Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ne, nikakor ne. Jugoslovanski socializem je bil obsojen na propad že od samega začetka, saj je bil totalitaren in povsem nesposoben dolgoročno preživeti. Ni mogel postati alternativa kapitalizmu, ki je svoboden, čeprav je nastal in se razbohotil na plečih sužnjev in armade delavcev, ki so od izčrpanosti umirali. Morda pa je bilo treba jugoslovanski poskus prehoda v socializem sesuti ravno zato, ker sicer še ni bil alternativa – lahko pa bi postal.

Začnimo razmišljanje o alternativi kapitalizmu s preprosto zamislijo oziroma s preprostim vprašanjem. Kaj danes terjajo ljudje od kapitalizma, ki dokazano ni dober za večino ljudi?

Terjajo pravično redistribucijo ali porazdelitev bogastva, pravično življenje, ekološko vedenje oziroma delovanje, spoštovanje vseh drugačnih ljudi, enake možnosti za vsakogar. Toda kapitalizem je ideologija, zato se dogaja tole. Ali obstaja politik, ki se ne bi strinjal z zamislijo, da mora kapital služiti ljudem, ne pa ljudje kapitalu? Ne obstaja. Obstaja politik, ki ne bi bil za ekološko in zeleno prihodnost? Ne obstaja. Je en sam politik proti mučenju ljudi in živali? Ne obstaja, če pa je kakšen med njimi, je gotovo nor. Je kdo proti pravičnosti, solidarnosti, dobremu življenju za vse? Ne, nikogar ni. Je kdo proti ideji, da bi živeli vsi ljudje v blagostanju, v državi blagostanja? Ne najdete ga niti z lučjo pri belem dnevu.

Kaj torej hočejo ljudje? Hočejo isto kot politiki. Kaj hočejo kapitalisti? Isto kot politiki in ljudje. In kaj hočejo politiki? Isto kot ljudje. Kje je potem problem in zakaj je kljub temu kapitalistični svet iz dneva v dan vse bolj nor in nepravičen?

Je bilo v Jugoslaviji kaj drugače? Ne, ni bilo. Vsi smo bili za gospodarsko rast, pravičnost, solidarnost, bratstvo in enotnost, lepšo prihodnost, enake možnosti.

Seveda. Vsak človek ve, da so besede eno, empirična realnost pa je pogosto čisto nekaj drugega. V kapitalizmu ni razkorak nič manjši kot v socializmu, ki je bil v resnici državni kapitalizem z nekaterimi elementi, ki ne sodijo v kapitalizem, kakršnega poznamo danes.

Kakšna bo potemtakem prihodnost? Zelena, nizkoogljična, polna pravičnosti, različnosti, solidarnosti, bratstva in svobode. Ne, ne bo, saj ne more biti. Zakaj ne?

Globalni finančni kapital ni pod nikakršnim nadzorom. Najbogatejših petinosemdeset ljudi ni pod nikakršnim nadzorom, saj sami nadzorujejo vse druge. Tudi v prihodnosti ne bodo pod nadzorom. Razlike bodo zato vse večje in vse več bo ljudi, ki ne bodo imeli dostopa do kapitala, ker ga že sedaj nimajo.

Nadzor je nujno potreben. Brez demokratičnih procesov namreč ne bo nobene orisane prihodnosti. Prihodnost bo totalitarna, če se ljudje ne bodo uprli, kot so se nekoč uprli JK & njegovi.

Ljudje lahko živijo demokratično le v državah, v katerih vlada pravo, ne pa denar. Demokracija je mogoča le, če obstaja močna država, ki ni podrejena kapitalu. Alain Badiou ima zato prav, ko trdi, da je za demokracijo ključni pogoj formalna svoboda ljudi. Šele formalna pravila in vladavina prava odpirajo polja za zares svobodno življenje ljudi.

Svobodni kapitalistični trgi ne omogočajo svobode ljudi. Kapitalizem namreč danes deluje tako, da sproti blokira kritične misli ljudi in jih prevaja v uporabne dobrine. To je povsem noro: danes še tako dobra, svobodna in kritična misel nima tako rekoč nobenega učinka. Po domače: nihče se je ne boji, nihče je ne jemlje resno.

Človek kot simbolno bitje je v takem svetu dokončno povsem nemočen. V dvanajstem in trinajstem stoletju so na primer predstavniki katoliške korporacije pobili in zakurili na tisoče katarov samo zato, ker so trdili, da človek ne potrebuje posrednika med seboj in bogom. Trdili so torej, da ne potrebujejo predstavnikov korporacije, da jim razlagajo boga in uravnavajo njihove medsebojne odnose; pobili so jih zaradi njihovih idej.

Danes lahko rečete karkoli, pa se oblast še zmenila ne bo za vas. To dokazuje, kako zelo močna je. Če se ne zmeni za besede ljudi, je tako rekoč absolutna.

Katoliška korporacija v srednjem veku torej ni bila absolutna oblast, saj se je bala ljudi in njihovih besed, zato jih je preganjala in kurila pri živem telesu.

Tudi v Jugoslaviji so preganjali drugače misleče; preganjali so jih zaradi drugačnih misli in drugačnih besed, ker so se jih bali. Danes je povsem drugače: danes so drugače misleči dobro plačane zvezde in pop ikone. V kapitalizmu ne preganjajo drugače mislečih ljudi, saj jim je zanje preprosto vseeno. Bojijo pa se ljudi, kot je Snowden. Ki, paradoksno, ničesar ne reče, zato pa omogoča ljudem, da pridejo do vpogledov, kaj dela oblast, ki vendarle prisluškuje ljudem. Ne zaradi strahu, pač pa zato, da bi jim kradla ideje.

Ideje so torej še vedno pomembne; v resnici bodo vedno pomembne. Današnja kapitalistična oblast je zato cinična. Dol ji visi za ideje, jih pa krade, če si obeta od njih otipljive koristi. Kapitalistični sistem deluje zaradi idej, toda obenem ne sme nihče vanje zares verjeti. Pomembne so namreč le tiste ideje, ki jih lahko pretopite v denar.

Ciničnost današnje kapitalistične ideologije je zato nevarno blizu totalitarnosti. Nekdanja Jugoslavija s svojim edinstvenim sistemom državnega kapitalizma je zato nenadoma nevarna. Kaj pa so delavski sveti, če niso poskus samoupravljanja delavcev, ki naj bi razpolagali z vrednostjo, ki jo sami ustvarjajo? Danes je zato prepovedano resno razmišljati o novem poskusu oblikovanja delavskih svetov. Enako velja za samoprispevke, s katerimi bi državljani sami gradili to, za kar bi se odločili. Kaj so delovne brigade, če niso oblika medsebojne solidarnosti, ki je takrat delovala; zares smo skopali toliko in toliko jarkov, zgradili toliko kilometrov cest, železnic in vsega drugega. To niso bila abstraktna jajca v smislu ustvarili bomo nova delovna mesta, potem pa se leta in leta ne zgodi nič, saj se preprosto ne more zgoditi, kajti delovnih mest ne ustvariš že po definiciji; če jih kapitalizem ne potrebuje, pač ne nastanejo, pa če se politiki in ekonomisti razpočijo.

Danes je vseeno, kaj kdo reče, zato so vsi za ideale, opisane na začetku, saj vedo, da se ne bodo uresničili, ker bodo vsi zaposleni s kopičenjem denarja.

Danes zato nihče nikogar ne izključuje in nikogar ne preganja. Vsakdo je svoboden – da kopiči denar. Najmočnejši preprosto vedo, da je taka ideja povsem nenevarna, ker velikanska večina ljudi nima nobene možnosti, da jo uresniči. Kapitalizem je ideologija, ki omogoča peščici dostop do kapitala in njegovo kopičenje, vsem drugim pa ponuja iluzije o uspehu, ki ga nikoli ni. Natanko v tem smislu je kapitalizem utopičen, medtem ko je bil jugoslovanski poskus, na voljo je imel manj kot pol stoletja, realističen.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži