Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Mislimo lahko samo v jeziku, ki nam omogoča razmišljanje; seveda mislimo tudi z njim. V njem pa lahko mislimo tudi proti njemu in iluzijam, ki jih omogoča z našo pomočjo. Če hočemo biti svobodni, to pa tudi moramo biti, saj je zahteva po svobodi imanentna, moramo znotraj jezika in z njim misliti tudi iluzije, za katere vselej poskrbimo sami.

Misliti iluzije ne pomeni biti nor. In celo zagovor norosti ni pot v norost. Norost nastopi šele, ko človek ni več zmožen vztrajati v procesu, v katerem se osvobaja njegova duša, ko torej ni več zmožen nobenega zagovora in se ne upira iluzijam. In osvobajanje duše ni nič drugega kot razmišljanje, zmožno proizvajati kategorije in koncepte, zaradi katerih svet sploh je.

Kdor hoče svet, mora znati proizvajati nove koncepte.

Onkraj konceptov in kategorij ni ničesar; ne obstaja onkraj. Obstaja zgolj odprtost tega, kar je, in tega, kar lahko je. Nemogoče zato je mogoče. Svet nikoli ne miruje. Ko razmišljamo, moramo vselej razmišljati drugače, saj v nasprotnem primeru svet izginja.

Misel namreč vselej (lahko) preseže danosti, ki jih je Hegel imenoval reprezentacije. Cilj misli in samega življenja je zato samo eden – Absolutno. V Absolutnem se zavest vrne k sebi, a ne kot reprezentacija. Vsebina take zavesti je absolutno odprta zavest, ki je absolutno odprta do – absolutno odprte zavesti.

Živali ne morejo dvomiti, ker je njihova zavest zaprta, zato tudi niso svobodne. Še nikoli nihče ni videl živali, ki bi uporabljala Descartesov metodološki dvom. Nasprotno pa človek lahko dvomi in uporablja metodološki dvom. Ni nujno, da ga bo, lahko pa ga, če se tako odloči, saj je svoboden, da izbere, kar je sicer nujno.

Lahko se torej odloči, ker je njegova zavest vselej že odprta, čeprav ni nujno, da se tega zaveda. Ljudje zato niso svobodni, dokler ne začnejo dvomiti v svet okoli sebe, kar pomeni, da se začenjajo zavedati odprtosti zavesti. Preveč so vpleteni v empirična dogajanja, do katerih spontano nimajo nikakršne kritične razdalje, pa čeprav je ta strukturna. Razdalje je kajpak nujno potrebna, če hoče biti človek svoboden in odprt.

Odprtost, ki je sicer imanentna, namreč pomeni tudi negotovost zavesti, pomeni pa tudi to, kar bi lahko imenovali čiščenje. Če se svet odpira, odpiranje razumemo kot čiščenje, ne kot dodajanje novega.

A saj ni nujno, da želijo biti ljudje svobodni, očiščeni in odprti. Nikjer ni vklesano v granit, da ljudje želijo svobodo in odprtost in da ju ustrezno razumejo; svobodi se lahko tudi močno upirajo.

Dvom torej terja distanco, razdaljo; brez distance ni odprtosti. Biti proti nečemu pa še ne pomeni take razdalje. Lahko je prav nasprotno: ljudje včasih z uporom uničujejo prav tisto, kar najbolj ljubijo. Ali pa ljubijo tisto, kar ves čas uničujejo.

Resnična moč ljudi, ki ni moč uničevanja, pa je njihova zmožnost za analiziranje, ki izhaja iz odprtosti duha. Tega ni prvi povedal Hegel. Človek lahko analizira svet, analiziranje pa mu preprečuje stagnacijo, mirovanje in celo smrt. Racionalne analize, za katere je zmožen, ga držijo pri življenju, ki je dinamično, in nikoli ne miruje. Živo bitje je zato dinamično in prilagojeno logiki življenja ali pa počasi umira in na koncu (simbolno) umre.

Analiziranje sveta vedno znova preseneti, kajti svet niti za trenutek ni enak samemu sebi. Vsaka dekonstrukcija nas preseneti in nekatere celo razočara, saj morajo ugotoviti, da svet ni tak, kot verjamejo, da je. Kar je za nekoga razodetje, je za druge čisti obup.

Za ljudi je zato tipično, da omedlijo in začnejo tajiti realnost v trenutku, ko se ta razkrije, ko torej postaja jasno, da je drugačna, kot bi radi. Nekateri takrat celo padejo v nezavest in naredijo vse drugo, da se ognejo spoznanju o realnosti. V taki drži je mogoče vztrajati tudi vse življenje.

Torej niti približno ni res, da želijo vsi ljudje čim prej spoznati, kakšen je svet v resnici. Pravzaprav je bliže resnici, če rečemo, da številni tega ravno nočejo. In prvi korak na tej poti pomeni, da ne razmišljajo.

Če pa premagajo notranji odpor in pričnejo razmišljati, postanejo srečni, kot še niso bili. Ni namreč res, da človek ne more biti srečen. Prav tako ni res, da se ne more osvoboditi in se znebiti iluzij, ki mu preprečujejo vpogled v resnico sveta. Res je prav nasprotno.

Hegel govori o krizah: človek mora v življenju skozi številne krize, da bi postal srečen in svoboden, da bi se naučil razmišljati. Na tej poti se prečisti in osvobaja, zato postaja tudi mirnejši in srečnejši. Poleg tega v določenem trenutku spozna, da lahko začne živeti vedno znova, da je vedno znova začetnik, da je lahko začetnik.

Duh ne obstaja kot celota. Obstaja le skozi svoje delčke. Dekonstrukcija je zato naravna metoda spoznavanja fragmentov duha. Analiza, ki jo je uporabljal Freud, je najprimernejši način osvobajanja ljudi kot duhovnih bitij.

Če se hočemo osvoboditi, moramo stopiti na pot dvoma, obupa in razočaranj. Obstajajo tudi druge poti, vendar so polne iluzij o srečnem koncu in svetli prihodnosti. Od vseh poti je prava samo ena.

Ljudje navadno ne vedo, da se duh rojeva vsakič znova. Torej se tudi ljudje lahko rodijo vsakič znova, in ne enkrat samkrat. A življenje se prične vedno znova le, če se človek osvobaja, drugače ne.

Življenje potrebuje človeka, tako kot ga potrebuje bog. Človek mora nekaj narediti za življenje in za boga, v njem, ki je razmišljanje in terja razmišljanje. Njegova naloga na tem svetu ni, da prosi boga, naj nekaj naredi zanj. Daleč od tega.

JK je zato razlomil kruh in dal vsakemu učencu košček. Nihče ni dobil celega hlebca. Učenci so pojedli vsak svoj košček, vendar to še ne pomeni, da so vase vgradili delček Jezusa ali celo boga. Vsekakor je res vsaj to, da niso mogli prebaviti celega boga, celotne drugosti sveta. Zakaj ne?

Razlog je že zapisan: človek se v procesu osvobajanja tudi čisti, kar pomeni, da izgublja svojo substanco. Ko izgubi vso substanco, je povsem svoboden in je prazen, to pa pomeni, da postane drugost. Cilj vzgoje zato ne more biti subjekt, napolnjen z določeno vsebino (substanco). V radikalnem smislu je zato čisto vseeno, kdo vzgaja otroke, saj vzgojitelj ravno ne sme ponujati otroku substance, ampak mora poskrbeti, da se očisti.

Vzgoja je proces odvzemanja, ne pa proces dodajanja, proces, v katerem otroku svoje naloži mati, nato pa mu naloži še oče. Ni čudno, da je Hegel proces človekovega osvobajanja primerjal s prebavljanjem, ki se zaključi s sr***.

Cilj otrokove vzgoje zato ne more biti pripenjanje otroka na to ali ono vsebino, svetovni nazor ali pogled na svet, pa če je ta domnevno še tako naraven, pristen in absoluten. Prav nasprotno se mora zgoditi: otrok mora postati subjekt, ki se prav odtrga od vsake substance in se osvobodi.

Vzgoja je zato problem za otroka, če ga skušajo vzgojitelji pripeti na to ali ono substanco. Otrokova osvoboditev je možna le, če otrok do konca spozna substanco in jo zavrne. Osvobajanje je potrebno natanko zato, ker je imanentno svetu in samemu bogu.

Dokler ne gremo do konca, ostajamo nekje na pol poti in verjamemo v to ali ono substanco. Do konca gremo šele takrat, ko spoznamo, to pa pomeni, da nehamo verjeti. Cilj prave vzgoje zato ni, da se otrok drži partikularne materialne realnosti, saj je ta vselej zgolj domneva oziroma iluzija; pravi cilj vzgoje je spoznanje, da taka realnost sploh ne obstaja drugače kot iluzija. Tako je absolutno spoznanje. In čisto vseeno je, kdo otroku pomaga priti do cilja – očetje, matere, lezbijke, geji ali Marsovci.

Nasprotniki družinskega zakonika in verski fundamentalisti ne vedo, da partikularne vsebine izhajajo iz univerzalne forme idej oziroma konceptov, ne pa obratno. Najprej so ideje, šele potem so substance, je realnost in vse drugo. In misliti pomeni vselej misliti proti temu, kar nam omogoča, da sploh mislimo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži