Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ne gre za objokovanje starih časih ali za nostalgično vračanje v prejšnje čase, kot mislijo moji kritiki. Gre za ideje, kar je čisto nekaj drugega. Ključno je natanko to, kar najdemo zlasti v knjigah, zato je dobro kako vzeti v roke in jo temeljito prebrati. Zakaj je to spoznanje tako zelo pomembno?

Pomembno je natanko zato, ker nam pove, da nikoli ne živimo zgolj v trenutni empirični realnosti in da ta ni enoznačno določljiva, kar pomeni, da ljudje nismo determinirani ali določeni, tako kot roboti, z dogajanji v svetu. Zadeva ni tako preprosta. Znotraj realnosti, v kateri sicer živimo, so vselej še druge realnosti. Ko na primer odpremo staro knjigo, znotraj trenutne realnosti že vstopamo v novo realnost, ki je v knjigi, oziroma jo empirična knjiga omogoča, podpira. Govorim o odpiranju, ki je vselej odpiranje neskončnemu, to pa je bog.

Stare knjige zato niso za staro šaro. Enako velja za stare kipe, slike, filme, glasbo in vse drugo. Če bi človek živel zgolj v trenutni realnosti, bi sproti vse postajalo zastarelo in vredno, da odide na smetišče. Tak človek bi bil tudi brez spomina, oziroma ta ne bi bil vreden piškavega oreha.

Prav v tej luči moramo razumeti tudi Marxovo razumevanje znamenite in v glavnem napačno razumljene ideje, da so človekove ideje ali zamisli produkti sveta, v katerem živijo človeška bitja. Kaj ta slavna Marxova izjava v resnici pomeni?

Najprej pomeni, da je človek bitje smisla in pomena. Ideje same po sebi ne pomenijo ničesar. Človek iz njih iztisne pomen, kar pomeni, da ga ustvarja z njihovo rabo. Pomen ali smisel zamisli torej ni dan vnaprej, ni fiksno dejstvo v empiričnem svetu. Človek je kot simbolno bitje proizvajalec smisla ali pomena, je delavec. Z idejami vselej skušamo nekaj narediti. Če se seveda potrudimo; drugo je, če se zgolj praskamo po jajcih.

Sedaj pa sledi še bolj slavno Marxovo nadaljevanje. To make sense of ideas, we must … Nekaj moramo narediti, kot smo že rekli. Ideje ali zamisli namreč ne plavajo v praznem prostoru, ampak so produkti, izdelki določenega sveta. Platon je živel v drugačnem svetu, kot živimo danes. To je trivialno res. Da bi razumeli njegove ideje, se moramo znajti v svetu, v katerem so nastale. Biti moramo torej ustvarjalni, sposobni se moramo biti premestiti iz sedanjega sveta v antičnega. Tam se moramo znajti, orientirati, dojeti ga moramo.

V svetu, v katerem se znajdemo, obstajajo družbeni odnosi med ljudmi. Ne more biti drugače. Če hočemo razumeti svet in ideje, ki nastajajo v njem, moramo razumeti tudi družbene odnose, brez katerih idej sploh ne bi bilo. Ali kot pravi Marx: ideje moramo spraviti dol na zemljo, prepoznati jih moramo skozi konkretne družbene odnose oziroma skozi to, kar imajo ljudje v svetovih med seboj.

To pa še ne pomeni, da moramo vsako idejo privezati na konkretno družbeno prakso, saj ideje vselej tudi že transcendirajo ali presegajo konkretne prakse. Niso privezane nanje kot zasidrana ladja. Človek se zato lahko vede tudi drugače, kot bi pričakovali družbeni deterministi. Oglejmo si zato še primer, ki dobro ponazarja zapisano.

V prečudovitem filmu z naslovom The Book Thief (2103) vidimo, kako novi papa (izvrstni Geoffrey Rush) pozdravi Liesel (prav tako izjemna Sophie Nélisse), ko jo prvič zagleda: Vaše veličanstvo. Deklica je sirota, ki dobi v času druge svetovne morije zatočišče pri novih starših. Že takoj na začetku vidimo, o čem sem pravkar govoril: sirota je veličanstvo.

In nikakor ne gre za pretresljivo ali celo patetično zgodbo o dobrih Nemcih, ki pomagajo preganjanim nesrečnikom. Gre za nekaj tako izvrstnega, da je nad spoznanjem navdušena celo prislovično hladna Smrt. Zlasti pa ne gre za poceni ugotavljanje, kako dober je kapitalizem in kako pomemben je denar. Pomembno je namreč nekaj drugega in ta film pričuje za to.

Liesel si sposoja knjige. Zlobneži bi rekli, da jih krade, vendar bi se motili. Obožuje jih, zato jih tudi prebira. A ne le to, saj jih deli z drugimi ljudmi. Kaj se dogaja? Skupaj potujejo po različnih svetovih, čeprav so vselej, empirično vzeto, v Nemčiji v času drugega svetovnega klanja, v konkretni kleti ali v kakem drugem prostoru. Človek je simbolno bitje.

In kot rečeno: Smrt, ki spremlja celotno dogajanje, si v nekem trenutku zaželi, da bi bila živa, da bi doživela na lastni koži, kar zastopa in živi Liesel.

Njen odnos do življenja je res izvrsten izraz naziva, ki ji ga podeli papa. Liesel je aristokratinja. Na začetku je nepismena, zato se ne zna v šoli niti podpisati, kar seveda med učenci izzove salve smeha, sproži pa tudi poniževanje, toda knjige jo kljub vsem empiričnim okoliščinam neustavljivo, čarobno privlačijo.

Nauči se pisati in brati, v knjigah odkriva nove svetove. Medtem ko se empirični svet okoli nje dobesedno podira, deli bogastvo knjig z vsemi, ki so okoli nje, in gradi nove svetove. Njeno aristokratsko naravo dopolnjuje milina njenega obraza, dopolnjuje jo lepota njenih gest, zaradi katerih jo občuduje celo Smrt.

Okolje, v katerem živi, je skromno, saj je vojna. A ko praznujejo božič, izjavi, da lepšega še ni doživela. Lepota je seveda v ljudeh in v tem, kar imajo med seboj, v tem, kar si delijo. V filmu je to še bolj izrazito, saj je zunanji svet poln nasilja, nesmiselna smrt je povsod.

Liesel je steber, granitna skala v razburkanem morju, ki počasi propada, na koncu pa so dobesedno povsod ruševine, med katerimi se znajde tudi sama. Nanjo se lahko zanese vsakdo, čeprav je drobna najstnica. Zaradi njenega odnosa do življenja boste ob gledanju filma jokali, vendar se boste tudi smejali, obenem pa boste čutili nekaj toplega, prijetnega in mehkega, nekaj, zaradi česar se razneži celo vselej stroga mama (Emily Watson), ki pa ima Liesel resnično rada.

Nauk je silno preprost. Ni se treba vračati v pretekle čase, saj lahko ustvarjamo nove. Ne gre torej niti za zaklinjanje obstoječega sveta, saj so novi, zares boljši, vselej mogoči. A nikoli brez idej. Zanje se je vredno bojevati, vredno jih je živeti do konca. Najprej jih je kajpak treba poznati. Brez knjig ne bo šlo, saj ne padajo z neba, pa tudi kupiti jih ni mogoče. Potem se nam ni treba bati ničesar.

Ali kot reče Smrt čisto na začetku filma: Vsakdo bo umrl, saj nihče ne živi večno. Moj nasvet je zato tale: ko napoči časi, ne bodite panični, kajti panika preprosto ne pomaga.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži