Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko skušamo te dni preživeti poplavo večno enakih in povsem praznih puhlic o Bogu in besedi, ki se je naselila med nami, in o Jezusu in Betlehemu in devici in štalci in samostojnosti in neodvisnosti ljubljene domovine in zgodbi o uspehu, ki to ni, in o željah, ki naj se vsekakor izpolnijo, in vsem drugem, je iz razdalje jasno videti, da Slovenci v resnici ne znajo in ne upajo sami učinkovito živeti in da ne vedo, kako v prihodnost, saj je ne morejo niti misliti, ker so paradoksno preveč svobodni in prav zato preveč zatrti. Že dvajset let zato petdeset posameznikov dela, kar hoče, ropa in legalno krade, dva milijona ljudi pa depresivno opazuje njihovo vedenje, stoka, joka in se pritožuje čez pomanjkanje vrednot, morale in sploh vsega. Sprašujejo se, kaj storiti, čeprav je odgovor ves čas povsem na dlani.

Potrebujejo gospodarja, kot so ga nekoč, v stari Avstro-Ogrski in Jugoslaviji, že imeli, gospodarja, ki jim je pomagal odkrivati, kaj sploh želijo; to so bili dobri in produktivni časi. Danes se brez gospodarja preprosto ne znajo produktivno vesti in ne vedo, kaj naj počnejo s tem, kar so ustvarili in dobili v last; ker ne vedo, in sami so krivi, da ne vedo, saj nevednost ni strukturno nujna, kradejo in uničujejo lastno substanco. Zlasti pa ne upajo uporabljati možganov, zato ti nenehno bežijo iz dežele, kar je logično, bežali pa bodo še naprej.

A spoznanje ni novo. Vsak človek namreč potrebuje gospodarja. Ne obstaja svoboden človek in ne obstaja notranja motivacija, kot jo imenujejo psihologi; obstaja zgolj zunanja. Človek ni gospodar v lastni hiši, kot je pokazal Freud, gospodar je lahko le, če uboga zunanjega gospodarja. Najvišji in najboljši gospodar nad posameznikom je seveda bog, kot je pokazal Descartes; to ni Bog vernikov, saj je bog lahko samo eden. In nad državljani je dober gospodar učinkovita država, ki pa jo neoliberalci ves čas izganjajo, da bi bili trgi svobodni, karkoli že to pomeni.

Slovenci in Slovenke imajo torej jasen in pereč problem: preveč svobode. Človek je namreč za silo svoboden šele, ko ima nad seboj dobrega gospodarja, ki od njega terja disciplino, odrekanje, kreativno delo in razmišljanje; vse drugo je sofistika.

Šele razmišljanje odpira pot v prihodnost; ne obstaja prihodnost brez razmišljanja. Na srečo imamo v glavah možgane, ki pa jih je treba uporabljati, ne le imeti. Danes se preveč svobode kaže tudi tako, da se od ljudi ne pričakuje, da bodo mislili, saj se pričakujejo zgolj mnenja, za katera pa razmišljanje ni potrebno. Sklicevanje na religijo je pri tem povsem zgrešeno in nepotrebno.

Ena ključnih napak zagovornikov Boga je, da sklepajo takole. Objektivne moralne vrednote in dolžnosti obstajajo. Če Bog ne bi obstajal, take vrednote ne bi obstajale. Bog torej obstaja. Neumnost sklepanja je bržčas očitna in je niti ni treba komentirati; če pa kdo misli, da jo je treba komentirati, ima resne težave.

Danes je najbolj aktualno in pomembno razmišljanje o moralnih vrednotah in o etiki, saj se odloča o prihodnosti kapitalizma, ne le ljudi. Ljudje ga torej preprosto potrebujemo. To pa še ne pomeni, da potrebujemo Boga. Lahko namreč razmišljamo, ker imamo možgane. In ni res, da nam jih je dal Bog; ustvarila jih je namreč evolucija.

Možgani nam na primer povedo, da različnost v razmišljanju ne pomeni, da lahko zagovarjamo teorijo gravitacije ali pa namesto nje teorijo, da je Bog namenoma ustvaril svet tako, da ljudje čutimo učinke gravitacijske sile na svojih plečih, kot je pripomnil na nekem predavanju Richard Dawkins. Podobno bi na primer lahko razmišljali, da otroke prinese štorklja in da imamo vso pravico tako misliti, ker je v demokratičnih okoljih različnost mnenj zagotovljena že z ustavo.

Seveda lahko nadaljujemo. Človeško vedenje ni odvisno od volje ljudi, temveč od položaja svetlih pikic na nebu, ki jih imenujemo zvezde. V šole bi lahko vpeljali tudi alternativne predmete, kot so astrologija, alkimija, copranje, prebiranje horoskopov in klicanje duhov, da ne bi učenci in starši trdili, da nismo dovolj demokratični in da ne dovolimo različnosti v razmišljanju.

Tudi absurdnost takega razmišljanja je očitna.

Obstaja veliko stvari v vesolju, ki preprosto zgolj so. In tudi vesolje kratko malo je, ker lahko je; enako velja za vsa druga vzporedna vesolja, kolikor jih je. Do spoznanj o pomembnosti etike pride človek šele z razmišljanjem; etika ni vgrajena v samo strukturo vesolja. In ni treba začeti iz ničle, saj zadošča Aristotelova Nikomahova etika, pa Etika, ki jo je spisal Spinoza, Kritika praktičnega uma, ki jo je napisal Kant. Potem lahko povprašate mimoidoče, če je kdo prebral (vsaj) te tri knjige, in takoj ugotovite, da jih ni prebral tako rekoč nihče. Vsi pa vedo veliko povedati o morali, vrednotah, etiki in Bogu.

Brez napornega, dolgotrajnega in resnega razmišljanja o morali, vrednotah in etiki ni mogoče o teh temah povedati ničesar prepričljivega. In človek razmišlja šele, ko ima nad seboj dobrega gospodarja, ki ga priganja k delu.

Vsakdanje življenje je zaradi nezmožnosti za razmišljanje prenapolnjeno z neprepričljivimi mnenji: planine so tam zato, da lahko plezamo nanje; reke so zato, da lahko plavamo v njih; zvezde so na nebu, da ga krasijo in da zaljubljenci lahko zrejo vanje; ribe so v morjih zato, da jih lahko lovimo; banane so oblikovane na določen način zato, da jih lahko primemo v dlan in da se ji prilegajo; in sonce je na nebu natanko zato, da nas lahko greje.

V resnici je razmišljanje, za katerega je zmožno človeško bitje, način, kako nekaj razumeti, ne zgolj zatrjevati že slišano, zapisano ali povedano. Z možgani lahko mislimo, lahko pa jih tudi ne uporabljamo in trosimo okoli sebe neumnosti, ne da bi se jih zavedali.

Etika je zahtevna, ker terja od človeka naporno razmišljanje, premagovanje lenobe in neodvisnost. Živimo pa v deželi, v kateri je pomembnejše delo brez razmišljanja, konformizem in sledenje modnim trendom, odvisnost od strokovnih in znanstvenih avtoritet, depresivna bogaboječnost, zlasti pa molčečnost in ubogljivost.

Upor in protest se tako začneta že z razmišljanjem; danes ni treba narediti nobene revolucije, saj se ta začne v trenutku, ko se lotimo razmišljanja. Če bi po vsej državi ustanovili bralne krožke, kjer bi se dobivali ljudje, da bi zgolj razmišljali, bi bila že jutri država povsem drugačna, ljudje pa bi postali svobodni, saj bi končno dobili gospodarja.

Nekateri pravijo, da imamo možgane zato, da v medsebojnem tekmovanju premagujemo drug drugega, kar je zelo kapitalistično razmišljanje. Drugi pravijo, da so naši možgani kakor rep pri pavu. Ta ni nič drugega kot nefunkcionalno težko breme, s katerim pav občasno dokazuje samicam, kako močan in vitalen je.

Biologistično razmišljanje o človekovih možganih je enako nesmiselno kot začetno razmišljanje o morali in obstoju Boga. Boljše je tole.

Človek je zmožen za razmišljanje in njegov namen ali smisel ali cilj na tem svetu ni zgolj prenašanje genov, temveč je vzvišen: zastavljanje ciljev, ki jih sicer ni v naravi. Takih ciljev ne odkrivamo in ne prepoznavamo, temveč jih ustvarjamo. Človek je po naravi zmožen za gospodarja, kreativnost in za novo.

Ustvarjanje pa je lahko tudi problematično, kajti če človek v imenu nekakšne svobode ustvari preveč ciljev, večine ne more doseči, ker preprosto ne živi dovolj časa in nima dovolj energije. Naši možgani so sposobni reprogramirati sebe in si zastavljati nove cilje, pri čemer ima ključno vlogo etika, s katero redčimo cilje in jih hierarhično razvrščamo.

Etika zato po definiciji ne pomeni prilagajanja obstoječemu, temveč pomeni podporo pri zastavljanju povsem novih ciljev. Teh ni ustvaril Bog, temveč jih sproti ustvarja discipliniran razmišljajoči človek, podrejen dobremu gospodarju.

Toda vsak cilj, ki ga ustvari človek, še ni dober. Cilji, ki so si jih zastavljali Hitler, Stalin ali si jih zastavljajo neoliberalci ali na primer Vatikan, niso dobri, ker niso egalitarni, ne temeljijo na solidarnosti in jih podpirajo dogme, ne pa odprtost do razmišljanja, o kateri je govoril Kant, ko je spoznaval, da ima svoboden človek, da bi zares postal svoboden, etično dolžnost, da razmišlja, o čemer hoče in kolikor hoče, potem pa glasno pove, o čem razmišlja.

Očitno je torej, da je etična dolžnost človeških bitij nekaj, kar ta lahko spoznajo, če razmišljajo, samo razmišljanje pa je obenem etična dolžnost, ki terja javno rabo uma, kot jo imenuje Kant. Vse to ni odvisno do Boga, je pa odvisno od rabe možganov.

Če Slovenci ne bodo kmalu dobili dobrega gospodarja nad seboj, bodo izumrli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži