Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Znanka mi je napisala pismo in me prosila, naj napišem še kaj o razmerju med psihoterapijo in psihoanalizo, saj tudi psihoterapevti trdijo, da so presegli psihoanalizo, kajti po njihovem mnenju (sic!) traja analitični proces čisto predolgo, zato so sami odkrili hitre, dinamične in učinkovite metode, s pomočjo katerih pacientom pomagajo že v bistveno krajšem času in seveda za bistveno manj denarja. To seveda lahko trdijo le psihoterapevti, ki to sploh niso, in se zgolj pretvarjajo, da so. Pravi psihoterapevti, ki jih je v Sloveniji sicer zelo malo, so daleč onkraj takega izjavljanja in so blizu psihoanalizi. Govoril bom torej o sodobnih psihoterapevtih.

Zgodba o psihoterapiji in psihoanalizi se začne že zgodaj v otroštvu: otroci v glavnem molčijo. Številni se nikoli v življenju ne naučijo pogovarjati, zato pa so pridni, molčeči, podredljivi, ubogljivi – pogosto navznoter tiho trpijo in prenašajo življenje kot breme, ne da bi upali protestirati. In ko končno protestirajo, so pogosto zgolj divji in neobvladljivi.

Na hitro priučeni psihoterapevti nečesa očitno ne razumejo: v resnici svojih metod niso odkrili sami, ampak je odkritje narekoval ameriški kapitalizem že pred mnogimi desetletji, kar je zelo pomembno. Niso se dovolj poglobili v zgodovino kapitalizma, kar tudi ni čudno, saj mu služijo, ta pa jih nagrajuje z denarjem; s psihoterapijo je mogoče veliko na hitro zaslužiti.

Zakaj je torej kapitalizem pospeševal odkrivanje kratkih in dinamičnih metod psihoterapevtskega zdravljenja, čeprav je v Ameriki z obema rokama sprejemal tudi Freuda? Ker potrebuje zdrave delavce, da so čim več časa za stroji, v pisarnah in drugje. Potrebuje tudi ubogljive, pokorne in podredljive ljudi, ki slepo verjamejo vanj. Vse to je zelo preprosto. V kapitalizmu je pomembno, da si videti zdrav, tudi če v resnici nisi, zlasti pa je pomembno, da ne protestiraš in se ne upiraš. Obenem analiza lahko traja tudi zelo dolgo časa, če so pacienti bogati, saj prinašajo denar. A nič od tega ni v nobeni resni zvezi s psihoanalizo.

Razne psiho terapije so danes predvsem dobičkonosen posel. Kapitalizem jih je ustvaril, ker mora biti tudi sicer vse v kapitalizmu učinkovito, hitro in dinamično, dobičkonosno.

Kaj pa je bistvo psihoanalitične metode? Odgovor je en sam in je zelo kratek: talking cure. Izraz je iznašla Anna O., pomeni pa zdravilno govorjenje, zdravljenje z besedo, pomeni pogovarjanje, ki zdravi. In kako je mogoče reči, da je zdravljenje z besedo treba nadomestiti s hitrimi in kratkimi psihoterapevtskimi postopki? Zakaj se ne bi ljudje pogovarjali zdravilno vse življenje – ne le v analitičnem procesu? Zakaj ne bi kar živeli v zdravilnem svetu in imeli zdravilnih medsebojnih odnosov?

Odgovor je jasen: v blaznem kapitalističnem svetu se nimamo časa pogovarjati, zato pa imamo psihoterapevte, da nas na hitro usposobijo, da se lahko po terapiji čim prej vrnemo v kapitalistični pogon, ki nas izkorišča in izčrpava še naprej. Saj gremo potem, ko smo izčrpani in izcuzani in smo pregoreli in izgoreli in depresivni in sami, nazaj k psihoterapevtom, da nam še enkrat na hitro in dinamično pomagajo. In tako naprej in naprej in naprej – do smrti. Kaj potem traja dlje in je neprimerno dražje?

Saj je logično: dobičkonosen posel je tisti, ki uspe proizvajati dobrine in prepričati potrošnike, da jih bodo vedno znova kupili.

Ko bodo vsi ljudje položili orožje pred kapitalizmom, se bo zopet nekdo začel resno zanimati za psihoanalizo, prej pa ne.

Morda je pri tem bistveno natanko to, kar izjavljajo sodobni pacienti: nimam nikogar, s katerim bi se pogovarjal. Ljudje so v glavnem osamljeni, izolirani atomi, ki se med seboj ne pogovarjajo (ni čudno, da se vse bolj uveljavlja izraz komuniciranje), čeprav potrebujejo pogovor bolj kot denar ali karkoli drugega. Imajo vse, zlasti komuniciranje, le pogovorov jim resno oziroma kronično primanjkuje; enako velja za zdravilne medsebojne odnose, saj prevladujejo odnosi izkoriščanja in medsebojnega merjenja moči. Terapevti taka stanja s pridom izkoriščajo v svoj prid.

K analitiku pa se greš pogovarjat o resnici (sebe, svojih simptomov, eksistence, svojega položaja v svetu, odnosu do boga), saj je analiza teorija in praksa resnice. In Lacan je že davno dokazal, da je prehod ob koncu analize prehod pacienta v diskurz analize, kar preprosto pomeni, da se pacient po koncu analize zna pogovarjati kot analitik – s komerkoli. Psihoterapevti pa so strokovnjaki, ki uporabljajo enoznačno predpisane metode, zato se obnašajo drugače, kajti njihove metode niso zavezane iskanju resnice, saj si vzamejo premalo časa, da bi jo sploh lahko artikulirali, obenem pa niso dovolj usposobljeni, da bi jo sploh znali raziskovati. Kako se torej obnašajo?

Ključna razlika med Freudom in psihoterapevti je, da Freud ve, da je Veliki Drugi nekonsistenten, o čemer sem že pisal, medtem ko se psihoterapevti obnašajo, kot da obstaja in je konsistenten. Lacan je zato upravičeno rekel, da se psihoterapevti vpisujejo v diskurz gospodarja, zato so tudi podobni psihiatrom, za katere se vnaprej predpostavlja, da vedo (kako prepoznati simptome, jih pojasniti in zdraviti). Analitik pa zastopa Drugega, ki radikalno ne ve in se niti ne pretvarja, da ve. Simptomov namreč ne pojasnjujemo, temveč jih analiziramo, kar je čisto nekaj drugega.

Analiza se šele začne s problematiziranjem diskurza gospodarja, v katerega je ujet vsak psihoterapevt in vsakpacient. In natanko to je bistveni problem vseh pacientov: nad seboj imajo čisto preveč gospodarjev, nato pa dobijo še enega – psihoterapevta. Današnji kapitalizem jih bruha na trge kot delovno silo že pri petindvajsetih letih, saj delajo hitro in se tudi usposabljajo na hitro.

Psihoterapija je zato lahko uvod v psihoanalizo, je lahko dober sosed psihoanalize, vendar nič več kot to, saj se zaradi vpisovanja v diskurz gospodarja, ki ga ne zna problematizirati, zelo hitro tudi konča. S tem se res ne bi smeli hvaliti.

V tem je bistvo psihoanalize, ki ni psihoterapija: radikalna kritika vsakega diskurza gospostva, torej tudi današnjega ultimativnega gospodarja – samega kapitalističnega načina življenja, ki za svoje delovanje in izkoriščanje delavcev vse bolj potrebuje tudi psihologijo in terapevte. K analitiku greš v diskurz analize, ne gospodarja, ker imaš simptome, ker trpiš, vendar greš predvsem zato, ker nimaš nikogar, s katerim bi se lahko zdravilno pogovarjal, greš, ker trpljenje ni zgolj tvoje, ampak je del sistema, v katerem živiš, sistema, v katerem kronično primanjkuje zdravilnih medsebojnih odnosov. V blaznem svetu, v kakršnem živimo, je žalostno dejstvo, da velikanska večina ljudi nima nikogar za resno in zdravilno pogovarjanje, za resne in zdravilne odnose. Vzporednica.

V izvrstnem italijanskem filmu La grande bellezza (Paolo Sorrentino, 2013) vidimo nekaj prizorov, ki niso zgolj samostojne filmske mojstrovine, temveč so dobri tudi za razmišljanje v teh čudnih časih, ko se ljudem samoniklo zdi, da je edina zares pomembna zadeva na tem svetu reševanje bank, obenem pa kot v posmeh političnim floskulam o solidarnosti, socialni pravičnosti in družbi znanja narašča število milijonarjev in revežev, ki trpijo. Da ne bo nesporazuma: trpijo tako eni kot drugi.

Prvi prizor, ki je naredil name velik vtis, je tisti, ko Svetnica ali sestra Marija reče zbrani druščini, da dar skromnosti ni nekaj, o čemer govoriš, temveč je nekaj, kar živiš.

Skromnost v sodobnem kapitalizmu kajpak ni vrednota. Ne more biti, saj je glavna vrednota profitabilnost. Ni naključje, da kardinal, ki je v zbrani druščini okoli sestre Marije, reče, oblečen v razkošna oblačila, da so sestrine besede močne in poglobljene, potem pa ga šofer odpelje s še bolj razkošno črno limuzino.

Nasprotje med skromnostjo sestre Marije in razkošnim življenjem kardinala bi bilo težko bolj očitno in dramatično. Kardinal je sicer sposoben dojeti globoki pomen Marijinih besed, toda to je tudi vse.

Sestra Marija se na koncu mukoma, saj je stara v 104 leta, po kolenih povzpne po strmih stopnicah in se zazre v podobo Jezusa Kristusa.

Papež pravi, naj se obrnemo na Jezusa Kristusa, da nam bo pomagal. Ne bo šlo. Jezus se namreč obrača na nas, da pomagamo njemu.

Kako pomagamo Jezusu Kristusu v teh nenavadnih končnih časih? Pomagamo mu z darovi, med katere sodi tudi dar skromnosti in ponižnosti. To ne pomeni, da smo podkupljivi, podredljivi in ubogljivi, temveč pomeni, da se najprej zavemo same narave daru, da jo dojamemo in razumemo.

Dar skromnosti je namreč nekaj, kar sprejmemo. Ni se treba obračati na nikogar, da bi nam pomagal, saj je dovolj, da sprejmemo, kar je pred našim nosom.

Kaj pomeni sprejeti dar skromnosti v neoliberalnem hiperkapitalizmu? Nazaj k analizi in psihoterapiji.

Če bi živeli v normalnem svetu, onkraj kapitalizma, bi se veliko pogovarjali, živeli pa bi počasneje in veliko skromneje, kot živimo. In nobenega razloga ni, da ne bi čvekanja zamenjali z zdravilnimi pogovori. Potrebuje jih čisto vsak človek – po naravi. Nihče ne more dokazati, da zdravilni pogovori niso dobri za vsakega človeka, ne le za paciente.

V sodobnem svetu se ljudje sploh ne učijo pogovarjati, o čemer sem že govoril. Nimajo časa, pravijo sami. Ne učijo se v družinah, ne učijo se v vrtcih, ne učijo se v šolah, ne učijo se v tovarnah. Torej se ne znajo, saj se niso naučili; poleg tega pogovarjanje ni vrednota, saj se ljudem ves čas nekam mudi. Simptomi pa nastajajo.

V tem prepoznavamo še eno razliko med psihoterapijo in psihoanalizo. Ubesedil jo je Lacan: psihoterapevti špekulirajo o pomenu. Ali drugače rečeno: prehitro (seveda, saj delajo na hitro, da so kratki in učinkoviti, kot narekuje kapitalistična mašina) pripisujejo pacientovim simptomom pomen, ne da bi jih dobro razumeli. Obnašajo se kot gospodarji, ki takoj vedo, kakšen je pomen simptoma, ne da bi ga analizirali, kar seveda jemlje čas. Psihoterapevti so pozitivisti in hočejo biti podobni psihiatrom, a imajo problem, saj so ti še hitrejši od njih, kajti tablete lahko predpišeš, potem ko s sokoljim očesom ošineš pacienta, tudi v eni minuti.

Samo subjekt razume pomen, dodaja Lacan, kar pomeni, da ga ustvarja z govorjenjem, ki ni čvekanje. Ne prejme ga iz rok analitika. To je bistvo analize, ki se loči od psihoterapije, saj se v terapiji terapevt obnaša, da ve, kakšen je pomen, ki ga je treba zgolj odkriti, ne pa proizvesti.

Psihoanaliza predvsem ni terapija, in ne zdravi ljudi, temveč jih uči misliti, zato je blizu matematiki in filozofiji, in pogovarjati se, kar je mnogo bolje. Ne popravlja jih, kot avtomehaniki popravljajo avtomobile. Uči jih odgovornosti pred obličjem drugega človeka in pred Velikim Drugim. Stranski učinek vsega tega je duševno zdravje, je zmožnost za kreativno delo in za ljubezen do drugega človeka. Vse to pa terja čas, ki ga veliko ljudi zapravi že v prvi polovici življenja, ker se jim zdi, da je na svetu toliko pomembnejšega, kot je pogovarjanje, v drugi polovici življenja pa ga zapravljajo, ker verjamejo, da morajo služiti kapitalistom, da bi nakopičili čim več – denarja.

Za delavce in njihove eksistence se kajpak ne zmeni nihče.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži