Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Za Alaina Badiouja je film edukacija, umetnost življenja in razmišljanje, kot je zapisal v predgovoru k njegovi knjigi o filmu Antoine de Baecque. Zame tudi.

V nagrajenem risanem filmu Frozen (Chris Buck, Jennifer Lee, 2013) vidimo sekvenco, ki je sicer redka celo v igranih filmih: kraljica Elsa v nekem trenutku odvrže rokavice in se svobodno preda svoji čarobni zmožnosti, da vse, česar se dotakne, spremeni v led. Do tistega trenutka se je namreč Elsa vse življenje – bala.

Strah jo je oklepal od malega, nadzoroval jo je, omejeval, zaradi njega se je skrivala, so jo skrivali, se je umikala, so jo umikali, je bila zadržana, rezervirana, umaknjena, osamljena. Ves čas se je bala, da bo naredila kaj narobe, zato je imela na rokah rokavice. Nikoli ni mogla biti, kar je, ni smela biti, saj ne bi bilo prav, da bi bila. Bilo bi neprimerno, nesprejemljivo, nespodobno, nemoralno, neetično.

Taka je prispodoba za življenje marsikaterega človeka: strah, tesnoba, umaknjenost, večno prepričanje, da je s teboj nekaj narobe, da delaš nekaj, kar ni prav, da se moraš nenehno opravičevati nekakšni imaginarni instanci za lastno eksistenco, za svoje vedenje, za občutke, ideje, zamisli, spomine, emocije, geste, za način, kako hodiš, kako ješ, kako se oblačiš, kako govoriš, za samo dejstvo, da sploh živiš, celo groza pred zamislijo, kaj vse bi bilo lahko narobe, če bi bil sproščen, svoboden, necenzuriran. Saj ne bi nikogar ubil, nikomur ne bi storil ničesar žalega; saj ne govorimo o psihopatih. Zgolj bil bi to, kar bi rad bil, ne pa to, kar drugi pravijo, da moraš biti.

Številni ljudje preživijo vse življenje tako, kot jim narekujejo drugi ljudje, moda, trendi, mediji, gospodarji, avtoritete, učitelji, vzgojitelji, starci, terapevti, strokovnjaki, znanstveniki, sosedje. Ves čas imajo občutek ujetosti, kot bi bili za rešetkami, v nekakšni nevidni ledeni kletki, kot bi bili obdani z ledenim oklepom. Nekateri prav govorijo o ledu in mrazu, hladnosti. Obstajajo hladni, ledeni medsebojni odnosi, obstajajo ljudje, ki okoli sebe prav širijo ledeni mraz, zaradi katerega se vse okoli njih spreminja v led, tako kot se spreminja v risanki.

Prispodoba pa ne velja le za posameznike. Velja tudi za nekatere temeljne procese sveta, v katerem živimo. Morda to ni razvidno na prvi pogled, a saj je že jasno, da prvi pogled ni nekaj, zaradi česar bi človek padel od vzhičenja vznak.

Kapitalizem je v osnovi, v jedru, v bistvu delirij. To preprosto pomeni, da se širi kot rak. Nobena meja zanj ni sveta, nobena ni nedotakljiva. Širi se in širi in se vsiljujejo vsem ljudem.

Torej je kot stroj, ki se ne more ustaviti. V njegovem delovanju je nekaj železnega, izjemno močnega, nepopustljivega, zato imajo številni ljudje občutek, da so ujeti. Kot bi bili v nekakšni kletki, ki sicer ni nujno ledena, je pa še vedno kletka.

Nekateri ljudje imajo od širjenja velike koristi, večina pač ne. To je zelo preprosto. Sistem namreč ni zavezan vrednotam, kot so skromnost, zmernost, resnicoljubnost ali pravičnost. Ne zanima ga egalitarnost, ne zanima ga solidarnost, čeprav eno in drugo simulira.

Ljudi ne plačuje pravično za njihovo delo, pač pa nekaterim daje grozljivo veliko, drugim pa celo jemlje. Ujeti so eni in drugi.

Kdor uporablja zdravi razum, ve, da to ni prav. Tak sistem ne more biti dober. Ni potrebna raketna znanost, da bi to dojeli. Posledice so lahko katastrofalne.

Februarja leta 1917 se nekateri delavci v takratni carski Rusiji odločijo, da imajo vsega dovolj. Primanjkuje jim celo kruha. In takrat strah popusti. Premagajo ga. Preprosto se ne bojijo več. In ko se ljudje ne bojijo več, se lahko zgodi karkoli.

Odidejo na ulice. Kozaki naj bi jih skušali ustaviti. Toda spremenijo se. Sedaj je na vrsti sam car. Vse skupaj se zgodi zelo hitro, tako rekoč bliskovito.

Toda car nima pojma, kaj se dogaja. Prinesejo strojnice. Nanje se zanese. Demonstrante naj bi kratko malo postrelili. A težko postreliš ves narod, ki se nič več ne boji.

S silo in strahom ne prideš daleč. Prav nasprotno, kajti ljudje so že premagali strah, zato jih ni več mogoče zastrašiti. Strašiš lahko le ljudi, ki jih je že strah, drugih pa ne.

Še huje je, če vojska noče streljati v ljudi. Potem je zares sr***.

Obstaja a point of no return. Prvega marca 1917 se organizirajo še mornarji. Sovražijo svoje nadrejene, ki se jih v nekem trenutku preprosto ne bojijo več. Ko odstopi še car, je mesto vrhovnega gospodarja in vladarja izpraznjeno. Vrnitev ni več mogoča, carske Rusije ni več.

Svet se spremeni, ljudje jemljejo bodočnost v lastne roke. Začenja se novo obdobje, rojeva se upanje, da ne bo več treba živeti v strahu.

Iz Švice se z vlakom pripelje Lenin. Revolucijo bo vzel v svoje roke in vse spremenil ... Rusija bi lahko postala svobodna država svobodnih ljudi, toda Lenin ima drugačne načrte, ki so v jedru povezani s strahom.

Napiše aprilske teze. Hoče organizirano, nadzorovano revolucijo, ki bi jo razumel in obvladoval. A v tistem trenutku nihče ne ve, kaj narediti. Ljudje vedo, da ne marajo začasne vlade, to pa je tudi vse.

Začasna vlada ni naivna. Strelja na ljudi, ki demonstrirajo na ulicah. Boljševiki so na tleh. Kaj storiti? Ena možnost je pri roki: vzpostavila se bo nova vlada, ki bo zavladala s trdo roko, to je s strahom. Kaj je druga možnost?

Druga možnost je, da oblast prevzame partija. S silo, ki pomeni še več strahu.

To ni spontano dogajanje naroda na ulicah, temveč je načrtovano dejanje, organizirano in nadzorovano. Vse je natančno določeno, vsakdo ve, kaj mora narediti, kaj se bo dogajalo.

Zavzeti je treba Zimski dvorec. Boljševikom uspe prevzeti oblast. Toda Lenin nima časa za demokracijo. Zgodbe je s tem pravzaprav konec, čeprav se je komaj dobro začela. Začne se diktatura.

Opozicija ni več mogoča, drugače misleče začnejo odstranjevati s silo.

Sedaj se lotijo spreminjanja Rusije. Toda lotevajo se je na napačen način: na njihovi strani sta namreč strah in paranoja. Nič kaj dobra popotnica.

Strah se širi in širi kot rak. Zaradi njega zaledeni vse. Ideje o svobodni državi svobodnih ljudi je le še bedna utopija.

Kapitalisti so danes radostni, saj naj bi bilo vsem jasno, kako dober je kapitalizem. Papež se jim pridružuje in govori, da je Marx luzer. A v resnici živimo v ledenem kraljestvu, ker si pripadniki elit preprosto dajejo duška, delajo, kar hočejo in ohranjajo pri življenju imperij, ki temelji na izkoriščanju delavcev, na neenakostih, tekmovalnosti in banalnostih, s katerimi si skušajo ljudje za silo osmisliti lastne eksistence.

Veliko ljudi je še vedno preprosto strah. Nihče pravzaprav ne ve, kdaj bo izgubil službo in kako se bo prebijal skozi življenje potem. Negotovost je zelo velika, medtem ko se elita večno smehlja. A strah je vsekakor mogoče premagati.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži