Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kapitalizma ne bomo nikoli odpravili brez novih idej. In te so dejavne le, če lahko ljudem pripišemo strast do idej. Če človeški osebki ne zmorejo strasti do novih idej, je bolje, da pripravimo kovčke.

Že gimnazijci se danes učijo o socialni psihologiji in klasičnih eksperimentih, s katerimi psihologi dokazujejo moč večine nad posameznikom, moč konformizma in manipuliranja z ljudmi. Na žalost pa mladeži o nasprotnem ne povedo dosti ali pa sploh ne povedo ničesar. Simptomatično.

Tudi otroci morajo pogosto slišati od odraslih, da ima večina vedno ali pa vsaj pogosto prav. Z lahkoto dokažemo, da se motijo in da bi morali otroci veliko več slišati o nasprotnem, kajti nobena široko sprejeta ideja nikoli ni bila že kar od svojega začetka množična; taka je vselej šele postala, zato je dobro vedeti, kdaj, zakaj in kako.

Znanstveniki so s pomočjo matematičnih oziroma računalniških modelov dokazali onkraj vsakega razumnega dvoma, da zadošča zgolj deset odstotkov populacije, da prepričajo večino. Začne se lahko z enim samim človekom (tak je bil na primer Jezus). Ključno za uspeh manjšine je, da nepopustljivo vztraja pri tem, v kar verjame. Badiou tako upravičeno trdi, da je ključna vztrajnost subjekta; vsako njegovo popuščanje je že zlo.

Samo vztrajanje kajpak še ni dovolj; je nujni pogoj za revolucijo, ni pa zadostni. Hitler bi lahko tudi tisoč let vztrajal pri tem, kar je napisal v knjigi Moj boj, pa se ne bi nič zgodilo. Potrebni so bili drugi ljudje, ki so bili voljni strastno verjeti in se prepričati, da ima prav.

Torej smemo reči, da nikakor ni nujno, da bodo dobre ideje sčasom same po sebi zajele večino (ker so pač dobre) in da se slabe (ker so slabe) ne bodo prijele. V zadnji instanci je vse odvisno od tega, kaj bodo ljudje pripravljeni verjeti. To tudi pomeni, da je lahko sklicevanje na večino silno problematično, saj sama večina ni nikakršen garant, da so ideje, v katere verjame, sploh smiselne, kaj šele dobre.

Ko neka ideja, v katero verjame peščica ljudi, zajame vsaj deset odstotkov populacije, doseže kritično maso, zaradi katere se začne širiti med populacijo, kar pomeni, da počasi prepriča večino, da sprejme idejo manjšine. Ko ideja doseže deset odstotkov, preprosto ni več sile, ki bi zaustavila njeno širjenje, pri čemer ni pomembno, kako nore ali zblojene so lahko ideje.

Nikakor ne smemo verjeti, da bodo ljudje vselej znali ločiti dobre ideje od slabih in se odločati za dobre. Tako razmišljanje je skrajno naivno in zelo nevarno.

Dokler ideje zajemajo manj kot deset odstotkov populacije, se ne zgodi nič posebnega. Nobenega razvoja ni mogoče opaziti, nobenega širjenja in napredka ni, zato dolgoročno ideje tudi ugasnejo ali pa komaj životarijo. Če so slabe, ne naredijo posebne škode, če so dobre, žalostno venejo.

Cilj naših prizadevanj je torej povsem jasen: ideja komunizma, ki je dobra, mora zajeti vsaj deset odstotkov ljudi. Ni torej res, da se mora prijeti večine, če hočemo kaj spremeniti. Deset odstotkov je povsem dovolj.

Primer je kajpak Egipt. Diktator, ki je sicer vladal tri desetletja, je odletel v nekaj tednih, ko je ideja o njegovi odvečnosti dosegla kritično maso.

Že nekaj časa je jasno, da se sodobne kapitalistične družbe vse bolj delijo na te, ki imajo dostop, in one, ki ga nimajo, čeprav se zdi, da so vsi demokratično povezani v socialnih omrežjih. Enako velja za ljudi: peščica ima dostop do dobrin in vsega drugega, večina pač ne. Še bolj natančno: peščica, podrejena logiki profitabilnosti, prav prek socialnih omrežij prodaja iluzije večini, da bo tudi ta deležna vsega dobrega, če stori to in ono, če se še malo potrudi.

Materialni družbeni odnosi, materialni pogoji družbenih odnosov se zato ljudem prikazujejo kot poduhovljeni, psihologizirani in terapevtizirani, zato je ljudem samoniklo jasno, da za srečnejše življenje potrebujejo le še malo psihologije, ščepec psihoterapije in nekoliko duhovne svežine. Ljudje verjamejo, da bodo zdaj zdaj zaživeli bolj kakovostno in srečnejše življenje, obenem pa so povsem zaslepljeni za objektivne koordinate lastnega ekonomskega izkoriščanja.

Posledice so očitne. Vse volj sproščeni in terapevtsko obdelani ljudje se veselijo življenja, prepričani, da je treba le še nekoliko prevzgojiti kapitaliste (ali pa jih v najslabšem primeru zamenjati), da bodo drugače (bolj odgovorno) ravnali s kapitalom. Nobenega vpogleda nimajo v empirično dejstvo, da kapital nadzoruje kapitaliste, ne pa obratno, prek njih pa tudi vse druge ljudi.

Zadeva torej ni preprosta: kdor nima dostopa, nima pa ga zaradi objektivnih razlogov, dobiva obljube, da ga bo imel, če se bo potrudil, če bo imel dobro poslovno idejo, če bo dovolil, da mu dušebrižniki, psihoterapevti in drugi terapevti pri tem pomagajo. Terapevtske vsebine se danes predpisujejo ljudem kot zdravilo za sicer hladne in odtujene medsebojne odnose ter kapitalistično izkoriščanje, ki se tudi zato ne zmanjšuje, temveč se povečuje.

Kapitalistično koloniziranje človeških eksistenc zagovarjajo zlasti intelektualci, ki jih sistem potrebuje, kot je nekoč potreboval sužnje. Otroci socializma, ki smo nekoč živeli med Vzhodom in Zahodom, dobro vemo, da pot v lepšo prihodnost nikakor ni tlakovana s terapevtskim spreminjanjem posameznikov in posameznic, temveč z novimi idejami, s spremembo sistema in z rekonstrukcijo civilne družbe.

Upanje za spremembo sveta torej niso terapevti, polagalci rok, bioenergetiki in drugi, temveč navadni ljudje, ki si vzamejo čas za resen vpogled v lastna življenja in njihove determinante.

Obenem pa ne smemo biti naivni. Kapitalizem je izjemno zapeljiv za večino ljudi. Njegove iluzije so tako močne in prepričljive, da je resno vprašanje, ali sploh lahko dosežemo deset odstotkov ljudi, kolikor jih potrebujemo za kritično maso.

Toda optimizem je tako rekoč nujen. Znanstveniki so namreč nesporno dokazali, da je bodočnost v rokah nas, ki predstavljamo manjšino, ne v rokah večine. Zakaj?

Argument je zelo preprost: v kapitalizmu res vlada manjšina (1 %) nad velikansko večino (99 %), toda vlada s silo, z močjo, vlada, ker je sama podrejena še močnejšemu gospodarju, kapitalu, v imenu katerega deluje. Ideje zato niso na njihovi strani, temveč so na strani večine. Ta še ni dovolj povezana, še ni vzgojena za višje oblike boja, kot bi rekel Lenin, je pa povezana vsak dan bolj. To pomeni, da je vse več ljudi, ki so se že prepričali, da kapitalizem ni dober in da izkoriščanje ni v nikakršni resni zvezi z osebnostnimi lastnostmi kapitalistov.

Pomembno je, da so se ljudje prepričali. Dokler se ne zmenijo za kapitalizem in samo trpijo (alternativa je, da pač žurirajo), se ne more zgoditi nič. Dogajati se lahko začne šele, ko si vzamejo čas, sprejmejo ideje, razmišljajo o njih in se prepričajo vanje. Ko so prepričani, jih širijo prek socialnih omrežij. Tako širjenju je Hegel, sklicujoč se na Platona, imenoval tiho tkanje duha.

Radostimo se, bodočnost je definitivno svetla.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži