Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

To je šele pol zgodbe. Nadaljevanje je še bolj osupljivo.

Ko kraljica Elsa verjame, da je svobodna, ne ve, da ni. Iskreno verjame, da je svobodna, da lahko dela, kar hoče, da je svobodna, ker lahko dela, kar želi. Ne ve pa, da ne more uživati (svobode), ker ne razume Freudovega spoznanja, da človek ne more biti svoboden brez drugega človeka in da ne more uživati brez drugega/Drugega.

Tega ne ve niti njena sestra, princesa Ana. Ve pa nekaj drugega: v Elsi je nekaj več, je neka zmožnost, ki jo lahko dokončno odreši. Toda celo Ana, ki v to iskreno verjame, ne ve, da ne razume vsega. Je pogumna, zato skuša priti do sestre, vendar jo ta odžene s silo in jo pri tem celo smrtno rani.

Kaj se torej dogaja? Elsa skuša biti dobra in omejiti sebe, zato se zapre v ledeni grad. Ne želi škoditi ljudem okoli sebe, zato zmore dovolj energije, da odide v samoto. Ana pa trmasto verjame vanjo, v njeno zmožnost, da premaga samo sebe in se nekako znebi čarobne moči, ki jo ima, ali pa se vsaj nauči omejevati jo, nobena pa ne ve, da človek sam od sebe ne more storiti ničesar od tega.

Spinoza v Etiki zapiše, da je končni, ultimativni cilj človekove eksistence učenje za razumevanje. Zveni edukacijsko, vendar Spinoza ni učitelj, ker je filozof. Danes si ni mogoče predstavljati šole, ki bi učila za razumevanje, kot ga razume Spinoza.

Končni cilj učenja za razumevanje je namreč – osvoboditev. Povsem jasno je, da se človek lahko uči le od drugega, v zadnji instanci pa se uči od Drugega. Kaj je potemtakem osvoboditev?

Osvoboditev je najprej izkušnja, ki jo vsakemu človeku lahko omogoči le drugi človek. O njej spregovori sklepna sekvenca risanke Frozen.

Ana izve, da jo lahko odreši samo dejanje prave ljubezni. Njeno srce je namreč ranjeno in ledeno, za kar je poskrbela njena sestra Elsa. Tudi gledalci smo prepričani, da bo Ana odrešena, če jo poljubi njen princ, h kateremu sedaj hiti. Vsakdo živi v iluziji, klišeju. Toda princ je prevarant in zdi se, da je Ana povsem izgubljena. Ni več jasno, kaj na bi bilo dejanje prave ljubezni.

Pozornost zato prenesemo na drugega mladeniča, ki bi jo lahko poljubil – Kristoff. Navijamo zanj, ko drvi na jelenu proti Ani, da ne bo prepozen. Potem pa spremljamo dramo, ki postavi na glavo tudi to iluzijo.

Vse skupaj se dogaja na zaledeneli ploskvi, ki zelo spominja na prizor, kakršnega vidimo na sliki Morje ledu (Caspar David Friedrich, 1824). Tam je Ana, že skoraj povsem ledena, proti njej hiti Kristoff, tam je tudi Elsa, proti kateri hiti zlobni princ Hans, da bi ji z mečem odsekal glavo in se polastil njenega kraljestva.

Seveda vsi navijamo za Kristoffa, toda avtorji risanke nam postrežejo s presenečenjem, ki je zares izvrstno.

V ključnem trenutku Ana skoči z zadnjimi močmi pred sestro Elso in nastavi roko meču, s katerim želi princ Hans ubiti kraljico. Zamrzne in meč se odbije od njene ledene roke. Suspenz.

Kaj se je zgodilo? Ana je zmogla to, kar naj bi zmogla Elsa. Ona je bila namreč zmožna narediti dejanje, ki ga imenujemo dejanje čiste ali prave ljubezni! Žrtvovala je sebe za sestro. Pogumno se je vrgla pred njo, da bi jo zaščitila.

Torej je njeno dejanje odrešilo – njo samo. Ne poljub tega ali onega princa, saj sploh nihče nikoli ni govoril o poljubu. Rečeno je bilo: an act of true love.

Elsa spozna, kaj se je zgodilo, objame sestro in je povsem pretresena. Pretresen je tudi Kristoff, pretreseni smo gledalci. Ana je namreč sedaj povsem ledena. Je to konec? Ni mogoče storiti ničesar več?

Ne, saj je bilo ključno dejanje že storjeno. Ana zato oživi in led izgine, saj je bilo rečeno, da jo bo rešilo dejanje resnične ljubezni. Naredila je torej nekaj, ne da bi zavestno vedela, kaj je treba storiti. Ves čas je bila prepričana, da jo mora poljubiti princ, kot bi verjela v pravljice, v katerih se običajno to tudi zgodi in so vsi srečni.

Do konca dobesedno ne ve, kaj je an act od true love. V njej je torej zmožnost za resnično ljubezen, ki nima na primer nobene zveze z geni, je pa najprej nezavedna. Sedaj je končno tudi Elsa svobodna. Do tega trenutka namreč ni bila. Živela je v ledenem gradu, bila je ujeta, čeprav je verjela, da je svobodna. To je bila še njena zadnja iluzija ali zadnja skušnjava, če lahko potegnem vzporednico s filmom Zadnja Kristusova skušnjava.

Iluzija je izginila. To se je zgodilo zaradi resnične ljubezni. Tako je tudi epistemološko sporočilo filma.

Ki je sicer fikcija, toda prav kot dobra fikcija nam pove več o realnosti, v kateri živimo, kot sama realnost. Ali kot bi rekel Alain Badiou: od filmov se naučimo več kot od drugih zadev, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.

V tem je zanimiv paradoks: fikcija nam pove več kot realnost. Seveda, kajti realnost je naddoločena z ideologijo oziroma z iluzijami, v katere spontano verjamemo. Kapitalizem, v katerem živimo, namreč ni zgolj objektivni sistem alokacije virov, temveč je tudi ideologija. Kapitalizem sploh ne more delovati brez ideologije, brez ideoloških praks, ki so mesto kapitalističnega kraljestva.

V njem veliko ljudi spontano verjame – in to je problem –, da so svobodni posamezniki in svobodne posameznice, atomi, ki jim je kapitalizem prek svobodnih trgov ultimativno naklonjen.

Ideološko sporočilo kapitalizma je zato kristalno jasno: vsak egoistični posameznik naj kot racionalno bitje skrbi zase in za napredovanje v življenju, kapitalizem pa bo poskrbel za vse skupaj.

Obrat, s katerim nam postreže risanka, je zares dober: človek je lahko svoboden šele z drugimi ljudmi. Ne more biti svoboden sam zase in sam od sebe; potrebna je ljubezen. Enako je z užitkom (v svobodi). Šele z drugim človekom sem zares srečen in svoboden, šele z drugim uživam v življenju. Nihče ne more tega narediti sam od sebe, kot terja kapitalizem, iz samega sebe, za sebe.

Prav zato ne prenese solidarnosti in resnične ljubezni, acts of true love. Resnična ljubezen je zato revolucionarna, o čemer sem govoril tudi pred nekaj dnevi v predavanju o Tristanu in Izoldi.

Seveda pa je revolucionarnost ljubezni že utiranje poti za komunizem ali skupno egalitarno življenje, ki ne temelji na tekmovalnosti in privatni lastnini, temveč na sodelovanju. Na enak način je Jezus kot mesija utiral pot bogu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži