Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jutri (četrtek, 21. novembra) pozno zvečer, malo pred polnočjo, bom imel predavanje v Kinoteki. Ne bom govoril o pozitivni energiji in brezmejnosti človeških eksistenc, ne bom govoril o potrebi po strasti do nevednosti in brezbrižnosti, ne bom govoril o želji po potrošništvu in konformizmu, ki je danes drugo ime za demokracijo, temveč o nečem pomembnejšem in aktualnejšem. Govoril bom o človekovi strukturni zmožnosti za resnico, kajti osvobaja in zdravi samo resnica, pa naj gre za posameznika ali za široke ljudske množice.

Nekaj se bo namreč nujno spremenilo, pa čeprav se bo spremenilo zgolj podnebje. Kapitalizem je neverjetno zdržljiv in prilagodljiv, vsak otrok to ve, to pa še ne pomeni, da je vsemogočen in večen.

Govoril bom torej o človekovi zmožnosti za revolucijo; na kratko bom povedal, kaj imajo skupnega filmi Matrica (1999), Trinajsto nadstropje (The Thirteenth Floor, 1999) in Sol zemlje (Salt of the Earth, 1954) ter zakaj je to danes tako zelo pomembno. Revolucija je namreč nujno potrebna in že zamuja, ker je ves svet v resni krizi in preprosto ne prenese še več kapitalizma, zadeva pa se tudi ne bo spremenila sama od sebe.

Spremenila se bo natanko zato, ker je človek zmožen biti subjekt.

Ko se človek znajde v krizi, nadaljevanje prejšnjega življenja ni ravno dobra strategija za prihodnost. Človek, ki je v krizi, mora nekaj spremeniti na sebi, ne pa nadaljevati, se vračati v stare kolesnice in nakopičiti še več istega, kajti nadaljevanje istega vodi zgolj v depresijo in novo krizo. To je povsem logično in nesporno. Ponavljanje ne reši ničesar. Vsak človek z zdravo pametjo to ve.

Potrebna je razlika, treba jo je ustvariti, aktualizirati, kot bi rekel Deleuze, kajti sama po sebi je nemočna, čeprav vselej obstaja. Alain Badiou ima zato povsem prav: človek lahko vselej nekaj naredi na sebi, lahko nekaj spremeni, kajti sveta ni mogoče spremeniti niti v enem tednu, kaj šele čez noč. Seveda, kajti razlika je v samem svetu in je njegov integralni del. Kaj torej lahko vsakdo spremeni?

Vsakdo lahko izkoristi možnost za spremembo, ki jo v filozofiji in psihoanalizi imenujemo subjekt; to ni jaz, ni sebstvo, ni duša, ni osebnost in sploh ni nič iz arzenala danes tako popularne in zlorabljene psihologije osebnosti.

Minimalna sprememba, za katero poskrbi subjekt, je ukvarjanje z novimi idejami, ki pomenijo tudi novo življenje. To lahko stori čisto vsak človek kadarkoli; nič ne boli, nič ne stane, potrebne niso nikakršne predpriprave.

Čisto vsak človek torej lahko naredi nekaj za lastno svobodo. Zopet mi pride na misel, kar pravi Badiou: danes je svoboda ljudi pogosto zgolj svoboda, da nekaj kupijo in imajo denar, ki ga seveda lahko svobodno investirajo, da bi ga imeli zvečer več kot zjutraj. Ko ima človek veliko denarja, lahko dela, kar hoče, saj je denar univerzalno menjalno sredstvo, ki ga je mogoče zamenjati za karkoli. A to nima čisto nobene zveze s svobodo ali z bistvom človeške eksistence. Potrebujemo povsem novo obliko svobode.

Sedanja svoboda ljudi je predvsem materialna. Seveda živijo mnogi, ki nimajo niti te primitivne svobode. To pa še ne pomeni, da jo vsi potrebujejo. Potrebujemo predvsem drugačno svobodo, ki je najtesneje prepletena s človekovo zmožnostjo za resnico in kreativno delo. Kaj je kreativno delo?

Kreativno delo je učinek človekove zmožnosti, da deluje kot subjekt ter tako kreira red sveta in zakon identitete. Svet je radikalno nedoločljiv, in ne pozna nobenega večnega, univerzalnega, vnaprej danega reda, v katerem bi bile identitete določene. Človek je zato pravzaprav prisiljen, da ga vedno znova kreira. In lahko ga.

Še več: človek je nujno ujet v zahtevo po spreminjanju sveta, zakona in reda. Njegova svoboda je natanko zmožnost za nujno kreativno delo, ki ni psihološka sposobnost posameznikov, temveč je strukturna zmožnost samega sveta, čigar delčki so posamezniki.

Ljudje pa so danes vse preveč tolerantni in vse premalo kreativni. Prenašajo tudi neumnosti in nasilje, izkoriščanje, manipuliranje. Eden ključnih problemov je zato relativiziranje vsega. Intelektualci imajo pri tem glavno vlogo in nenehno poudarjajo, kako je resnica relativna ali pa sploh ne obstaja, kar seveda pomeni, da ljudem ostajajo zgolj najrazličnejša mnenja, za katera se lahko pulijo, da bi jih potem ponujali naprej kot svoja.

Resnica trditev, da resnica ne obstaja ali da je relativna, je kajpak povsem drugačna, kot mislijo ti, ki trdijo, da ne obstaja. Pojdimo k filmom.

V filmu Trinajsto nadstropje je ključni prizor tisti, ko glavni igralec dobesedno stoji na robu sveta. Pripelje se skozi puščavo in ugotovi, da kratko malo ne more naprej, saj je prišel do konca. Pred njim ni več sveta, temveč so zgolj elementi računalniške grafike, ki ni nič drugega kot podlaga za kreiranje sveta oziroma njegove simulacije, ni pa (še) svet.

Prizor iz filma je grafična ponazoritev teoretskega koncepta subjekta in njegovega gibanja. Vsak človek se lahko znajde na koncu sveta in ugotovi, da nazaj preprosto več ne gre, ker ga tam čaka zgolj ponavljanje in kopičenje istega, česar pa noče.

Podoben prizor vidimo v filmu Sol zemlje. Šerif, predstavnik zakona torej, reče delavcu, naj nekaj naredi, da se njegova žena in žene njegovih sotrpinov ne bodo upirale temu, kar pač mora narediti (zaradi stavke hoče zapleniti njihovo lastnino, vendar jo ženske sproti odnašajo nazaj v hišo). Delavec reče, da je nemočen, ker ga ženske preprosto ne bi ubogale oziroma poslušale, in šerif odide, saj tudi sam ugotovi, da je povsem nemočen.

Tudi to je pot, po kateri se približamo vpogledu v naravo subjekta. Človeško bitje se lahko v določenem trenutku odloči, da zakona sveta ne uboga več, kar pomeni, da dobesedno izstopi iz sveta, zakon pa postane zgolj mrtva črka na papirju.

Zmožnost, da se človek vede kot subjekt, je zato radikalna in je v ostrem nasprotju z mnenji strokovnjakov, ki jih danes poslušamo na vsakem koraku, ko nam delijo nasvete, kako naj živimo, da bo dobro za nas in za druge ljudi. Ko se čisto navaden človek, ne strokovnjak, znajde na robu sveta, kjer kot subjekt ves čas že je, ko ni več pripravljen poslušati in ubogati, ga noben strokovnjak ne more pripraviti do tega, da se ne bi vedel kot subjekt. Vidimo torej, kako nemočni so v resnici strokovnjaki in kako veliko moč imajo v rokah, ker so jih ljudje pripravljeni poslušati in upoštevati celo tedaj, ko govorijo neumnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži