posameznik, ni dovolj dobra, zato so telesa potrošnikov vedno premalo popolna, ljudje pa so nezadovoljni in jezni nase, ker se ne morejo pravilno odločati, obenem pa so jezni še na strokovnjake, ki jim ne morejo pravilno in konsistentno svetovati, kako naj se odločajo.

Druga ključna dimenzija sodobne subjektivnosti je nezmožnost samoomejevanja. V Freudovih časih so bili ljudje zmožni držati se besede, ker bi jih bilo sram, če se je ne bi; danes je povsem drugače. Tako kot kapitalizem ne pozna nobene meje in nobenega moralnega zadržka, tudi ljudje znotraj njega ne poznajo samoomejevanja, saj so prepričani, da je preprosto vse mogoče in da je celo smisel življenja v nenehnem premagovanju ovir in rušenju meja – v brezmejnosti življenja torej, v katerem nikoli nič ni tako, kot se zdi, da je.

Subjektivnost, ki ne pozna samoomejevanja, je liquid – to je še en izraz Zygmunta Baumana, ki je zelo primeren. Taka oblika subjektivnosti je namreč tako rekoč popolnoma prilagojena oblastnim zahtevam sodobnega nenehno spreminjajočega se kapitalizma, ki revolucionira samega sebe, še preden ga revolucionarno spreminjajo ljudje. S tako subjektivnostjo lahko delaš, kar hočeš, tako kot lahko daš vodi katero koli obliko.

Nad današnjim človekom je torej mogoče neomejeno mehko ali pastoralno vladati, saj ne obstaja razlika med zapovedmi oblasti in željami posameznikov; ljudje želijo natanko to, kar jim zapoveduje oblast. Posledice so seveda strašljive.

Na tej točki velja omeniti nevroznanstvene raziskave, ki potrjujejo samoniklo izkušnjo številnih ljudi. Govorim o izkušnji, da je odsotnost resničnega veselja in iskrene radosti v življenju še bolj boleča izkušnja kakor navzočnost žalosti. Simuliranje veselja ali radosti seveda ne reši ničesar.

Kar je bilo nekoč intimno, v človekovi notranjosti, je danes neposredno na površju in je predmet manipuliranja oziroma simuliranja. Subjektivnost nima več notranjosti, zato je gola, razgaljena, pornografska. Pornografija, princip pornografije, prevladuje in deluje na vsakem koraku. Vse je razvidno, vse je na dosegu roke, o vsem je mogoče vse vedeti, vse je mogoče narediti, vse je treba narediti, z vsem je mogoče manipulirati, vse je mogoče ponarediti, simulirati – in prodati.

Kaj potemtakem storiti v vrtcih, šolah, zavodih, povsod tam, kjer se srečujemo z ljudmi, s katerimi delamo in s katerimi se vsak dan srečujemo? Odgovor je neposredno povezan s konceptom odgovornosti oziroma z vprašanjem, kakšni naj bi bili ljudje. Naj bodo torej navidezno oziroma iluzorno svobodni ali odgovorni?

Premik je pomemben. In odgovor na vprašanje je samo eden: ljudje naj bi bili odgovorni. Odgovornost je pred svobodo, je zatrjeval vse življenje Emmanuel Lévinas. Seveda: liquid subjektivnost brez odgovornosti dolgoročno sploh ne more preživeti.

Zlom kapitalizma bo torej neposredno prepleten z zatonom orisane subjektivnosti ljudi. To pa vodi naravnost k oblikovanju občestev, za katera veljajo principi komunizma: odprtost do drugega, odprtost do Drugega, odgovornost pred drugim in Drugim. Življenje ima smisel šele, ko namesto svobode na najvišje mesto vrednot postavimo odgovornost oziroma dolžnost. Resnično veselje in iskrena radost nad življenjem sta neposredna učinka odprtosti in tega, kar tudi omogoča – slow thinking.

Človek nima pravice do mnenj. Ima pa dolžnost, da misli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži