Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Psihiatri so zelo zanimivi ljudje. Oni dan je bilo na televiziji, da so imeli nekega pacienta privezanega na postelji precej časa. Nekdo mi je ravno te dni rekel, da je dobil občutek, ko je bil na psihiatriji, da še vedno sem in tja uporabljajo električne šoke; občutka seveda ne more dokazati. Številni ljudje vedo povedati, da jim psihiatri v glavnem leta in leta predpisujejo kemijo, barvaste tabletke različnih velikosti, vidijo pa jih na nekaj mesecev; pogovarjajo se z njimi v glavnem ne. Sam ne presojam zapisanega, da mi ne bo sojeno, ker spoštujem, kar piše v sveti knjigi kristjanov. Nisem pa neumen in znam razmišljati, zato odgovarjam tudi ljudem, ki so me prosili, naj kaj napišem o psihiatriji in psihoanalizi. Torej.

Velika večina psihiatrov zagotovo razmišlja o ljudeh, njihovi duševnosti in podobnem, saj pravijo, da zdravijo ali vsaj poskušajo zdraviti duševne bolezni. Razmišljajo tudi o psihoanalizi, kar je vsekakor nenavadno, saj jim ni treba. Razmišljajo na primer tako, kot je bilo rečeno pred nekaj dnevi, ko so se zbrali ob neki priložnosti: psihoanaliza je arhaična teorija, ki je morda še delovala na Dunaju pred stotimi leti, danes pa so ljudje drugačni, kot so bili takrat, zato preprosto več ne deluje.

Beseda arhaično pomeni starinsko, starodavno, nesodobno, zastarelo.

Ne vem, kaj vse psihiatri vedo o osebnostnih strukturah takratnih in sodobnih ljudi, ne vem, kako dobro poznajo sodobne oblike subjektivnosti, kaj vedo o delovanju tega, kar imenujemo psihično, o delovanju zavesti, razuma, uma in duševnosti, vem pa, da osebnostna struktura ljudi ni srajca, ki jo zamenjaš, in imaš danes na sebi popolnoma drugačno, kot si jo imel včeraj.

Podobno bi lahko rekli, da je tradicionalna kitajska medicina arhaična ali zastarela, ker je nastala pred stoletji, medtem ko danes človeško telo deluje povsem drugače, kot je delovalo takrat. Neumnost takega razmišlja je bržčas očitna.

Če ne obstajajo univerzalni mehanizmi in principi oblikovanja človekove duševnosti, osebnosti in drugega, potem znanost o duševnosti sploh ni mogoča. In če ni mogoča, zadoščajo mnenja. A celo za mnenja veljajo načela razmišljanja, ki so logična in konsistentna, zato je zelo dobro, da jih upoštevamo, če nočemo govoriti neumnosti.

Sodobna mnenja o čemerkoli tako niso nič boljša od domnevno zastarelih že samo zato, ker so sodobna. Nekaj ni resnično, ker je sodobno; sodobnost nečesa ni v nobeni vzročni zvezi z resničnostjo taistega. Trditi, da je nekaj resnično že samo zato, ker je nastalo včeraj, pomeni trditi, da bo isto jutri napačno že samo zato, ker bo pač jutri sonce še enkrat vzšlo.

Kar je sodobno, je lahko resnično, ni pa nujno. In kar je nastalo pred časom, je lahko resnično. Saj poštevanke niso odkrili danes zjutraj, pa je tri krat tri zagotovo devet, v nedeljo pa prav tako gotovo ne bo deset.

A da ne bo nesporazuma. Ne mislim, da moram braniti Freuda ali Lacana ali Jacquesa-Alaina Millerja in druge sodobne psihoanalitike pred psihiatri. Mi ni treba, saj je njihovo razmišljanje o psihoanalizi tako zgrešeno, da ne predstavlja niti poskusa resnega napada nanjo. Pa vendar je vredno razmisleka, saj je simptomatično, simptomi pa so, kot je pokazal Freud, vredni analize, ki nam lahko postreže s kakšnim dobrim vpogledom v bistvo sveta.

Rezultati analize so zelo zanimivi.

Če ljudje ne bi proizvajali simptomov, psihoanaliza sploh ne bi bila mogoča. Psihiatri s svojimi simptomatičnimi izjavami o psihoanalizi zato prav potrjujejo njeno univerzalnost: vsak človek je zmožen proizvajati simptome in vsak simptom je mogoče analizirati, če ni sintom, kot je pokazal Lacan. Preprosto kot pasulj.

Psihoanalize, ki je teorija subjekta in znanost o resnici, ni treba braniti, saj je ne more nihče resno ogroziti. Enako ni treba braniti Newtona ali Darwina ali Einsteina. V čem je torej pomen orisanega psihiatričnega simptoma?

Pomen simptoma je natanko korelativen Freudovemu odkritju o možnostih, da človek sploh proizvaja simbolne tvorbe, ki jih imenujemo simptomi. Njegovo odkritje je ponazoritev matematičnega odkritja, do katerega je prišel Gödel, kar seveda pomeni, da si ga ni kar izmislil, pa tudi stara mama mu ga ni prišepnila.

Leta 1931 je zapisal, da razvoj matematike temelji na dokazih, ki jih s pomočjo mehanskih pravil izpeljujemo iz peščice aksiomov. Teh po definiciji ni veliko. Razumno je, nadaljuje matematik, da so taki aksiomi, skupaj s pravili, povsem dovolj za to, da odgovorimo na vsa vprašanja, ki se v matematiki pač pojavijo.

Pa vendar ni tako, pravi Gödel, in to lahko dokažem. Dokažem lahko, in tudi sem, da obstajajo sorazmerno preprosti problemi celih števil, ki nas postavljajo v položaj, v katerem ne moremo dokazati, ali je nekaj res ali ni.

Ali drugače rečeno. V vsakem formalnem sistemu obstaja vsaj ena taka izjava, da je znotraj sistema, če je konsistenten, ne moremo niti dokazati niti ovreči. Ne moremo reči, da je napačna, rečemo lahko le, da se ni mogoče odločiti, kakšna je.

In v kakšni zvezi je vse to s psihoanalizo? V izjemno preprosti, pomembni in zelo produktivni.

Ničla je število. Nič novega. Lacan nadaljuje: ta ničla je manko. Manko ni nič drugega kot boleča praznina, ki jo čuti čisto vsak človek. Ne le na Dunaju okoli leta 1900, ampak v vseh časih, vsak človek, na vseh koncih sveta. Zaradi te praznine je človeško bitje kot subjekt nekonsistentno, razpeto med to, kar je res, in to, kar ni, želeče, da bi obstajal Drugi, za katerega bi lahko dokazalo, da je konsistenten, kompleten, celovit in popoln, pa ne more, kot je dokazal Gödel v času, ko so matematiki iskreno verjeli, da bodo razvili pozitivistično, popolno, kompletno teorijo vsega.

Freud tako spozna, da mora čisto vsak človek, če hoče ostati pri zdravi pameti, verjeti v obstoj nečesa, česar ne more napolniti z nobeno vsebino, za to pa predlaga tudi izraz: nesimbolizabilno. Hrbtna stran tega spoznanja je spoznanje, da svet nikoli ne more biti sklenjen, Cel in kompleten, kar pomeni, da človeško bitje nikoli ne more imeti celovitega in konsistentnega znanja o vsem.

Človeška življenja so zato nujno nekonsistentna, obenem pa so tudi zavezana kreativnosti. Temeljno Freudovo spoznanje je zato tole: človek je dobesedno primoran raziskovati sebe in svet ter ustvarjati novo znanje, nove ideje, nove zamisli o nikoli sklenjenem svetu, ki ga zato tudi ustvarja.

Svet je nujno odprt in nedoločen, neskončen in nedoločljiv. To je vedel Freud, vedel pa je tudi Gödel. In ni naključje, da sta moža živela skoraj v istem času in v isti državi. Brez težav zato pokažemo, da je psihoanaliza blizu matematiki in filozofiji, kajti človeško bitje ali subjekt lahko poimenuje čisto praznino, ki je brez vsebine, kar pomeni, da ji da ime. To je kreativno dejanje, Freud pa je dokazal, da je človek zmožen za kreativnost, ki je tudi glavni kriterij duševnega zdravja; drugi je seveda zmožnost za ljubezen.

Človek je torej normalen, ko je kreativen, ko ustvarja novo, in je zmožen ljubiti drugega človeka. V osnovi vse to pomeni, da je človek sposoben iskati in ustvarjati nove ideje. Psihoanaliza je tudi proces iskanja novih idej, ki pomenijo nove vizije sveta.

Sklep je porazen za psihiatre, oblikujemo pa ga lahko kot vprašanje. Kako je lahko zastarelo nekaj, kar je v temelju zavezano iskanju novih idej in vizij sveta? Psihoanaliza zato ni teorija osebnosti in ni zdravljenje nevrotikov, saj je teorija spremembe, diference, novega sveta, novih vizij in novih idej. Torej ne pomeni prilagajanja ljudi družbenemu življenju, temveč pomeni spreminjanje samih pravil takega življenja.

Ljudi zato ni treba niti privezovati na postelje, niti jih krmiti s pisanimi tabletkami, niti jim dajati električnih šokov. Zmožnost za kreativnost in ljubezen je namreč inherentna in jo je mogoče aktivirati brez vsega tega. Ne zlahka, seveda, ker je svet, v katerem živimo, blazen, toda to ne spremeni zapisanega.

Celotna psihoanaliza temelji na dokazih, ki jih lahko izpeljemo, s pomočjo mehanskih pravil, iz majhnega številna osnovnih spoznanj, ki so zapisana zgoraj. In dokler bo veljal Gödel teorem, ne bo nič drugače.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži