Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Noben jasnovidec ne bo napovedal katastrofalnih dogodkov, ki se bodo pripetili v tem letu. Raje imajo leporečje. Je bolje plačano. Itak.

O katastrofah ne bodo govorili niti v šolah, teh paradoksnih razsvetljenskih institucijah, pa tudi mediji vam bodo raje ponujali rožice, zabavo in siceršnje lepote sveta, saj morajo skrbeti za svoje lastnike in njihove profite.

Živimo v svetu, v katerem je vseeno, kdo piše zakone, kdo se jih drži in kdo se jih ne drži, saj je zlasti pomembno, kdo nadzoruje denarne tokove. Svetu zato ne vlada denar, temveč mu vladajo zasebni bankirji. Ne vladajo oblastniki, ne vladajo kralji in kraljice, ne vladajo mišičnjaki, mediji ali lepotice.

Bankirji pa vladajo natanko toliko časa, dokler se držijo osnovnega načela kapitalizma: imeti zvečer več kot zjutraj. Nihče ni svoboden; svoboda obstaja zgolj kot determinizem.

Ko torej rešujejo banke, revni rešujejo bogate. V takem svetu živimo in mnogim je všeč (sic!). Na koncu rečejo, da tako ali tako nikoli ni bilo drugače.

Oktobra leta 2012 je zagledala luč sveta dobra knjiga. Njen naslov je Currency Wars, spisal pa jo je James Rickards. Podnaslov knjige je The Making of the Next Global Crisis. Morda je pri vsem tem še najbolj zanimivo, da je avtor knjige bankir, menedžer in finančni svetovalec. Slovenski ekonomisti knjige seveda ne bodo prebrali.

Osnovna ideja knjige je prepričljiva: tam zunaj že dolgo časa poteka vojna. Zlasti ameriški dolar je danes močno napaden. Da ne bo kdo mislil, da je kapitalizem otroška igra v peskovniku, kjer so vsi prijazni drug do drugega, si pomagajo in so solidarni. V vojni nisi solidaren in nisi prijazen. Nobenega razloga ni, da bi bil. Prijazna vojna je namreč leseno železo.

V vojni sovražnik skuša uničiti drugega sovražnika. Tako je to. In kdo ima od vojne koristi? V zadnji instanci nihče.

Vsakdo si lahko predstavlja konec vojne. Konec vojne je vselej uničenje; dokler ni uničenje dovolj veliko, vojne ni konec.

Nove posledice vojne valut so na obzorju: depresija in revščina. Dokazov za tako trditev je veliko.

Resne napovedi so zato mogoče. Na podlagi jasnih evidenc, dokazov, trendov in družbenih premikov zato lahko rečem, da se bo število ljudi, ki hočejo manj Evropske unije, ne pa več, povečevalo. Odnos ljudi do birokratske elite, odtujenih politikov, bogatih menedžerjev, bank in klečeplaznih ekonomistov je že sedaj povsem odkrit: EU je kakor kapitalizem, ki je vsekakor dober za elite, za vse drugo pa je hujši kot naravna nesreča.

Mainstream ekonomisti sicer jokajo od sreče, ker borzni in drugi indeksi rastejo v nebo. Lahko bi vedeli, da so nekatere korporacije že predebele in bodo vsak hip počile. Napihovanju čisto logično sledi pok – ne more biti drugače. Kar se napihuje, mora počiti. Nekateri ljudje so zares čudni: želijo, da vse ves čas raste, kot da je možna neskončna rast. Mislim, da potrebujejo vsaj psihoterapijo, morda pa celo psihiatrično zdravljenje. Trditev sicer ni klinična, saj je metaforična, a ima za seboj resne empirične evidence o ljudeh, ki zares obiskujejo terapevte, javnost pa tega nikakor ne sme izvedeti.

Večina ljudi danes troši denar bolj ali manj za osnovne dobrine, ki jih ljudje pač potrebujejo za preživetje. Tako bo tudi v prihodnje: ljudje bodo še bolj previdni in se ne bodo pustili nagovoriti, naj trošijo več.

Slovenija se ne bo odbila od tal, zato pa se bo Nemčija znašla na robu nove recesije, kar bo seveda vplivalo tudi na našo državo, saj je povsem odvisna od nje. Zakaj se bo Nemčija znašla na robu recesije?

Ker nemški kapitalizem, v nasprotju s prepričanjem mnogih, ne temelji na prislovični disciplini in pridnosti nemških delavcev (drugi delavci niso nič manj disciplinirani in nič manj pridni), temveč na izkoriščanju in neverjetno nizkih stroških dela, zaradi česar je seveda konkurenčen. V Nemčiji so razvili nekatere blažilne mehanizme in izvedli reforme, zaradi katerih se od daleč ne vidi, kako zelo so izkoriščani nemški delavci in kakšne so njihove plače v resnici.

Nikakor ne bi smeli pozabiti, zakaj je morala Nemčija po koncu prve svetovne vojne plačati tako gigantsko odškodnino, čeprav sploh ni začela vojne. Bila je premočno razvita industrijska država. In prav tako ne bi smeli pozabiti, kako neverjetno močna je postala v tridesetih letih 20. Stoletja, ko se je vanjo stekal kapital z vsega sveta.

Nemčijo je bilo preprosto treba uničiti. Druga svetovna vojna zato ni zločinsko Hitlerjevo dejanje, temveč je spopad, inherenten samemu kapitalizmu. Hitler je bil zgolj pri roki. Fašizem in nacizem sta bila za Wall Street neprimerno bolj ugodna kot Rooseveltov New Deal oziroma redistribucija bogastva. Ali drugače rečeno: nacizem in fašizem sta dobra za biznis. In vojna tudi.

Obremenitve delavcev bodo v Sloveniji vse večje in večje. Kapitalisti bodo hoteli na vsak način zmanjševati stroške dela, zato bodo delavci pod vse hujšim udarom. Predstavljajo namreč margino Evropske unije, ki v celoti podpira njen center, to je Nemčijo in Francijo. Saj za to tudi gre pri Evropski uniji: kdor je v središču, izkorišča one na periferiji, ti na periferiji pa so radostni. A ne bodo dolgo.

Število nezaposlenih v Evropski uniji bo naraščalo. Kmalu bo doseglo 27 milijonov, nato pa trideset.

Vse to se bo dogajalo, ker zastopniki kapitalizma še najprej ohranjajo popačeno predstavo o človeški naravi in svetu, v katerem živijo ljudje. Ne uporabljajo zgolj neustreznih matematičnih modelov za napovedovanje gospodarske prihodnosti, temveč imajo tudi zgrešene predstave o človeški motivaciji, naravi medčloveških odnosov in metafizičnih konceptih, kot sta svobodna volja in kaos.

Beda bo za večino ljudi enaka ali celo večja, kot jo trenutno doživlja, kajti njeni realni prihodki bodo še naprej padali. In logično je, da ljudje, ki imajo na voljo vse manj denarja, ne morejo kupovati več blaga in plačevati davka, ki se sicer steka v državno blagajno. Vse drugo je stvar zdravega razuma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži