Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekateri mi te dni ogorčeni pišejo, naj se polijem z mrzlo vodo in neham nostalgično pisati o Jugi oziroma o življenju v njej, ker se to ne spodobi. Odločil sem sem, ker je resnica ravno nasprotna, da bom pisal še več, ker preprosto ne vedo, o čem sploh govorim. Ne verjamem, da jim bo moje pisanje koristilo, da bi se česa naučili, a saj ne pišem zaradi njih. Pišem zaradi sebe.

V osnovni šoli v državi, ki je ni več, smo vsako jutro pozdravljali tovarišico tako, da smo ob njenem prihodu v razred vstali, kot bi nas izstrelila nevidna vzmet. Tovarišica je rekla Za domovino, mi pa smo dodali S Titom naprej. Tako so nas učili in tako smo bili naučeni. Nikoli se nisem spraševal, zakaj smo morali to ponavljati vsako jutro, nisem pa se niti spraševal, zakaj se nisem spraševal. Tako je pač bilo in Tito je bil ves čas nekje tam nad našimi glavami.

Ko smo se tako pozdravili, smo učenci sedli, sedeti pa smo morali pri miru. Zadrti ljudje bi rekli, da smo bili kakor v zaporu, a jaz tega nisem doživljal tako; v šolo sem rad hodil. Poleg tega smo morali imeti roke na hrbtu, zato se med poukom v glavnem nismo premikali. V razredu sta vladala disciplina in red. Med odmori za malico smo se sprehajali v krogu po šolski avli. Logično, saj smo živeli v totalitarnem režimu, v katerem so bili ljudje strogo nadzorovani.

Velik del otroštva, saj sem v šoli preživel vsaj polovico časa, če odštejem devet ur spanja dnevno, sem se torej vzgajal za disciplino in red, pa tudi za prihodnost, ki je bila nadzorovana. Taka je bila moja dolžnost, ki je dopolnjevala tisto, o kateri sem že pisal: uči se, uči se, uči se.

Izpolnjeval sem svoje dolžnosti in ni mi bilo hudega. Disciplina je čisto v redu zadeva, red je tudi dobro imeti, nadzor nad ljudmi je potreben, zato je na primer danes toliko ljudi v nadzornih svetih, o pomembnosti učenja pa ne bi izgubljal besed. Pa še nekaj je bilo pomembno.

Pomemben je bil občutek, da moje življenje nekaj vodi. Saj smo vsak dan ponavljali za tovarišico, da gremo s Titom naprej. Vsa domovina je šla z njim naprej. Nisem vedel, kaj je to pomenilo, name pa je delovalo pomirjajoče. Zdelo se mi je, da je tam vedno nekdo, Tito pač, ki mu velja zaupati. Seveda sem bil takrat otrok, ki pač ni imel pojma o ničemer.

A saj noben otrok ne razume sveta okoli sebe. Je premajhen in premalo razvit. O tem ni kaj modrovati. Je pa dobro prebrati kakšno knjige s področja razvojne psihologije.

Dolžnosti so torej bile, disciplina je bila, red je bil. Za moj razvoj je bilo to zelo koristno. Meje so bile jasno postavljene, zanje so skrbeli starejši. Spomnim se, da je bilo treba staremu očetu samo pisano pogledati, ko smo se mulci preveč približali meji, pa nam je bilo takoj jasno, da z njim ni dobro češenj zobati, in smo se umaknili v varno področje znotraj meja, kjer smo se počutili dobro.

Stari ata nikoli ni vpil name, babica se ni nikoli metala ob tla in ni si histerično pulila las zaradi moje neubogljivosti. Ni bilo nobene potrebe, saj sem čutil, kje je meja. To ne pomeni, da sem bil idealen otrok, ubogljiv, priden, podredljiv in brez hrbtenice. Daleč od tega, saj držati se meja še ne pomeni biti spužva.

Prav nasprotno je res. Disciplina, red, dolžnosti do odraslih, spoštovanje meja, za katere so jamčili – vse to je zadoščalo, da sem se lahko pridno učil in si nabiral znanje; nikoli me ni nihče priganjal k učenju. Bral sem knjige, bral sem jih s strastjo. Življenje bilo skromno, toda knjig je bilo veliko.

Danes ni čisto jasno, kakšne so dolžnosti ljudi, če odštejem tekmovalnost, tekanje za profiti, privatiziranje vsega, kopičenje denarja. Še vedno berem knjige, v katerih veliko piše tudi o liquid world. To je svet brez oblike, saj je znano, da tekočine same po sebi nimajo nobene oblike.

Dolžnostim, o katerih pišem, pa se je pridružilo še nekaj. Pravzaprav je bila tudi to svojevrstna dolžnost, čeprav je nisem tako doživljal: bratstvo in enotnost. Moja domovina je bila Jugoslavija. To je bila neskončno pisana država s številnimi kulturami. Lahko sem šel na Ohridsko jezero, pa sem bil še vedno v svoji domovini. Enako je bilo, če sem šel v Vojvodino, v Črno goro ali v Dalmacijo na kak otok. Ljudje so govorili različne jezike in uporabljali celo različne pisave, a to ni bil nikoli problem. Pisanje v cirilici je bilo tako samoumevno kot pisanje v latinici. Še danes z lahkoto berem v cirilici.

Bratske vezi je bilo treba krepiti in v resnici smo jih krepili. Ko sem leto dni preživel v vojski v Srbiji, sem šele dokončno čutil na svoji koži, kaj to pomeni. Zlasti pa sem spoznaval, kako zelo so nas Slovence spoštovali drugi narodi.

Dom je tam, kjer je srce, pravijo. To pa še ne pomeni, da je vsaka hiša, ki se imenuje dom, tudi zares dom. Dom je pravzaprav kraj, kjer se počutiš doma; dom torej zadeva občutke. Pišem o občutkih, ki jih ne bo nikoli mogoče zanikati ali utajiti. Kot otrok socializma sem se vzgajal v domovini, ki pa je bila totalitarna, kot pravijo. Prav.

A danes vsak četrti svobodni Evropejec tvega revščino. Tako je stanje v Evropi, ki ni moja domovina. Ljudi, ki tvegajo revščino v svobodni in netotalitarni Evropi, je več kot sto milijonov, kar je desetinka milijarde. V novi domovini, ki se imenuje Slovenija, se počutim kot stara, odvržena cunja, ki ne ve, kaj naj počne z vrednotami, kot so: pripadnost elitam, goljufanje delavcev, profitabilnost, korporativistično tekmovanje, privatna lastnina, denar.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži