Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kriza, v kateri živimo uradno že pet let, pravkar pa vstopamo v šesto leto (razglasili so jo decembra 2008, začela pa se je bistveno prej), ni nikakršna kriza demokracije, vrednot, morale, zaupanja in vsega drugega, ni nastala zaradi podkupljivosti politikov, ki bi jih bilo treba zaradi tega zamenjati, zapreti ali poslati v Sibirijo v delovna taborišča, temveč je šok terapija in katarza obenem, zato je nelagodje v občestvih oziroma v kulturi, kot bi rekel Freud, veliko, še veliko večje nezadovoljstvo pa je pred vrati, saj z reševanjem bank pomagajo zgolj izkoriščevalskemu kapitalizmu, ne pa tudi ljudem.

Ljudje so zelo nezadovoljni, toda sočasno ni nikogar, ki bi njihovo upravičeno nezadovoljstvo artikuliral, vpel v simbolno polje ter programsko in politično zastopal. Salonski levičarji tega ne zmorejo, desničarji so preveč naivni in zazrti v preteklost, drugih pa tako ali tako ni. In že dolgo vemo, da je najboljši način za revitaliziranje ali oživitev gospodarstva oziroma za rast bruto domačega proizvoda – vojna. Amerika si jo zato vsakih nekaj let preprosto omisli. Pametnjakoviči pa dodajajo, da lahko demokracija in kapitalizem koeksistirata, kar pomeni, da lahko soobstajata, medtem ko je Friedman nekoč pripomnil, da v demokracijo tako ali tako nihče ne verjame; tudi sam vanjo ni verjel, saj je verjel v svobodo posameznika, kar pomeni, da nikoli ni dojel, kaj demokracija sploh je! Potem so mu dali Nobelovo nagrado.

Leto 1914 je zato zelo pomembno. Zaradi prve svetovne morije, v kateri se je medsebojno pobijalo vsaj sedemdeset milijonov ljudi, pa tudi zaradi nečesa drugega. Lenin namreč ugotovi, da se zgodovina ljudi spreminja diskontinuirano, kar pomeni, da ni kakor počasna reka, ki pač leno teče proti vnaprej določenemu cilju. Končno dojame, kaj pomeni globoko Aristotelovo spoznanje, da mora svet po določenem obdobju razpasti, in da vselej tudi bo, da bi se na novo rodil kot Feniks.

Lenin si močno prizadeva, da bi razjasnil, najprej samemu sebi, potem pa še drugim, kakšno vlogo ima partija pri takih zgodovinskih spremembah. Alex Callinicos zato poudarja, da je bilo Leninovo spraševanje o vlogi partije prvo resno teoretsko in znanstveno razmišljanje o tem problemu, in ne politično, ideološko ali zdravorazumsko klepetanje, kot je sicer v navadi.

Spraševanje o vlogi partije pri zgodovinskih spremembah je spraševanje o načinu organiziranja ljudi, o obliki povezovanja, ki bi lahko modro popeljala multitudo v revolucijo, saj se ta ne more organizirati in popeljati sama.

Lenin dobro ve, da se delavci ne morejo spontano, po nekakšni naravni poti, zaradi kozmičnih sil ali božje volje organizirati, spremeniti svoje zavesti in se odločiti za revolucijo. Treba jih je šele razsvetliti in vzgojiti, pravi Lenin, to pa lahko naredijo zgolj ljudje, organski intelektualci. Potrošništvo, simulakri, klepetanje, čvekanje, ideološke floskule, žargon, puhlice in vse drugo niso primerni vzvodi niti za razsvetljevanje niti za vzgajanje multitude. To je Leninu popolnoma jasno.

Dovolj veliko družbeno gibanje, ki zajema več kot deset odstotkov ljudi, je sicer že zadostna sila za spremembe, toda do desetih odstotkov se je vedno znova šele treba prebiti.

Ne obstaja naravna pot, kako doseči deset odstotkov ljudi. Pot je vsakič šele treba na novo izumiti, ustvariti, nato pa še prehoditi.

Delavci lahko resno postavijo obstoječa razmerja moči pod vprašanj šele s pomočjo organskih intelektualcev, ne s pomočjo salonskih levičarjev, ki jih je sicer kot listja in trave. Ti jim ne pomagajo in jim niti ne morejo, saj zastopajo oblast – torej so proti delavcem in so del problema.

Nujna je sprememba zavesti delavcev; a ne s psihoterapijo. Ljudje se niso zbrali v Kairu pred tremi leti potem, ko so bili vsak posamič pri psihoterapevtu! Potrebna je bila transindividualna politična zavest, zavest multitude o nujnosti družbene spremembe in o načinu, kako jo izvesti.

Kapital se ne bo nehal koncentrirati v rokah peščice samo zato, ker bo kak salonski lev napisal članek o krizi vrednot, morale ali korporativnega upravljanja. Družbena razmerja moči se ne bodo sama ukinila, ko bodo psihoterapevti sporočili javnosti, da narašča število depresivnih ljudi s samomorilnimi mislimi. Moč kapitala ne bo nič manjša, če se bodo ljudje pogovarjali z vlado o enakih pravicah za vse, o demokraciji, ustvarjanju zelenih delovnih mest in kakovosti življenja.

Celo družbena gibanja ne spremenijo ničesar, dokler njihov zastopniki ne dekonstruirajo moči oziroma oblasti in dokler ne zajamejo vsaj desetine populacije, da se začne še sama resno zanimati za isto. Šele to spreminja zavest multitude, šele to je prvi resni korak k boljšemu svetu; vse drugo še uvod k predgovoru ni.

Multituda ima moč, saj je potencialno velikanska, vendar mora biti organizirana in ustrezno vodena. Ne sme biti spontana, neorganizirana in brez vodje, kajti njena moč ostaja v takem primeru zgolj potencialna, virtualna.

V jedru Leninovega razmišljanja je torej družbena sprememba ali revolucija. Nič več in nič manj. Revolucija je zgodovinska nujnost; prej ali slej se bo nujno zgodila. Posameznik je nemočen pred železnimi zakonitostmi zgodovine, zato je svoboden, da se jim podredi in jih sprejme. Revolucionarno organiziranje delavcev zato ni igra, temveč je nujni prvi korak k resničnemu reševanju družbenih problemov, s katerimi se soočamo vsi.

Pri tem je ključno spoznanje, da se zavest delavcev ne generira sama od sebe. V naravi, med planeti, zvezdami in grozdi galaksij ni ničesar, kar bi jo ustvarjalo. Ustvarja jo šele teoretska misel, ki nastaja, ko ljudje priganjajo duha k delu. Vračanje k naravi in naravnemu življenju je zato reakcionarno.

Ustvariti moramo organizirajočo voljo, pravi Antonio Gramsci. Demokratični centralizem zato ne pomeni, da imajo ljudje, delavci, nad seboj velikega Vodjo, ki jim sproti pripoveduje, kako naj živijo in kaj naj delajo, temveč pomeni, da vsakdo iz multitude zastopa samo voljo, ki je egalitarna – svetega duha torej.

To je tudi bistvo anarhizma: vsak član multitude ima neodtujljivo pravico zahtevati odgovore članov centralnega komiteja in pojasnila za njihove odločitve. In če niso dovolj prepričljivi, jih lahko nemudoma zamenjajo – člane in odločitve, seveda.

Brezobzirna kritika vsega, to je Marxov izraz, mora biti osnovni princip demokratičnega centralizma, kar pomeni, da nima nihče nevprašljivega ali vnaprej zagotovljenega položaja, objektivne vednosti, posebnih pravic ali česa drugega.

Veliko laže je kajpak slediti modnim trendom, množičnim pojavom, voditeljem, predsednikom, oblikovalcem mnenj, manipulatorjem, Vodji etc. V ljudeh je še vse preveč takih vzgibov, zato je zadnji čas, da se umaknejo zrelejšemu vedenju in delovanju.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži