Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prazniki so za nami in katoliško-korporativno-kapitalistični delirij, ki ga ljubkovalno imenujejo veseli december, tudi. Veliko smo slišali o črnem petku, potrošništvu, vrednotah, družinski sreči, morali, vrednotah in etiki, a vse to je le obvezni del vsakoletnega programa oziroma igre, ki razen potrošniške mrzlice v glavnem ne prinese ničesar.

Če bi se kdo resno lotil razmišljanja in bi želel razumeti Jezusovo poslanstvo, ne zgolj slediti klišejem, puhlicam in pravljicam o njem, bi lahko prišel do pomembnega spoznanja, da vsako leto ob koncu z veliko žlico zajemamo iluzije in si jih ponujamo, kot da vsebujejo nekaj intrinzično vrednega, na iluzije pa smo celo nekoliko ponosni.

Jezus je bil namreč mesija, kar pa omogoča povsem drugačno zgodbo. Zlasti v kapitalizmu in zlasti danes.

Mesija je človek, ki utira pot bogu. Jezus je tako Jud, ki utira pot bogu. Ni niti bog niti božji sin, saj je Sin človekov. Kot tak utira pot, dela gaz. Dela nekaj novega, dela nekaj, česar ni storil še nihče pred njim. In to je resnično dobro, ki ga ljudje danes potrebujejo prav tako, kot so ga pred dvema tisočletjema. Pomembno je, da Jezus utira pot svobodno, svobodno pa jo utira zato, ker jo je treba utreti.

Na novo je zato treba utreti pot; treba je utreti pot za novo. Kapitalizem kljub svobodnim trgom tega ne more narediti; v njem lahko to stori zgolj nekdo, ki bi bil kakor JK.

Ko je pot utrta, je seveda mogoče iti po njej. Jezus torej pričuje za nekaj, kar se bo šele zgodilo. Utira pot, dela na tem, da bo prišel bog med ljudi in da bodo ljudje sledili. Drugačen svet namreč je mogoč.

Filozofsko rečeno: JK odpira končni svet in končne ljudi neskončnemu. To je eminentno etično delovanje. Etika zato ni seznam pravil ali eno samo pravilo, ki ga je treba ubogati. Daleč od tega: etično delovanje pomeni utirati pot novemu, kar po definiciji pomeni, da se človek v takem primeru ravno ne drži nobenega znanega pravila. Etika nujno pomeni novo postavo.

JK očitno verjame, da je nov, drugačen svet mogoč. Kakšen je torej ta svet in kakšna je njegova podlaga?

Ne moremo vnaprej vedeti, kakšen je, saj je nov. In novega ne moremo pojasnjevati s starim. Še manj ga lahko stlačimo v staro. Gotovo pa je njegova podlaga etična.

Na tej točki se ponuja izjemno zanimiva vzporednica. Pravijo namreč, da je Marx mrtev in da se je motil, zato nam svetujejo, naj končno pozabimo nanj. Obenem vsaj enkrat na leto skoraj ves svet na veliko slavi Jezusa, ki je sicer tudi mrtev, a ga vedno znova obujajo, se istovetijo z njim, ga hvalijo in kujejo v nebo – poleg njega pa še njegovo mamo.

Marx in Jezus sta resnično mrtva. A če se vračamo k enemu, zakaj se ne bi še k drugemu, saj sta oba govorila, da je drugačen svet mogoč?

Niti Jezus niti Marx nista bila neumna. Nihče ne more dokazati, da sta bila. Prav nasprotno: bila sta visoko inteligentna in pametna. Torej ju je smiselno obravnavati kot taka. Če ne bi bila pametna, bi ju bilo vsekakor dobro pozabiti.

Če pristopamo k enemu in drugemu na tak način, ugotovimo, da nista neumna, mrtva in pozabljena, temveč predvsem to, da so njune ideje zelo nevarne za razmerja med ljudmi, na katera smo trenutno še obsojeni. Razmerja so namreč vse prej kot dobra, kakovostna in vredna hvale.

Kaj namreč govori Jezus? Etika kot odpiranje končnega neskončnemu je pravično in egalitarno delovanje. Kaj ugotovimo, če beremo Marxa? Ugotovimo, da se pred nekaj desetletji niso zrušili socialistični ali komunistični režimi, čeprav so se tako imenovali. Spoznamo, da so se zrušile totalitarne oblike državnega kapitalizem in da je prav tako.

In danes, ko ni več ne enega ne drugega? Recesija, beda, vojne, milijoni nezaposlenih. Armada nezaposlenih ni rezervna, kot bi se kdo potolažil, ampak je strukturno nujni ali organski del kapitalizma, ki teh ljudi nikoli ne bo potreboval. Kapitalizem ne temelji niti na pravičnosti niti na egalitarnosti.

Lahko krivimo za bedo sedanjega sveta socializem ali komunizem? Kako, saj ne obstajata več! In najbolj produktivna država ne svetu bo vsak čas komunistična Kitajska; seveda nikogar ne moti, da se imenuje komunistična, saj vsi vedo, da je kapitalistična.

Danes vse bolj živimo v končnem svetu blaga in storitev, v katerem nam ostaja le še potrošništvo. Resnični smisel človeške eksistence pa je natanko izkušnja svobode, kot jo imenuje Jean-Luc Nancy, izkušnja odpiranja neskončnemu, ki jo zastopata in zagovarjata Jezus in Marx. Ta izkušnja je etična.

Izkušnja svobode je etična izkušnja. O tem se prepričamo tudi ob gledanju izvrstnega filma 12 Years a Slave, ki je ravnokar osvojil Golden Globe za najboljšo dramo, in ob poslušanju glasbe iz istega filma, ki jo je spisal Hans Zimmer.

Odpiranje neskončnemu pomeni izkušnjo nečesa, česar ne moremo obvladati. To je danes resnično revolucionarna drža.

Ni torej treba na ulice in z bajoneti napadati kapitalistov. Ne, prava revolucija bo, oziroma je, etična. Živimo v zelo nevarnih časih.

To ne pomeni, da bomo vzeli v roke puške in postrelili vlado, temveč pomeni, da lahko razvijemo zavest o nevarnih časih, če resno razmišljamo o Jezusovem delovanju in Marxovem teoretskem delu. Nori december je sicer mimo, a to ne pomeni, da moramo čakati na naslednjega.

Resno razmišljanje tudi ne pomeni, da je konec revolucionarnih gibanj. Prav nasprotno: pravi časi za taka gibanja šele prihajajo. Revolucionarna Francija izpred dveh stoletij ne bo utonila v pozabo, ampak se bo vnovič rodila.

Reševanje bank namreč temelji na prepričanju, da bodo banke vnovič kreditirale podjetja. In kaj je kredit? Marx je jasen: kredit je denar, s katerim kapitalisti povečujejo produkcijo dobrin in storitev ter širijo meje kapitalizma.

Kam širiti meje na končnem svetu, ko so te že globalne? In čemu povečevati količino blaga, če pa ga je preveč?

Če se ne bo nič spremenilo, čaka ljudi še več bede, čaka jih nadaljnje zategovanje pasu, čaka jih še več nezaposlenosti.

Brez etičnega delovanja, brez odpiranja neskončnemu, bo na končnem svetu le še več koncentriranja kapitala v rokah peščice, vsakoletni nori december pa bo vse bolj žalostno pričevanje o človeški bedi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži