Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko me ljudje sprašujejo, kaj naj naredijo, da se bodo uprli potrošništvu, jim svetujem, naj si vzamejo čas. Zveni trivialno in zlizano, pa vendar je to danes celo revolucionarna drža. Brez take drže smo obsojeni na bedne iluzije, ki ne prinesejo nikakršnega zadovoljstva in nobene življenjske radosti. Kakšne so?

Iluzije so danes predvsem učinki spopadov ljudi za mnenja, prevlado mnenj, razlage in interpretacije, ki morajo biti vse bolj površinske ter neposredno uporabne v industriji.

Ko ima človek veliko časa, se ne spopada več in lahko končno v miru razmišlja. Na primer takole.

Dogmatiki trdijo, da človek ni svoboden. Nekateri dodajajo, da se lahko spremeni le, ko se spremenijo materialni pogoji eksistence. Njihovo razmišljanje skriva problem, ki se ga ne zavedajo: eksistenca ljudi namreč ni isto kot materialne koordinate življenja. Tudi če se te spremenijo, ni nobene nujnosti, da so bo spremenila eksistenca. Ta se ne more spremeniti sama od sebe; za spremembo je potreben subjekt, človek, ki verjame. Eksistenca se definitivno ne spreminja sama od sebe.

Naredimo preprost miselni eksperiment. Znanstveniki rečejo osebi X, da ji bodo vstavili v možgane poseben čip, preko katerega bodo povsem nadzorovali njene možgane, kar pomeni, da ne bo imela svobodne volje, saj bodo o vsem odločali oni. Oseba X na to pristane. Odide domov in ima zanimivo vprašanje, ki si ga zastavi: Ali lahko naredim kaj po svoje ali pa bo vsaka oblika mojega vedenja nadzorovana in določena že vnaprej? Poskusi na različne načine priti do odgovora, pri tem pa naredi kaznivo dejanje. Pride pred sodnika, ki jo vpraša, zakaj je storila kaznivo dejanje. Oseba X se brani, češ da ni kriva, ker njeno vedenje ni odvisno od njene svobodne volje, saj ima v glavi čip. Sodnik jo vpraša, kako lahko to dokaže, oseba X se izgovarja na znanstvenike. Ti pridejo pričat pred sodnika in mu rečejo, da je vse zgolj potegavščina, kajti čipa niso vgradili osebi X v možgane, to pa lahko tudi dokažejo tako, da odprejo osebi X glavo in omogočijo sodniku, da pogleda vanjo.

Oseba X je torej zgolj verjela temu, kar so rekli znanstveniki. Ves čas je bila svobodna, saj jim lahko tudi ne bi verjela. Znanstveniki so vplivali na osebo X z idejo o čipu, v katero je oseba verjela, ne z empiričnim čipom. Vprašanje o spremembi v svetu je zato vprašanje o subjektu in njegovih zmožnostih za možne eksistence Biti, ki kot multipliciteta multiplicitet ni isto kot empirični svet. Naj ponazorim zapisano še s filmom.

V iranskem filmu Baran (Majid Majidi, 2001) vidimo antologijski prizor, ko je najstniku z imenom Lateef, in nam z njim, za kratek čas dano opazovati podobo v zrcalu oziroma oknu, ki nenadoma spremeni čisto vse. Izjemnost prizora je, da je zares minimalen. V resnici je tako minimalističen, da zastopa ontološko razliko, ki pomeni začetek novega in zares drugačnega, obenem pa ponazarja aksiom, da je človek svoboden.

Rahmat je afganistanski deček, ki dela na nekem teheranskem gradbišču, na katerem ne bi smel delati, saj ni prijavljen in nima nobenih dovoljenj. Zagotovo se znajde na kraju, kjer ne bi smel biti. A prav na tem kraju se zgodi nekaj presenetljivega, nekaj, kar ponazarja samo ontološko zmožnost človeških bitij, da svobodno ustvarijo nekaj novega in dobrega.

Minimalistični prizor je tale: skozi steklo vidimo silhueto, zaradi katere smemo sklepati, da je Rahmat deklica. Ne moremo zanesljivo vedeti, lahko pa verjamemo.

Rahmat je v resnici Baran, kot izvemo kasneje. Pomembno pa je tole. Lateef v trenutku, ko odkrije, da Rahmat ni deček, popolnoma spremeni svoj odnos do njega oziroma do nje. En sam pogled torej zadošča, da povsem spremeni vedenje. To je zares osupljivo. Ne potrebuje čipa, prevzgoje, psihoterapije, barvastih tabletk ali električnih šokov, pa vendar se njegovo vedenje radikalno spremeni, čeprav je svet objektivno zvečer natanko tak, kot je bil zjutraj.

Lateef torej ne potrebuje empiričnih sprememb sveta, da bi se spremenila njegova eksistenca, ne potrebuje niti nove vednosti, saj zadošča minimalni pogled, zaradi katerega verjame.

Verjame, da je Rahmat deklica, v katero se zaljubi, potem pa nič ni tako, kot je bilo. V psihoanalizi poznamo za tako operacijo poseben izraz: šiv.

Človek je kot subjekt zmožen verjeti v novo, drugačno eksistenco Biti, ki je kot multipliciteta multiplicitet odprta in neskončna. Tak je odgovor na vprašanje, ali so ljudje svobodni ali niso.

Ali ne izhaja človekov odnos do boga iz istega?

Verniki na primer ne berejo svete knjige, ker jim duhovniki pripovedujejo, kaj je v njej. A to je drugače. Gre za interpretiranje, katerega namen je zavajanje ljudi in podkupovanje njihovih duš; svoboden človek je kot subjekt nepodkupljiv. Kdor bi si vzel čas in bi bral, bi zato lahko prišel do drugačnih spoznanj ter se začel vesti drugače.

In prav to je najpomembnejše. Včasih zadošča za spremembo droben pogled in to, da človek verjame; spet drugič je potreben vpogled onkraj vsakdanjih klišejev in zlizanih razlag. Subjekt je zmožen za eno in za drugo. Psihoanaliza, ki ne bo nikoli psihologija osebnosti ali psihoterapija, je možna natanko zaradi tega.

Sveta knjiga je polna nekonsistentnosti, vendar nas to ne preseneča. Pravzaprav je nujno, da je tako, kajti svet sam je nekonsistenten. In človekov odnos do boga ne more biti drugačen. V tem je kreativnost ljudi, ki so zmožni za novo – in vselej v bogu.

Jezus je bil človek. Bil je zmožen za novo. Prav zato je bil revolucionar, zastopnik egalitarnega svetega duha, tj. samega sebe. Če ne bi bil, bi ga usmrtili na drugačen način ali pa ga sploh ne bi. Smrt na križu je bila namreč rezervirana za sužnje in veleizdajalce. V radikalnem smislu je bil res veleizdajalec, saj se je zavzemal za povsem drugačen svet in eksistenco ljudi.

O njegovem življenju in delovanju pripovedujejo zelo različne zgodbe. Pisci evangelijev se med seboj ne strinjajo tako rekoč niti o eni sami pomembni podrobnosti iz njegovega življenja.

A zakaj bi bilo to sploh pomembno? Jasno je, da je svet veliko kompleksnejši, kot običajno mislimo, in da se je tako ali tako težko strinjati o čemerkoli. Iz zgodb pa se naučimo nečesa pomembnega.

Naučimo se, da poteka med različnimi pripovedovalci boj za prevlado, za pravo razlago. Ironija narave je, da ne obstaja prava, objektivna razlaga sveta, ker je nekonsistenten, odprt in neodločljiv – radikalno vzeto, torej sploh ne obstaja. Boj za pravo razlago je zato vselej ideološki.

V takem odnosu do sveta prepoznavamo, to je še ena ironija, odvisnost teh, ki se spopadajo. Mislijo, da so svobodni, ko branijo svoje razlage sveta, v resnici pa so odvisni od njih. Resnica sveta je vselej onkraj tega, kar verjamejo. Pravimo, da je onkraj iluzij in je o njih, kot smo videli v Matrici, kjer Morfej reče Neu, naj ne pozabi, da mu ponuja zgolj resnico in ničesar več.

Za resnico je zmožen šele subjekt, ki nastane onstran vsake fantazme. Vidimo torej, da se v isti točki združita subjektova zmožnost za resnico in svobodno voljo, kar je še zadnja ironija, kajti v odnosu do resnice človek ravno ne more biti svoboden, oziroma je svoboden, da jo sprejme in vztrajno zagovarja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži