Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tak je naslov izjemnega, fenomenalnega filma, v katerem dobro uro in pol nastopa ena sama oseba (Robert Redford), ki v vsem filmu, resnični mojstrovini, ne spregovori niti enega samega stavka, a nas že na začetku prikuje na rob stola in nam pove veliko, veliko več kot na primer večina politikov v desetih letih ali pa v vsem življenju. Pove, ker preprosto zna povedati, ker hoče povedati, ker ima priložnost, da pove, ker ima dovolj časa. Ne pogovarja se s seboj, ne žlobudra in ni avtist, ne meče se vsakič znova ob tla, ko se sooči s problemom, nikogar ne krivi za težave, ne ponuja puhlic, ne obrača se patetično k Njemu, ne prosi, nikogar ne roti, saj je popolnoma sama. Skuša preživeti na Indijskem oceanu, način, kako se tega loteva, pa je morda najboljša prispodoba, alegorija človeške eksistence in poklon človeškim zmogljivostim obenem, ki odpirajo sleherno človeško bitje nedoumljivemu onkraj.

V resnici je mož izgubljen in povsem nemočen. Zgodi se po naključju, ki ga sploh ni mogoče predvideti. Prepuščen je naravi in njenim silam. Na milost in nemilost. Narava zato dela z njim, kar hoče, čeprav je brezosebna, kar pomeni, da mu je zanj preprosto vseeno. Na koncu izgubi vse. Ostane čisto sam sredi oceana, pri sebi nima nobene materialne dobrine več, zato je videti, kot da se z barko in z gorečim čolnom na dno oceana potaplja tudi sam kapitalizem. Potem se, popolnoma spokojen, odloči, saj mu je jasno, da zanj ni rešitve in da bo odšel v brezno tudi sam.

Toda film ni drama ali celo tragedija, ki je ne bi želeli videti, češ da je pesimistična in zamorjena. Daleč od tega. To je izvrstna, optimistična pripoved o človeškem bitju, ki sproti spoznava, kaj mora narediti, če hoče preživeti. Je o silovitosti in vitalnosti, o neverjetni volji do življenja, kot jo je razumel Nietzsche, je o tem, kar resnično šteje v življenju in je vredno onkraj idiotskega žargona neoliberalcev o dodani vrednosti in drugih zadevah, ki jih zaklinjajo, saj je kapitalizem kakor religija. To je torej film, v katerem en sam samoten človek pokaže, kaj pomeni sleči se do golega, izgubiti vse in se znova vzpeti.

Obnaša se bistveno drugače kot na primer predstavniki slovenske vlade. Ti namreč ne vedo, kaj narediti, da bo narod preživel in da bodo sami preživeli. A saj narod ni v nič boljšem položaju. Vedo le redki posamezniki, ki pa jih nihče ne posluša, ker je med nami še vse preveč zavisti in egocentričnosti. Škoda.

Robert Redford igra moža brez imena. Ne vemo, kdo sploh je, a saj to ni pomembno. Je sam na poškodovani jadrnici sredi širnega oceana, na prestižnem izdelku, ki pa postane povsem neuporaben zaradi absurdnega železnega zabojnika, polnega poceni plastičnih izdelkov, narejenih najbrž na Kitajskem za majhen denar, da bi bili tolsti kapitalisti še debelejši, zaradi neumne škatle torej, v katero trči, simbola kapitalizma in njegove pogoltnosti, zaradi katerega je le še pogrešljivi skupek atomov med neskončnimi molekulami vode, ki pa so neužitne. In najpomembnejše je, da sam nikakor ne more preživeti. Daleč naokoli ni žive duše, a bo vendarle preživel. Ker je tako prav.

Kapitalisti trdijo, da lahko vsak človek preživi sam in da družba ne obstaja. Trdijo, da lahko uspe, če ima le voljo & dobro idejo. Delirij kapitalizma je zato brezmejen in katastrofalen.

Mož brez imena ne more preživeti sam, kot rečeno. Lahko preživi, če mu nekdo ponudi roko. To je roka drugega in je roka Drugega, kot bi nemara rekla Freud in Derrida. Na koncu jo res zagledamo – skupaj z njim.

Pomembno je, da vidimo zgolj roko. Ne vidimo ničesar drugega, saj je noč. Mož brez imena jo zgrabi, potem zagledamo slepečo svetlobo. Natanko tako svetlobo vidimo tudi v zadnjem kadru filma Cube, ki ga je režiral Vincenzo Natali.

Film Vse je izgubljeno je dobro gledati še s filmom, pod katerega se je podpisal Alfonso Cuarón (Gravity), pa tudi s filmom Michela Mazanaviciusa (The Artist) in s filmom Lone Survivor Petra Berga.

Če bi jih gledali predstavniki slovenske vlade, pa jih ne bodo, bi se lahko marsičesa naučili. Na primer.

Naučili bi se, da je človek narejen za osebni odnos do boga, kar pomeni, da se mu morajo odpreti tudi sami, saj so človeška bitja. Zveni naivno, vendar je radikalno.

In zakaj bi se morali naučiti predvsem tega? Ker je kapitalizem, ki ga zagovarjajo, neločljivo povezan z imperialnim krščanstvom in njegovim spreminjanjem zgodbe o poslanstvu Jezusa Kristusa, ki je pomembno za vsako človeško bitje.

Tako odpiranje je silno zahtevno. JK je bil namreč Jud. Ni bil kristjan, ni bil bog, saj je bil sin človekov, kot se je imenoval sam, bil je prerok, mesija. In mesija utira pot bogu, kar je čisto nekaj drugega. Pripravlja pa tudi pot komunizmu.

Zgodba z Jezusom je v tej luči izjemno zanimiva. Moral je biti rojen v Betlehemu, saj so napovedi pred njegovim prihodom povsem jasne: prišel bo mesija in odrešil judovsko ljudstvo. Postavil se bo v vrsto, v kateri stoji na začetku kralj David, prav tako rojen v Betlehemu.

Toda ko se pojavi kot mesija, reče: na Zemljo ne prihajam, da prinesem mir, temveč prihajam, da prinesem meč. Zakaj je meč tako pomemben?

Pomemben je, ker zastopa diferenco, to, kar je imenoval Derrida différance. Človeško bitje zaradi diference zmore predvsem dvoje. Prvič. Ustvarja pomen. S ponavljanjem, z diferenciranjem kreira pomen. Drugič. Izumlja pravila. Ustvarja tudi pravila, kako uporabljati pravila. Človek je definitivno kreativno bitje.

In sin se bo zoperstavil očetu, hčerka pa materi. Take so Jezusove besede. Človek kot kreativno bitje je nujno upornik. Ni pa vsak upornik kreativen.

Jezusove besede so apokaliptične: spremenite svoje vedenje, preden bo prepozno. Kar se ima zgoditi, se bo zgodilo tukaj, ne tam nekje v nebesih. Kreativnost je pomembna tukaj in sedaj, ne pa tam in takrat.

Kaj to pomeni? Pomeni nekaj skrajno preprostega. Človeško bitje zaznava realnost in jo razume na konsistenten način samo, če uporablja imaginarne scenarije, kot jih je imenoval Freud. Realnost onkraj fantazem je namreč povsem nekonsistentna in nedoločljiva. Natanko v tem smislu smo ljudje ustvarjalci realnosti.

Tu nastane problem, kajti če izgubimo vse iluzije in fantazme, izgubimo tudi samo realnost. Kaj torej storiti?

Na voljo imamo dve možnosti: ali nenehno izgubljamo realnost in sesuvamo lastne fantazme ali pa branimo iluzije pred napadalci in živimo v njih. Ali obstaja tretja možnost?

Tretja možnost obstaja. To je dekonstrukcija ali razmišljanje o sami resnici iluzij in fikcij, ki držijo skupaj realnost, da je vsaj za silo konsistentna. Lepota zadeve pa je, da je človekova odprtost do boga kot neskončnosti ali transferni donos bistveni pogoj spoznavanja resnice iluzij in fikcij tukajšnje družbene realnosti.

Sledi aporija. Ljudje več razmišljajo, saj je vsakdo zmožen za razmišljanje, in si vzamejo čas zase. Kapitalistična blaznost se zmanjšuje, ritem življenja postaja mirnejši, vlade nehajo kolektivno reševati kapitalizem pred njim samim. Hm.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži