Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Sedaj je morda še zadnji čas za odločen upor in protest zoper čudaško krčenje javnega sektorja, ki ga hočejo narediti vitkega; kako neustrezna beseda – dokazuje zgolj to, da ne vedo, o čem sploh govorijo. Človeku z zdravim razumom je zato vse teže opazovati razvijanje totalitarnega novoreka, ki vidi prihodnost občestvenega življenja v neodgovornem privatiziranju, brutalnem zmanjševanju javnega sektorja in globalnem komercializiranju vsega, kar sicer tvori eksistence ljudi. Skoraj neverjetno je, da normalno inteligentni ljudje molče sprejemajo dereguliranje življenja, njegovo divje privatiziranje in nepertinentni novorek ter ga celo vneto zagovarjajo kot najvišji dosežek uma. Nekaj podobnega se je dogajalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, o čemer so pisali Wilhelm Reich, Theodor Adorno, Hannah Arendt in številni drugi misleci, katerih imena počasi tonejo v pozabo.

Nova neoliberalna totalitarnost, ki se ji prilizujejo sodobni upravljavci s človeškim materialom, v resnici ne bo prizanesla nikomur. Danes namreč že živimo v svetu, v katerem lahko izgine 99 % ljudi, pa bo preostali odstotek veselo živel naprej. Torej ni res, da lahko pogreša zgolj obstoječi javni sektor, to je učitelje, medicinske sestre, socialne delavce, policiste, filozofe in druge. Elita lahko pogreši vse to in še veliko več, saj že ima vse, kar potrebuje za veselo življenje v izobilju.

Ki pa bo izginilo v zelo kratkem času, kajti ko izginejo predragi delavci, ne bo nihče ustvarjal vrednosti. Pripadniki elit se bodo lahko zgolj spravili v rakete in odleteli, kot smo videli v risanem filmu Wall E (2008). Ustvarjanje vrednosti je zato odločilni vzvod razrednega boja. Delavci morajo nenehno poslušati, da so predragi ter da korporacije ne bodo vlagale v nacionalizirana ali državna podjetja, temveč zgolj v privatizirana, sami pa se zavedajo, da nihče ne bo imel kam investirati, če bodo preprosto nehali ustvarjati vrednost, oziroma bodo stavkali.

Stavkali najverjetneje še ne bodo kmalu, saj ima razredni sovražnik v rokah močna orožja. Ne smemo pozabiti, da je francoska revolucija, ki je pometla s fevdalizmom v Franciji, ustoličila velike ideale kapitalističnega življenja: enakost, svoboda, bratstvo.

Orožje je močno, ker ga uporabljajo kot vzvode za proizvajanje imaginarijev, v katere se ljudje zlahka pustijo zapeljati, kot je pisal Freud v knjigi z naslovom Nelagodje v kulturi, potem pa so ga razglasili za zastarelega in se tako zaslepili za vpogled v samo naravo realnosti, ne da bi se tega sploh zavedali.

Tekoča totalitarnost sodobnega kitajskega ali ruskega kapitalizma, o kateri govori Bauman že nekaj časa, je zato nova obljuba racionalnega in tehnološko dovršenega življenja, v katerem se ljudje ne ukvarjajo s politiko, saj jih zanima le to, kar jih mora zanimati: potrošništvo. Živijo med strahom in brezbrižnostjo, pri čemer jih je najbolj strah popolne nepomembnosti, ki jo sicer že slutijo in živijo, zato je njihov strah, da bodo preprosto izginili, vse večji.

Novorek zato z lahkoto prelaga na ljudi sistemske kontradikcije, kar pomeni, da ideološko nagovorjeni radostni posamezniki in srečne posameznice rešujejo svet kot psihološka bitja, podrejena imperativu dela na sebi in vsakdanjega garanja za mezdo, če delo sploh še imajo. Družbena omrežja rešujejo ljudi pred grozljivo izkušnjo nepomembnosti in celo neobstoja, medtem ko brezživljenjske dekoracije navidezno okrašujejo svet, da je videti vsaj za silo zanimiv.

Nobody cares about you. Ljudje se boleče zavedajo, da je to prekleto res, zato se trudijo še bolj, da ne bi bili neopaženi. Sistematično pozabljajo izkoriščanje in bedo sveta, da bi ohranili minimalni občutek lastnega dostojanstva in smiselnosti življenja. Dobro se zavedajo, da je prihodnost ena sama, le napovedi, da nas kmalu čaka nova recesija, še nočejo sprejeti, ker je preprosto preveč travmatična.

Prihodnost je namreč kapitalizem brez demokracije, svobodni trg brez svobode posameznikov, ekonomska diktatura kot nova oblika liberalizma ali zgodbe o uspehu, politika kot množična kultura & biznis obenem. Odnosi med ljudmi bodo zato vse bolj podobni temu, kar imenuje Giddens pure relations, kar pomeni, da bodo ljudje vstopali v medsebojne odnose le še zaradi biznisa ali kakih drugih nujnih in funkcionalnih potreb.

Mediji bodo imeli vse pomembnejšo vlogo pri tvorjenju globalnih simulakrov, zato so že sedaj polni obrazov teh, ki se imenujejo celebrities. Kamorkoli se ozrete, bolščijo v vas in se bebavo režijo, saj se zavedajo, da so nedotakljivi in da prihajajo med smrtnike iz nekega drugega sveta. Živimo v srhljivem času, je nekoč rekel Howard Zinn, v katerem nas podobe pripadnikov elit preganjajo na vsakem koraku in celo ponoči, ko so sicer zasloni televizorjev in drugih naprav za kratek čas ugasnjeni. Zakaj pustimo, da nas preganjajo?

Preganjamo se tudi sami, saj predvsem molče ubogamo. Bojimo se, da bomo svobodnim trgom poslali kak napačen signal. Takega totalitarizma svet še ni videl: milijarde ljudi se v istem času bojijo poslati napačen signal enemu samemu resničnemu gospodarju vesolja; izraz smo slišali v filmu 300. Kazen za napačni signal je namreč takojšnja in brezkompromisna. Če trgi rečejo, da smo poslali napačen signal, smo tako rekoč že preteklost, in ne obstajamo več.

Resnična zgodovinska perspektiva pa je v resnici samo ena. Brez nje smo povsem izgubljeni. Perspektiva je humanistična, ne kapitalistična. In javni sektor je njen pomembni del. Brez humanistične misli se bomo dokončno spremenili v čustveno votla instrumentalna bitja, nezmožna za empatijo in brez vere v Drugega.

Nekateri ljudje zato vendarle trmasto vztrajajo in ne popuščajo. Razmišljajo in se držijo principov življenja, ki jih ni mogoče simulirati. Resnično bistvo življenja je namreč nadvse preprosto: vztrajaš in vztrajaš in padaš in padaš in se vedno znova pobereš in nato še bolj trmasto vztrajaš in ne popuščaš. Brez ljudi, ki zmorejo tako vedenje, ni nobene bodočnosti; nikoli je ni bilo. In tak odnos do življenje je v celoti humanistične narave, ne kapitalistične.

Potem nujno nastane družbeno gibanje in doseže deset odstotkov ali kritično maso. Nato se začnejo pripadniki elit tresti, začnejo jecljati in se čudno obnašati, saj ne morejo verjeti, da lahko navadni ljudje preobrnejo tok zgodovine hitreje, kot rečeš dobro jutro.

Danes nas je morda res sto, toda nikjer ne piše, da nas jutri ne bo sto tisoč, če lahko parafraziram Zinna.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži