Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje velikokrat zlijejo kaj gnojnice čez moje pisanje, češ da sem nihilističen, nekonstruktiven, nekoliko premaknjen in da celo nimam pojma o ničemer, ko pljuvam po družbi in ljubljenem kapitalizmu, v katerem nam je sicer veliko bolje, kot je bilo nekoč ljudem v socializmu; morda je res kaj na tem, a najverjetneje ni. Nekaterim je res bolje, saj je to nesporno in trivialno res, ne vem pa, kaj na to poreče 124 000 iskalcev zaposlitve, ki jo bodo še dolgo iskali, saj niti zdajšnja vlada kljub gostobesednemu govorjenju o ustvarjanju novih delovnih mest in nenehnemu zadolževanju (prav te dni za nove tri milijarde!) niti enako gostobesedni gospodarstveniki v enem letu niso zmanjšali nezaposlenosti niti za dlako, pač pa se je ta bistveno povečala; da družbenih razlik in mladih, ki bodo čakali in čakali na zaposlitev, dokler ne bodo imeli že nekaj sivih kocin, penzije pa sploh ne bodo dočakali, niti ne omenjam. No, ja, pa sem spet nihilističen. A nekaj zagotovo drži: jaz za teh 124 000 nezaposlenih gotovo nisem kriv, v socializmu pa si bil nezaposlen samo, če si se tako odločil. In za onih 400 000 revnih ali na pragu revščine nikakor ni odgovoren socializem; da o neskončnih zadolženih milijardah, krizi, recesiji in milijonih pahnjenih na rob preživetja ali onkraj sploh ne govorim.

Danes je 99,9 % ljudi začaranih. Začaral jih je kapitalizem. To pomeni, da živijo v začaranem, magičnem svetu, ki je kajpak svet iluzij, kot ve vsako dete. Začarani so zlasti mladi, najstniki, rojeni v časih zgodbe o uspehu, prepričani, da bo vse nenehno raslo in da je svet poln čudes, kot so pametni telefoni, in priložnosti za uspeh, ki jih je treba zgolj zgrabiti. Iz tega zornega kota je jugoslovanski državni kapitalizem ali socializem, kot smo mu rekli, totalitaren, zaprt, zloben, grd, umazan, nikakršen sistem, ki je moral propasti in je tudi zares propadel. Prav. A to ni nič v primerjavi s čarobnostjo iluzij, v katere verjamejo zagovorniki kapitalizma. Danes je v resnici bistveno slabše, kot je bilo v socializmu, le da začarani pogled tega ne more prepoznati in razumeti.

Ko nas je zapustil oče, sem bil najstnik. Sestra je bila najstnica, brat pa je bil še dete. Moja mama je imela tri razrede osnovne šole. Ni hodila v službo, ampak takrat je bilo treba nekaj narediti, če ni hotela, da umremo od lakote. Odšla je v najbližjo tovarno in v nekaj dneh dobila službo. Ker ni bila izobražena, je postala snažilka. In da ne bo nesporazuma: snažilka je postala, ker so jo potrebovali, saj ni imela nobenih zvez, da bi dobila fiktivno službo ali kaj podobnega, kot se to dogaja danes. Z njo seveda tudi niso sklenili nobene pogodbe o bonusih in drugih privilegijih, zato ni mogla računati na odpravnino v višini milijona česarkoli.

Živeli smo z njo in njeno skromno plačo. Kot socialni primer sem dobil štipendijo, sestra pa kadrovsko štipendijo, ker je hodila na poklicno šolo. Živeli smo skromno, večkrat ni bilo kosila, za večerjo pa smo šli pogosto zgolj spat. Seveda, saj smo živeli v totalitarnem režimu, ki je bil ekonomsko in tudi drugače povsem nevzdržen, nemogoč, surov in vse drugo, ker ni bilo privatizacije in privatnih bank in profitabilnost ni bila železni zakon življenja.

Mama je delala kot snažilka in dobivala redno plačo, saj je imela službo za nedoločen čas. Otroci smo rasli, hodili v šole in se izobraževali. Šolstvo je bilo zastonj, zdravstvo tudi, socialne štipendije niso bile nizke.

Nosil sem kavbojke, ki so bile znucane, ne pa strgane, take pa niso bile, ker sem jih kupil v trgovini, kamor bi prišle z daljne kapitalistične Kitajske, polne strupenih barv in drugih kemikalij, ampak so bile sprane, ker pač ni bilo denarja za nove. Enako je veljalo za superge, ki jih nisem menjal na tri mesece, ampak takrat, ko so postale pretesne, ker sem pač rasel, nogi pa tudi.

Mama je znala šivati, zato mi je večkrat sešila kako srajco, pa tudi hlače, znala pa je še plesti, zato mi je spletla marsikateri pulover, ki ga tako ni bilo treba kupiti.

Sistem je bil seveda zloben in pokvarjen, totalitaren in sploh iztirjen, a mi tega nismo čutili; najbrž smo bili že takrat čudni. Mesa v trgovinah velikokrat ni bilo, zato sem pogosto prišel domov praznih rok, potem ko me je mama poslala v trgovino. Smo jedli krompir. Za veganstvo takrat še nisem slišal, čeprav se je pojavilo že leta 1944 v Veliki Britaniji, danes pa je v modi. Mesa je, kolikor hočete, toda veganstvo je bolj zdravo, pravijo. Super.

Nisem bil vegan, sem pa jedel zelje, krompir, jabolka, črn kruh, ker za belega nismo imeli denarja, pa zelenjavo, ki jo je na svoji njivi pridelovala babica. Spominjam se, da smo ročno pobirali koloradskega hrošča s krompirjevih listov, ker pač ni bilo denarja za strupe, s katerimi bi zalivali krompir in drugo, kar je raslo na njivi. Sem pa pogosto spremljal dedka, ko je vozil gnoj iz hleva na njivo.

Zime so bile takrat bele, kar pomeni, da je januarja padal sneg in je bilo mrzlo. Mama je vstajala ob petih zjutraj, da je bila ob šestih v tovarni. Nikoli ni dobila trinajste plače, a saj je tudi drugi niso. Nikdar nisem imel občutka, da bi se kdo od sošolcev norčeval iz mene, češ da pripadam nižjemu družbenemu sloju. Moji sošolci so imeli za starše zdravnike, inženirje in arhitekte, ne vsi, seveda, a to dejstvo preprosto ni bilo pomembno. Imeli so veliko denarja, mi pa malo, ampak tudi to ni bilo pomembno. Saj je bilo logično, da snažilka ne more zaslužiti, kot zasluži direktor, a tudi ta ni imel stokrat več od moje mame. Je pač delavski svet odločil, koliko sme imeti. Okoli se je sicer vozil z audijem, jaz pa s kolesom, s ponijem, kot smo mu rekli. Meni je bilo čisto prav.

Morda res ničesar ne razumem in se na nič ne spoznam. Vem pa, da mi ni nič primanjkovalo v tistem skromnem stanovanju, v katerem smo živeli. Ker ni bilo za nafto ali za kakšen drug vir energije, v spalnici pač nismo nikoli zakurili. Pozimi so bile šipe zaledenele tudi cele dneve, v sobi pa je bilo ob najhujšem mrazu verjetno le nekaj stopinj nad ničlo. Sem pač dal zvečer v posteljo opeko, ki se je pred tem grela v pečici v kuhinji. Pa kaj.

Ko sem doštudiral, študij pa me ni stal niti prebite pare, ker ga je pač plačevala totalitarna in na propad obsojena država, sem končno dojel, kaj pomeni neenakost. Tita takrat že ni bilo več, vneli so se spopadi med politiki in drugimi ljudmi. Razmontirali so državo, se pobijali nekaj časa med seboj, pokradli, kar so pač lahko, potem pa so nam namenili kapitalizem, češ da je to sedaj pa zares tisto pravo, zaradi česar bomo v kratkem vsi srečni Švicarji.

Potem je nezaposlenost kljub zaklinjanju, da bo drugače, zgolj rasla (prej je sploh ni bilo), javno zdravstvo so sesuli (prej je delovalo), razlike med ljudmi so se povečevale, kot se pač sicer povečujejo v kapitalizmu (prej so bile zelo majhne), elita, ki je nastala, je pobrala vse, ker je kapitalizem, ta najboljši od vseh sistemov, pač tak, da elita pobere vse (pred tem smo imeli družbeno lastnino). Aja, po novem pa smo imeli zgodbo o uspehu, pa tajkune tudi in bogate bankirje & črne luknje & vse večje kredite. Jupi.

Vsi ostali imamo danes na voljo še propagando, lepa sporočila, neoliberalce, menedžerje, LCD zaslone, da jih lahko spremljamo ves čas in v HD ločljivosti. Aja, pa luč na koncu tunela imamo tudi, da ne bomo preveč depresivni, ker kapitalizem kar nikakor noče biti tak, kot pravijo, da je. Nenehno ga zaklinjajo, ta pa nič. Revščine je zato, kolikor hočete, vojn in nezaposlenih tudi, razlike med družbenimi sloji so gigantske, ljudje so depresivni in obupani, ampak drugače je pa kapitalizem s privatno lastnino in tekmovanjem za profiti čisto v redu sistem in tudi okolja ne onesnažuje preveč, zato je res čudno, zakaj januarja nič več ne pada sneg, zunaj pa cvetijo trobentice. Zlasti pa je kapitalizem neprimerno, neskončno boljši od socializma, ali kaj je že bilo tisto.

Le da jaz tega ne čutim in ne vidim. Mogoče sem pa poleg vsega drugega (kreten, debil, norec, nesposobnež) tudi slep. A še vedno je bolje biti slep kot odvisen od iluzij in Velikega Kapitalističnega Brata, ki vsak dan prestreže nekaj sto milijonov sporočil sicer svobodnih državljanov z vsega sveta, s tehnologijo, o kateri KGB še sanjati ni mogla.

Sicer pa je danes vse bolje, kot je bilo v časih, ko je moja mama vsak dan odhajala v tovarno in nas preživljala s skromnim zaslužkom. Pravijo, da je kapitalizem celo najboljši sistem ever. Da so krize samo začasne in da bo jutri za vse bolje.

Kaj bo bolje in kaj sploh pomeni boljše življenje? Da ima vsakdo 52 metrov dolgo jahto kot oni mladec Jordan v filmu Volk z Wall Streeta? Zaradi mene lahko. Me prav zanima, kdaj bo kapitalizmu, v katerem elite po definiciji poberejo vse, to uspelo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži