Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Lekcija iz maja '68 je tudi tale: študenti, ki po definiciji akumulirajo ogromno znanja in vednosti, niso zadovoljni, ker ne morejo s taistim znanjem spreminjati okolja, v katerem živijo; prepričani so, da imajo ljudje lahko med seboj še kaj drugega kot to, kar jim ponuja avtoritarni kapitalizem. Ali pa ga, nekoliko paradoksno, ravno lahko spreminjajo. Odidejo torej na ulice, zasedejo univerze in se povežejo z milijoni delavcev, ki prav tako ugotavljajo, da lahko tudi sami spreminjajo družbena okolja, kar seveda pomeni, da nikakor ni nujno, da jih spreminjajo zgolj oblastniki, menedžerji, bankirji in kapitalisti. In kako je danes?

Danes je bistveno slabše, saj živimo v svetu absurdov. Tole je eden izmed njih. Če vam zmanjka denarja, ga pač nimate več. Lahko si ga sposodite, vendar ga boste morali vrniti, za to pa boste morali delati. Bankam ne more zmanjkati denarja, saj ga ustvarjajo. Ko delajo neracionalno oziroma slabo, jim podjetja in posamezniki ne vračajo vseh kreditov, ki so jih dobili, zato jih morajo vlade reševati, saj so prevelike, da bi padle.

Še slabše pa je tole: ljudje v kapitalizmu dobesedno ne smejo in ne morejo živeti brez potrošništva in komercializacije vsega, kar obenem pomeni, da ne morejo živeti brez kreditov, zato je treba banke postaviti nazaj na noge, da bodo zopet zadolženi in da bodo še njihovi potomci garali kot črna živina za to, da bodo bogatim bankam vračali sposojeni denar plus obresti. Ko torej rešujejo banke, zadolžujejo ljudi in jih silijo k delu, čeprav že živimo v tako bogatem svetu, da bi morali delati bistveno manj in se posvečati drugim zadevam.

Najslabše pri tem pa je, da so številni ljudje naravnost navdušeni nad takim začaranim krogom in nad nenehnim delom, namesto da bi spoznali, katere vrednote so v življenju zares pomembne, za katero znanje in za kakšne medsebojne odnose se je zares vredno bojevati.

Družbenih procesov, kulture in civilizacije, medsebojnih odnosov ljudi namreč ne pojasnjujejo avtomehaniki, inženirji, ekonomisti, fiziki ali kemiki, biologi, farmacevti in zdravniki. Humanistična misel ni na tem svetu zato, ker nori posamezniki nimajo nobenega drugega pametnejšega dela, temveč je tu natanko zato, ker nastaja kot učinek kritičnega razmišljanja o tem, kar imamo ljudje med seboj in kar bi lahko imeli, kaj je zares vredno in kaj nikakor ni. Nelagodje v kulturi, kot ga je imenoval Freud, tako ni nekaj, kar zmanjšamo ali odpravimo z novimi dobrinami, storitvami in blagom, ki sicer že prihaja v gigantskih količinah s svobodnih globalnih trgov. In Marx je dokazal, da se na tak način nelagodje ljudi samo povečuje. Bistvo življenja na tem svetu pač ni v kopičenju blaga in storitev.

V Sloveniji kljub temu vse bolj prevladuje instrumentalna miselnost, da je premalo izkoriščen potencial človeškega »kapitala«, temelječega na znanju – patenti, znamke, modeli, novi proizvodi – tako glede zaščite industrijske lastnine kot ustvarjenih prihodkov na njihovi podlagi v izvozu, kot lahko beremo na tejle spletni strani.

In medtem ko v teh dneh resni strokovnjaki po vsem svetu opozarjajo na veliko ekonomsko krizo, ki se bo najverjetneje zgodila že v naslednjem letu, saj so dolgovi držav preprosto preveliki, slovenski politiki in konservativni ekonomisti Slovenkam in Slovencem vztrajno prodajajo meglo, jim mečejo pesek v oči in prisegajo na iluzije, obenem pa se oklepajo praznega neoliberalnega upanja; to je tako, kot bi verjeli v astrologijo, psihedelične substance ali življenje na Marsu.

Življenje ljudi v najbolj razvitih državah namreč še vedno temelji na velikanskem dolgu in nenehnem zadolževanju. Enako je v Sloveniji. Slovenska vlada z najnovejšim zadolževanjem ni rešila nobenega problema, je pa ustvarila nekaj novih. Denar in obresti bo namreč vsekakor treba vrniti. Samo zadolževanje ne bo ustvarilo niti enega novega delovnega mesta in ne bo prispevalo k rasti BDP-ja. Z resničnimi problemi se bo tako treba soočiti šele v prihodnosti. Vlada je srečanje z njimi zgolj odložila, ljudem pa za vmesni čas namenila prebiranje redkih prijetnih novic, s katerimi naj se tolažijo.

Toda Slovenija nikakor ni suverena in neodvisna država. Vpeta je v svetovne gospodarske tokove, v katere seveda hoče biti vpeta, zato jo bo prizadel tudi zlom dolarja, ki se bo zgodil zelo kmalu. Slovenska vlada o tem bodisi ne ve ničesar bodisi noče vedeti ničesar. V vsakem primeru ljudstvu ne bo povedala, kaj hudega lahko pričakuje v bližnji prihodnosti.

Nobene astrologije ne potrebujemo za napovedovanje prihodnosti, če temelji življenje na zadolževanju in gigantskih količinah poceni denarja, ki povečuje inflacijo in zmanjšuje vrednost samega denarja. Zadolževanje pomeni isto, kot če bi bolezen zdravili s še več bolezni.

Zdravljenje bolezni z boleznijo pomeni bogatenje bogatih, zlasti bankirjev, in siromašenje revnih. Bogatenje bank pa še ne pomeni novih delovnih mest. Sposojanje denarja zanje velikanski večini ljudi ne prinese ničesar, kajti bogate banke skrbijo zase, saj je tako njihovo poslanstvo. Torej bodo še bogatejše. In če bodo posojale ljudem, da jim bodo vračali sposojeni denar in obresti, bodo kajpak še bolj tolste.

Kakšno življenje torej živimo, če si moramo sposojati denar od bogatih bank, da sploh lahko kupimo hišo ali avto? To je povsem noro.

Še bolj noro pa je, kar delajo od ljudi izvoljene slovenske vlade. Najprej se zadolžujejo, potem pa rečejo, da so za zadolževanje krivi ljudje, češ da porabijo več, kot ustvarijo. Ljudje zato vse življenje poslušajo, da premalo delajo, da so preveč pogoltni, da trošijo več, kot imajo, kar pomeni, da so krivi. Ko ne morejo več vračati sposojenega denarja, leta in leta poslušajo, da so še bolj krivi, ker so se preveč zadolžili.

Potem je seveda treba reševati banke. In jih. Najprej traja veliko let, da se sploh sporazumejo, da jih bodo reševali. Potem se dolgo ne zgodi nič. Na koncu dobijo banke denar, dobijo pa ga tako, da se vlade zanje zadolžijo, breme pa seveda prevalijo na davkoplačevalce. Za večino ljudi se v tem času ne zgodi dobesedno ničesar, če zanemarimo vztrajno padanje kvalitete njihovih življenj in zniževanje standarda. In potem izvoljena vlada taistim ljudem vošči srečno novo leto! Ne moreš verjeti.

Krivda za nastalo situacijo pa sploh ni v bankah. Krive so namreč vlade. O tem ne more biti nobenega dvoma in ga sploh ne bi smelo biti, kajti če vlada ne vodi države in ne obvladuje vsega, kar se v njej dogaja, jo je treba zamenjati, saj je očitno nesposobna. Vsak kralj v zgodovini je dobro vedel, da mu bodo nemudoma odsekali glavo, če se ne bo obnašal, kot se je treba. In veliko jih je glavo tudi zares izgubilo.

Zamenjati je treba razmišljanje. Glavna vrednota sodobnega življenja mora biti inovativnost, kreativnost, ne pa potrošništvo, komercializacija znanja, pohlep ali težnja po uspehu.

V Sloveniji razmišljanja še dolgo ne bodo spremenili. Ugotavljajo namreč, da obstaja vrzel med ustvarjanjem novega znanja in njegovim trženjem v obliki blaga in storitev. Dodajajo, da moramo spodbujati na znanju temelječ razvoj in da se moramo truditi za uspešnejšo komercializacijo znanja.

Maj ’68 je zopet zelo aktualen, kajti komercializacija znanja pomeni avtomatično izključevanje vrednot in znanja, ki ga kratko malo ni mogoče komercializirati. Večji del humanistike in filozofije bo zato odšel na smetišče zgodovine, komercializirano življenje pa bo vse bolj bedno, saj življenja ljudi pač ni mogoče komercializirati.

Do novega maja '68, ko bodo ljudje znova resno razmišljali o vprašanju, ki ga je v Kritiki čistega uma že pred dvema stoletjema zastavil Kant: Kaj je treba storiti, če ima človek svobodno voljo, če obstaja bog in če obstaja bodočnost?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži