Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V istem trenutku, ko sem prejemal iz rok mentorja čestitke za to, da sem postal univerzitetni diplomirani psiholog, je v sosednji pisarni zazvonil telefon. Profesor, ki je bil najbližje, je nemudoma dvignil slušalko, nato pa me čez nekaj sekund vprašal, ali že imam službo. Preprosto sem odvrnil, da je nimam. Potem mi je rekel, naj vzamem v roke slušalko in se zmenim s človekom na drugi strani žice. Naslednji dan sem odšel v službo, ker so mi jo ponujali, saj so potrebovali psihologa pripravnika, ki bi ga po opravljenem pripravništvu zaposlili za nedoločen čas. Nobene zveze nisem imel in nobenega poznanstva. In nisem bil nor, da bi ponudbo zavrnil. Se je pa vse skupaj dogajalo v totalitarnem režimu, v katerem ni bilo mladih nezaposlenih ljudi. V tej državi jih je danes, po koncu zgodbe o uspehu, nepreštevno veliko.

Službo so mi torej ponujali. In nihče ni rekel, da bolj potrebujejo mizarje ali čevljarje ali premikače na železniških tirih. Ne, potrebovali so psihologa s humanistično izobrazbo, ker je na tem svetu tako, da imajo na njem svoje mesto čevljarji in snažilke, pa tudi filozofi in psihologi. V socializmu je bilo to jasno, v neoliberalnem kapitalizmu pa ni čisto jasno, saj se vztrajno vsiljuje občutek, da so pomembni in potrebni zgolj bankirji, menedžerji in politiki, morda pa še kakšna manekenka; in vse mora biti nadvse uporabno & koristno & profitabilno.

Potem smo napredovali v kapitalizem, saj kapitalizem vedno pomeni napredovanje, v katerem sem prvič v življenju slišal za izraz vitka država. To je evfemizem za odpuščanje na veliko, kar po domače pomeni, da nekega dne delavca odvržeš kot staro cunjo in ti je zanj popolnoma vseeno, tudi če crkne. Tega vam seveda ne povedo, zato raje uporabljajo čudaške izraze in se pri tem smehljajo, kot da so odkrili največ izum po odkritju ognja. Zaradi napredovanja v bolj razvit družbeni sistem nas je bilo torej nenadoma veliko preveč. WTF!?

V gnilem socializmu sem se kljub totalitarizmu in gnilobi odločil za nadaljevanje študija. Za magisterij in doktorat nisem plačal niti dinarja – takrat so bili še dinarji. Mimogrede. Hodil sem v službo in vsako plačo, ki je bila bistveno večja, kot jo imam danes, takoj zamenjal za nemške marke pri uličnem preprodajalcu – rekli smo mu Albanec. Pojma nimam, od kod je bil, ampak marke so bile vedno na voljo. Z ženo, ki je tudi takoj po diplomi dobila službo, sva dobro živela z eno plačo, drugo pa hranila v nogavici. Po štirih letih sva s prihranki kupila – hišo. Zanjo nisva vzela niti dinarja kredita.

In za literaturo, ki sem jo lahko dobil izključno v tujini, ker je v Jugi pač ni bilo dovolj, je šlo ogromno denarja. Direktor mi je rekel, naj kar prinašam račune, da jih bo firma plačala. In jih je. Veliko, zelo veliko, ker sem pač veliko študiral, saj magisterija ne moreš narediti v enem letu ali dveh, kot je to mogoče v kapitalizmu, da o doktoratu sploh ne govorim. V gnilem socializmu nisi mogel biti doktor znanosti pri petindvajsetih tako kot v kapitalizmu. Nisi mogel biti, ker je bila izobrazba cenjena, zanjo pa je bilo treba garati, ne pa se sprehoditi skozi nekaj tečajev, kot se sprehajajo danes, pobrskajo za študijsko literaturo malo po Wikipediji, potem pa postavljajo razne kratice pred imena in za njimi, da se bolj imenitno vidi; danes je namreč bolj pomembno tisto, kar se vidi.

Enkrat samkrat se ni zastavilo vprašanje, zakaj bi imel človek magisterij ali doktorat iz psihologije (ali česar koli drugega). Povsem logično in celo samoumevno je bilo, da je izobraževanje smiselno, dobro in koristno, zato ga država ni le podpirala, temveč ga je tudi plačevala. Nihče ni govoril, da bi moralo biti več gozdarjev ali izdelovalcev košar ter manj pesnikov, kiparjev ali skladateljev.

V socializmu nas je od malega spremljalo tudi Titovo geslo: učite se, učite se, učite se. Meni se je zdelo to, kar je pisalo na zadnji strani spričevala, imenitno že v prvem razredu osnovne šole, ko sem postal pionir in sem dobil rumeno rutko, pa še modro kapo. In sem se učil, saj je bil Tito velik in v svetu spoštovan gospod. Takrat je izobrazba še nekaj veljala. Bili smo svobodni, da smo se učili, študirali in napredovali. Nihče nas ni omejeval. Socializem je zato premogel veliko izjemnih strokovnjakov in znanstvenikov.

Še bolj imenitno pa se mi je zdelo, ko sem spoznal, da je bil Tito edini politik na tem svetu, ki je imel ja***, da je rekel Stalinu NE, kar seveda pomeni, da po njegovi zaslugi nismo živeli onkraj železne zavese. Živeli smo tostran, zato so bile meje odprte in si lahko kadarkoli šel kamorkoli. Med drugim smo se kasneje ob sobotah v dolgih kolonah vozili v Avstrijo ali pa v Trst po kapitalistično kramo; nihče ni nikoli govoril, da želimo kapitalizem – zadoščalo je nekaj njegovih izdelkov. Drugače pa je bil socializem v Jugi zaprt sistem, živeli pa smo tudi v policijski državi.

Imeli smo še sistem delovnih brigad. Sam sem šel v eno, ki je kopala jarke v Brkinih. Po naši zaslugi so dobili domačini vodovod. Seveda smo delali zastonj, saj je bilo to popolnoma jasno. Vstajali smo ob petih zjutraj, kopali jarke osem ur po poletni vročini – in se imenitno zabavali. Še sedaj se spomnim starejših domačinov, ki so nas s hvaležnostjo opazovali pri delu, potem pa tudi postregli in marsikateri glažek rujnega, pa tudi česa močnejšega, je stekel po žejnih mladih grlih.

V totalitarnem režimu, ki me je vzgajal, smo poznali tudi nekaj, česar ni bilo mogoče razložiti Američanom: samoprispevek. Številni vrtci, šole, zdravstveni domovi in druge javne ustanove so zrasli zaradi samoprispevka delavcev. Tudi to je pripomoglo k dobremu delovanju javnega šolstva, zdravstva, vrtcev in drugih ustanov. Ko so bili na obisku Američani, preprosto niso mogli verjeti, da so vse te ustanove naše, ne pa privatne. Še manj jim je bilo jasno, da odpelješ otroka zjutraj v vrtec, popoldne ga seveda odpelješ domov, in da je za večino ljudi tak vrtec, v katerem so zaposlene vrhunsko izobražene vzgojiteljice z univerzitetno izobrazbo, tudi zastonj.

Ko pa sem jih skušal pojasniti še delovanje delavskih svetov in samoupravljanja, so me zgolj pisano gledali in zmajevali z glavami, kajti kapitalistična propaganda, na katero so bili navajeni od mladih nog, jih je vzgajala v duhu, v katerem je bil socializem isto kot stalinizem že po definiciji. Zaman sem jim razlagal, da smo Stalinu pokazali srednji prst in da ne živimo za železno zaveso. Pomirili so se šele, ko sem jih prosil, naj mi povedo, če so imeli kaj težav pri prihodu iz ZDA v Jugo. Rekli so, da nikakršnih. No, kje je potem zavesa?

Ko smo nazadnje dobili v kapitalizmu in svobodni Sloveniji, ki nikakor ni totalitarna dežela, zgodbo o uspehu, je šlo vse navzdol. Nastal je paradoks: napredovali smo tako, da je šlo vse navzdol. Nazadnje so začeli politiki govoriti kar o dnu, od katerega naj bi se odbili kot žoga. A politiki tako govorijo, ker niso svobodni in morajo lepo govoriti. Do dna je v resnici še daleč.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži