Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Moj dedek je bil rojen na začetku dvajsetega stoletja, v velikem cesarstvu, katerega del so bili tudi naši kraji. Cesarstvo je po prvi svetovni moriji, ko socializma sploh še ni bilo, razpadlo. Dedek je kasneje delal na polju. Z babico sta skrbela za posestvo nekega bogatega Dunajčana. Po drugem svetovnem klanju, ki ga ni zakrivil socializem, so posestvo nacionalizirali, dedek pa je še vedno delal na polju, ki je bilo sedaj njegovo in od babice. Samo od polja se ni dalo živeti, zato je proti koncu delal tudi v tovarni. Spominjam se, da sem mu kdaj pa kdaj nesel malico v službo.

Moja mama je imela tri razrede osnovne šole. Več ni šlo, ker je bilo treba delati na polju. Pri petnajstih je odšla delat v tovarno. Ni hodila v šolo, ker je bilo treba pomagati polniti družinski proračun. Ko sem se rodil, je ostala doma; v službo je šla pozneje, ko smo ostali sami. Delala je kot snažilka, saj se ni imela priložnosti dovolj dolgo se učiti, da bi delal kaj drugega.

Kdor se takrat ni učil ali se ni mogel učiti, je delal. Kdor se je učil, je tudi delal.

V totalitarnem socializmu, ki to v resnici ni bil, saj je bil posebna oblika državnega kapitalizma, neprimerljiva s sovjetskim ali kitajskim, smo otroci nenehno poslušali odrasle, naj se učimo, da nam ne bo treba kopati jarkov ali riti po zemlji in opravljati drugih težaških del v tovarnah. Učil sem se, ker je tudi Tito rekel, da se je dobro učiti, delal pa sem tudi: v tovarnah, v delovni brigadi, na polju, kjer sem pomagal dedku in babici.

Zanimivo je tudi to, da je bilo takrat vredno predvsem konkretno, otipljivo delo, kot sta na primer delo zidarja ali mizarja. Če si se učil za psihologa ali filozofa, so te pisano gledali, kaj niti eden niti drugi domnevno ne delata, saj zgolj bluzita ali pa nakladata. Če si se pa učil za inženirja, zdravnika ali pravnika, je bila čisto druga pesem.

V vsakem primeru si delo dobil, ker ga je bilo dovolj. Saj ga je tudi danes dovolj, a ga veliko ljudi ne dobi. V kapitalizmu je namreč delavec strošek, stroške pa je zaradi tekmovanja treba nenehno zmanjševati. In jih zmanjšujejo. Delavce zato odpuščajo vsak dan, saj so nepotrebni stroški. Rečejo jim, da so presežek, da jih ne potrebujejo, da so odveč. Sicer so pa ljudje v kapitalizmu zelo svobodni.

Ko sem bil star toliko, kot je najin sin danes, sem imel službo za nedoločen čas, z ženo sva varčevala za hišo in počasi tudi razmišljala o njem. Želela sva družino, zato sva jo tudi načrtovala – preprosto ko pasulj. Hodil sem v službo in študiral. Spomnim se, da sem šel na kongres v Nemčijo, ki je trajal teden dni. Izkazalo se je, da bi lahko ostal še nekaj dni tam. Po telefonu sem iz Berlina poklical direktorja, če mi dovoli. Dovolil mi je, obenem pa pristavil, da je zelo dobro, ker hočem toliko študirati. Res je bil izjemen človek in dober direktor.

Torej sem se učil, pa tudi delal sem. Hodil sem po svetu in se izpopolnjeval. Nobene železne zavese ni bilo in nobene zaprte meje. Kadarkoli sem želel, sem odšel: v Italijo, v Berlin, v Bremen, v München itd. Nisem kopal jarkov, saj sem bil psiholog.

Sin danes študira, ne koplje jarkov, službo pa bo dobil ali pa je tudi ne bo. Morda bo kdaj zaslužil za polno penzijo, verjetno pa ne bo; zaslužil jo bo, če bo delal do stotega rojstnega dne; upam, da bo živel vsaj sto let in da bo zdrav, da bo lahko delal, kajti če si bolan, ne moreš delati. Napredovali smo namreč v neoliberalni kapitalizem, v katerem služb za mlade kratko malo ni, pa če so še tako zdravi. Zato pa se lahko učijo – da jim ne bo treba delati, čeprav bi radi delali.

Zanimivo je, kako se časi vračajo. Danes se učiš, pa ti še vedno ni treba delati. Rad bi delal, ker je to v človeški naravi, a ne moreš. Nihče ti ne prepoveduje, a še vedno ne moreš. Dobro je, da imaš starše, pri katerih lahko živiš. Tiste starše, ki jih je vzgajal osovraženi totalitarni socializem in jim zagotovil službe, pokojnine in vse drugo, da lahko danes pomagajo lastnim otrokom in vnukom.

Mi smo se učili, da bi bili gospodje in gospe, da ne bi bili smetarji ali komunalni delavci ali snažilke. In smo bili, čeprav smo se imenovali tovariši in tovarišice. Danes se mladi učijo, da bi bili delavci, ki jim bo kapitalizem narekoval, kaj bodo delali in česa ne bodo; poznam doktorja znanosti, ki je nekaj časa delal kot komunalni delavec.

Morda pa so celo sami krivi za bedo, kaj pa rinejo na gimnazije. Trg na primer potrebuje veliko mizarjev, teh pa od nikoder. Naj torej presedlajo iz gimnazij v srednje poklicne šole, ki tudi ne trajajo štiri leta, saj trajajo tri, kar pomeni, da je z njimi manj stroškov.

Čisto v redu je, da se mladi učijo, kot je svetoval Tito. Toda tako zelo svoboden pa spet ne moreš biti, kot si bil v totalitarnem socializmu, ko si lahko študiral karkoli. Če se že učiš, se pred tem pozanimaj na trgu, katere delavce potrebujejo in katerih ne.

Kot psiholog imam danes neskončno veliko dela, kajti številni ljudje so po letih napredovanja in zgodbe o uspehu duševno in duhovno sesuti. Ne morem jim dati dela ali delovnega mesta, saj ga nimam. Z njimi se pogovarjam, čeprav bi jim raje pomagal do dela. Javljajo se tudi ljudje, ki bi bili prostovoljci, samo da jim ne bi bilo treba biti cele dneve doma, potem ko so izgubili službo, stari pa so okrog petintrideset let, na vrhuncu življenjske moči torej.

Morda pa je čas za radost. IMF je namreč pred kratkim priobčil vest, da bo letos vse raslo. Razvita gospodarstva bodo drvela v nebo, vsi drugi pa seveda za njimi, saj so države dale bankam gigantske količine davkoplačevalskega denarja. In ob koncu leta bomo lahko prebrali, da ima najbogatejših 85 še več, vsi ostali pa še manj kot danes. A pomembno je zgolj to, da bo raslo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži