Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Jugoslaviji ni bilo omembe vrednih dolgov. Seveda so bili, toda bili so zanemarljivi. Kredit si sicer dobil, vendar si ga tudi z lahkoto vračal, saj si imel službo za nedoločen čas. Inflacija je opravila svoje, zato je bil obrok, ki si ga moral odplačati, iz meseca v mesec manjši, in ne večji. Skupni jugoslovanski dolg je bil, preračunamo, seveda, tako majhen, da tudi ta ni bil vreden omembe. Vsakdo je dolgoval za en kavč. Ko smo napredovali v neoliberalni monstruozni kapitalizem, se je dolg bliskovito povečal. Danes vsak Slovenec dolguje za en avto. Bistveno več, kot dolgujejo prebivalci republik nekdanje Jugoslavije. Toliko o zgodbi o uspehu; po desni nas prehiteva celo Albanija, ki je bila nekoč sinonim za nerazvitost. Pravijo tudi, da so bili takrat politiki nesposobni in da je Juga morala propasti, ker je bil njen sistem zanič. Zelo zanimivo. Če so danes tako zelo sposobni in če je sistem tako zelo dober, kako je potem mogoče, da je dolg bistveno večji, število nezaposlenih, zlasti med mladimi, pa leti v nebo? Pravijo še, da bo v prihodnosti vse raslo. Seveda, seveda … Rasli bodo zlasti dolgovi. Že kmalu, ne le v megleni prihodnosti. Že jutri jih bo tako za devetindvajset milijard, potem za trideset, pa štirideset …

V Jugoslaviji je bilo življenje skromno in počasnejše, kot je danes. Slovenija je bila takrat najbolj razvita republika; za vse preostale dele Juge je bila kot nekakšen Zahod, El Dorado. Snažilke so po Bosni dobesedno prosili, če bi prišle v Slovenijo delat. In so jih sem vozili z vlaki. Ni se razmetavalo z denarjem, kot se razmetava danes. Nihče ni govoril o fiktivnem kapitalu, ki ga ne more dohitevati rast realne vrednosti.

Kreditnih in plačilnih kartic nismo poznali. Le zakaj bi jih imeli? Zapravil si toliko, kolikor si imel v denarnici. Kaj tu ni jasno! Vsako dete ve, da ne moreš zapraviti več, kot imaš. In zakaj bi se sploh trudil zapraviti več, kot imaš? Vrednot takrat res ni primanjkovalo.

Kredite si je nekdo izmislil. Banke, seveda. Saj od tega živijo. Bankirji so živo zainteresirani, da imajo ljudje kreditov čez glavo. Od kje pa naj pridejo obresti, če ne od posojil? Državljani se v kapitalizmu preprosto morajo zadolževati.

In se zadolžujejo. Še huje. Ker v Sloveniji politikov, bankirjev in pripadnikov elit nihče resno ne nadzoruje (nadzorujejo jih zgolj fiktivno in na papirju), delajo, kar hočejo. Pravijo, da vsako leto država vrže skozi okno pet milijard evrov. Državljani pa nič. So pa politiki, ekonomisti in drugi strokovnjaki danes bistveno sposobnejši kot v Jugi. Pa tudi sistem je čisto drugačen in zelo dobro deluje. Hvalabogu! Orgija se zato nadaljuje. Dobro si je ogledati sekvenco Volka z Wall Streeta, ko v podjetje prikorakajo prostitutke.

Sekvenco je dobro videti, ker izvrstno ponazarja temeljni princip neoliberalne orgije, ki je profitabilnost. Ali po domače: vse mora rasti. Z dodatkom: za elite. Drugi preprosto niso pomembni. Hrbtna stran orgije je seveda vzrok za sedanjo krizo, ki je pomanjkanje profitabilnosti.

Državni programi, na primer tisti za mlade, krize ne morejo rešiti, ker ne morejo vplivati na tendenčno padanje profitabilnosti. Mladi opozarjajo na to, a jih nihče ne posluša. Ne poslušajo jih zlasti ekonomisti, ki so prav začarani in verjetno iskreno, intimno verjamejo, da bo nekdo pomahal s čarobno paličico in zopet bo vse raslo. Prav neverjetno je, kako je mogoče kompleksne ekonomske in družbene procese skrčiti na eno samo floskulo (potrebujemo gospodarsko rast), potem pa jo v nedogled vrteti.

Seveda nihče razen bankirjev ni zadovoljen s krizo, toda samo zaklinjanje rasti ne bo rešilo ničesar. Doumeti moramo temeljne razloge ali vzroke ponavljajočih se kriz, ki jih je bilo samo v zadnjih nekaj desetletjih pet: 1974-5, 1980-2, 1990-2, 2001 in 2008-9. Taka so dejstva, ki neposredno, empirično dokazujejo nestabilnost kapitalizma in njegove notranje kontradiktornosti. Ekonomisti pa nič.

In vsaka taka kriza pahne v revščino na milijone ljudi, da ne bo kdo mislil, da je kriza kot oblak, ki za trenutek zagrne sonce, potem pa odplava naprej.

Michael Roberts v včerajšnjem postu (30. januar 2014) tako zapiše: ko organska sestava kapitala raste hitreje kot stopnja presežne vrednosti, stopnja profita pada. Marx je povedal, kaj zapisano pomeni.

Pomeni tole. Organska sestava kapitala je razmerje med vrednostjo konstantnega kapitala in vrednostjo variabilnega kapitala ali delovne sile (k/v). Logično je zato tole: večji količnik pomeni bolj kapitalsko intenzivno proizvodnjo, to pa za seboj potegne nižanje stopnje profitov. Brez delavcev in njihovega dela pač ni profitov, saj ti ne padejo z neba in ne priplavajo po reki. Za višanje stopnje profitov so zato dobrodošli cenejši delavci, ki živijo od pesti riža, najbolje pa bi seveda bilo, če bi živeli kar od zraka, ki je zastonj.

Zaradi tekmovalnost med kapitalisti so ti siljeni v zniževanje tistih stroškov, ki jih najlaže zmanjšujejo, to pa so delavci. Strojev kajpak ne moreš odpustiti in elektriko kratko malo moraš plačati, če nočeš, da ti jo odklopijo; delavce pač lahko brcneš na cesto ali pa vzameš cenejše.

V Sloveniji, ki nikakor ni suverena država, neodvisna od svetovnih trgov in gospodarsko, politično in vojaško najmočnejših držav, je položaj še bolj zapleten, ker imamo nesposobne politike. Ti se ne morejo dogovoriti o dobesedno ničemer.

Najprej so pravili, da smo se zadolžili. Jaz nikakor ne. Ne štejte me zraven. Bolj pravilno je reči: so nas zadolžili. Nismo se namreč zadolžili sami. Razlika je pomembna in velika. In kdo bo vračal dolgove? Oni, ki so jih ustvarili? Seveda ne. Vračali jih bomo mi.

Nihče ne ve, kako ustvariti nova delovna mesta. Nihče nima jasnega načrta ali vizije. Kredite, ki jih nenehno jemljejo z veliko žlico, porabljajo neučinkovito. Se politika sploh zaveda svoje odgovornosti? Ni videti. Politika preprosto ne razume, za kaj gre. Hlepi po moči v podjetjih in pokriva bančno luknjo, obuja pa tudi ideološke spore iz preteklosti. Potrebna je pokojninska reforma, vsi pa bi bil radi všečni, zato se je nihče ne loti. Prepirajo se in so brezbrižni. Zaradi njih je država v zadnjih petih letih izgubila deset let razvoja.

Kaj pa državljani? Zdi se, da so tudi ti nesposobni. Nesposobni so za demokracijo. To velja zlasti za študente. Nekoč smo se kot študenti upirali in se hranili v ljudski kuhinji, danes pa se študenti vozijo naokoli z avtomobili in živijo pri mamicah.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži