Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na poti v šolo sem šel vsako jutro mimo vrste starih meščanskih hiš; v šolo sem hodil v Kamniku. Nekega dne so mi stari povedali, da se je v eni izmed tistih hiš rodil general Rudolf Maister. Pojma nisem imel, kdo je bil to, zato so mi pojasnili, da je bil velik borec za severno mejo in pogumen mož, poleg tega pa še pesnik. In dobro se spomnim, ko smo se nekega dne zbrali na ploščadi pred samopostrežno trgovino, kjer so mu postavili spomenik. Potem sem hodil v šolo mimo njegovega spomenika in mimo njegove rojstne hiše. Naučil sem se tudi, da se je v življenju treba boriti za zadeve, ki so dobre in vredne, da se človek trudi zanje, in da smisel mojega življenja ni v lenobnem praskanju po jajcih in razvajenem pričakovanju, da bodo drugi večno skrbeli zame.

Kasneje, v srednji šoli, sem prebiral dela Edvarda Kardelja. Nihče ni rekel, da jih moram; za branje sem se odločil sam. Še danes se spomnim njegovih besed iz nekega spisa, ki je zagledal luč sveta leta 1945, ob koncu druge svetovne morije, za katero gotovo ni bil kriv socializem. Ker je dober, ga bom na tem mestu, mutatis mutandis, obnovil.

Izraz, zapisan v naslovu, je zelo preprost in razumljiv vsakomur. Nanaša se na odbore, ki sodelujejo pri osvobajanju ljudstva oziroma naroda. Ljudje, ki tvorijo narod, na primer Slovenci in Slovenke, so namreč lahko tudi ujetniki, lahko so nesvobodni, kar pomeni, da je dobro, če se osvobodijo, saj bržčas nihče ne želi biti suženj. Naši starši in njihovi starši so se na primer bojevali zoper okupatorje in njihove domače izdajalce, ker so vedeli, kaj je prav in kaj ni. Ni torej nujno, da so ljudje vselej svobodni; ni nujno, da so svobodni niti takrat, kot trdijo, da so svobodni. Za svobodo se je treba šele potruditi. Tega ni težko razumeti, če veš, kaj je prav, in če veš, kaj nikakor ne more biti prav. Živijo pa tudi ljudje, ki ne vedo, kaj je prav in kaj ni.

Na tem svetu živijo tudi nasprotniki in sovražniki narodov. Ljudje so zato lahko prepuščeni na milost in nemilost samodržcev in njihovih podrepnikov (na primer v Siriji ali Egiptu), bankirjev, kapitalistov, korporacij ali drugih sovražnih skupin (na primer v Sloveniji). Ko vsaj nekateri pripadniki naroda ugotovijo, da je ves narod ujetnik peščice pripadnikov elit, je čas za oblikovanje narodnoosvobodilnih odborov, saj jim je jasno, da narod ni svoboden.

Taki odbori nastajajo kot organi nove oblasti. Predstavnike neposredno predlagajo ljudje. Nobenih zapletenih računic ali sistemov izbiranja ne potrebujejo, zlasti pa ne potrebujejo piarovcev in drugih strokovnjakov za delo s človeškim kapitalom. Ljudje preprosto predlagajo zaupanja vredne sotrpine, ki pridejo v odbore.

Zakaj bi nastajali taki odbori, zakaj ne bi ostali kar pri demokratičnih sistemih volitev, kakršne že poznamo in kakršni v tej državi že dvajset let omogočajo enim in istim ljudem prihajati na oblast, ki se zato zgolj kopiči v rokah majhne skupine najvplivnejših?

Odgovor na zapisano vprašanje ni težak. Logika je celo zelo preprosta. Narod je danes ujet. Njegovi sovražniki oziroma nasprotniki so mednarodni lastniki kapitala, ki jim moramo prišteti domače izdajalce in pomagače, ki imajo celo v državnih podjetjih deset tisoč evrov plače na mesecev ali morda bistveno več. Ljudje morajo v boju zoper takega sovraga napeti vse sile, ne pa čakati, da se bo svet spremenil sam od sebe.

Ljudje se morajo združevati in se skupaj upirati, če hočejo graditi svetlo bodočnost za vse. V takem boju sta pomembni zlasti vrednoti, kot sta: svobodoljubnost, poštenje. Prav zaradi tega so potrebni narodnoosvobodilni odbori, v katere ljudje predlagajo najbolj poštene in zaupanja vredne tovariše oziroma tovarišice.

Mimogrede: če bi mi kot učencu takrat kdo rekel, da je denar glavna vrednota v življenju, bi se z gnusom odvrnil od njega in ga imel za izdajalca.

Naloga narodnoosvobodilnih odborov je zelo zahtevna: organizirati mrežo, infrastrukturo, preko katere bodo imeli vsi ljudje možnost sodelovati pri oblikovanju novega skupnega življenja, ki ne bo temeljilo na kopičenju denarja nekaterih in revščini večine. Novi ljudje so potrebni, kajti stari so že dokazali, da so izdajalci; prav z njihovo pomočjo se je sovražnik zavlekel v vse pore življenja naroda in pokradel, kar je bilo sploh mogoče pokrasti, poleg tega pa je zaplenil še državo in ustoličil kult kapitala. Zavlekel se je kot rak, zato je očiščenje nujno potrebno. Če ostane ena sama rakasta celica, je še ta preveč.

Zadevo moramo namreč premisliti temeljito in do konca. Kajti: tudi če bi bili stari ljudje sami poštenjaki in najbolj srčni ljudje, kar jih je na tem svetu, ne bi mogli oblikovati svetle bodočnosti za vse. Zakaj ne?

Ker je sistem, v katerem delujejo, naravnan proti narodu. Psihološke in druge lastnosti ljudi v takem sistemu zato ne pomagajo, saj je sistem vselej močnejši od ljudi. Znano je tudi, da odleti iz njega vsakdo, ki se mu upira, ki skuša delovati skladno z lastnimi vrednotami, pa če so te še tako hvalevredne.

Torej smemo sklepati, da v sistemu prej ali slej ostanejo samo tisti ljudje, ki so se mu podredili do take mere, da jih ne prepoznava kot sovražnike. Psihološko vzeto, taki ljudje razvijajo veščine, spretnosti in zmožnosti, ki podpirajo delovanje sistem, zato jih je treba zamenjati. Ne znajo več razmišljati zunaj okvirov sistema, zato so za narodnoosvobodilni boj nekoristni.

Potreben je torej nov sistem; niso potrebni zgolj novi ljudje. Potrebne so nove ideje, ki jih zastopajo novi ljudje. Ti bodo zgradili novo infrastrukturo in nov sistem, pred katerim bo sovražnik nemočen.

Zametki narodnoosvobodilnih odborov sicer že obstajajo, vendar še zdaleč nimajo statusa oblasti. Danes živimo v vmesnem času, ko je sovrag še dovolj močan, da zavira napredek in prehod k novi obliki skupnega, komunalnega, komunističnega življenja, ki ne temelji na privatizaciji, profitabilnosti in medsebojnem tekmovanju.

Prvo zasedanja AVNOJ-a je bilo pomembno za takratni narodnoosvobodilni boj, saj je sprejelo temeljno zamisel: narodnoosvobodilni organi so zelo pomembni delčki osvobodilnega boja in nove oblasti, ki bo temeljila na vzajemni pomoči in solidarnosti.

Taka je bila osnovna Kardeljeva zamisel, ki jo je treba nadgraditi in posodobiti, kar je bržčas jasno vsakomur: mreža narodnoosvobodilnih odborov se mora povezovati v večjo mednarodno mrežo, da bo končno mogoče v praksi udejanjiti Marxovo in Engelsovo temeljno zamisel o združevanju delavcev z vsega sveta.

.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži