Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Je mogoče reči, da so avtorji izjav, ki jih lahko slišimo te dni, da namreč drevesa po deželi ječijo, pokajo in se podirajo zaradi ljudi, ki so umrli v komunističnih režimih, psihotični? Ali normalno inteligenten človek lahko reče kaj takega? Seveda lahko. Tudi zelo inteligentni ljudje namreč lahko postanejo psihotični in lahko zbolijo za kako duševno boleznijo. Ali to pomeni, da bo v naslednjih dneh, ko bo znova padal dež, še več ječanja, pokanja in podiranja zaradi komunizma? Logično je domnevati, da bo tako – če sprejmemo začetno zamisel, da je narava zmožna odzivati se na zločine, ki jih stori človek. Se je nekaterim ljudem, ki so sicer študirali teologijo, dokončno zmešalo?

Nikakor ne. Kdor bi trdil, da so psihotični, je zloben in pokvarjen, oziroma ima zakrknjeno srce. Takega človeka bi morali vsekakor poklicati pred sodnika in mu pošteno soditi. In kdor trdi, da te dni drevesa ječijo zaradi komunističnih zločinov nad nedolžnimi ljudmi, ne pa zaradi žleda, ki je docela naraven pojav, ima za svojo trditev gotovo trdne znanstvene dokaze, saj tudi sicer ljudje kot racionalna in inteligentna bitja pojasnjujejo svet s pomočjo dokazov, teorij in konceptov. Pa tudi drugačni dokazi, ne le znanstveni, so dovolj za tako trditev. Upravičeno je torej trditi, da je te dni narava žalostna zaradi komunističnih režimov in vsega hudega, kar se je v njih zgodilo. Kako je mogoče, da izobražen človek leta 2014 razmišlja na tak način?

Če hoče razmišljati na tak način, se mora zgoditi vsaj tole. Ljudje uporabljajo različne obrambne mehanizme, med katere sodi tudi fantaziranje. Zaznavanje in razumevanje sveta je seveda močno povezano z obrambnimi mehanizmi, ki jih uporablja posameznik.

Lomljenje vej je sorazmerno preprost naraven pojav, ki ga z lahkoto pojasni vsak fizik ali pa človek z minimalnim fizikalnim znanjem. Kako je potemtakem mogoče reči, da lomljenja vej ne pojasnimo s fizikalnimi zakoni, oziroma da je lomljenje vej poleg fizikalnega dejstva tudi metaforično ječanje?

Mogoče je reči le, če posameznik uporablja patološke obrambne mehanizme, zaradi katerih sam začne verjeti, da drevesa ne padajo po tleh zaradi lastne teže in teže ledu, temveč zaradi komunističnih zločinov. Tak obrambni mehanizem je na primer psihotična utajitev. Človek v takem primeru utaji del realnosti, ki zanj preprosto ne obstaja več. Dokler ga taji, mu noben človek na tem svetu ne more dokazati njegovega obstoja.

Med podobne obrambne mehanizme sodi tudi blodnjava projekcija, zaradi katere človek projicira navzven, na primer v druge ljudi, blodnjave vsebine, zamisli, ideje, ki so sicer del njega samega. V takih primerih govorimo o popolni zaslepljenosti, o prevari, zaradi katere človek lahko verjame tako rekoč karkoli. In niti v tem primeru ni dovzeten za kakršen koli argument. Ko človek nekaj verjame in uporablja ta obrambni mehanizem, lahko verjame v karkoli, ne da bi ga to motilo.

Na primer v to, da se narava odziva na človeške zločine. Če bi se odzivala, bi seveda morala imeti zmožnost odzivanja, ki jo sicer pripisujemo živim bitjem. Torej moramo nekako verjeti, da je narava živa. Če smo psihotični, tako verjetje ni problem.

Če nismo psihotični, je nekoliko drugače. Zemlja kot planet zato ne kroži okoli zvezde, ker pozna Newtonove zakone in se odziva nanje, temveč kroži tam, ker je njena tirnica dovolj stabilna, da ne odleti v vesolje in ne pade v zvezdo. Živali se v naravi ne obnašajo tako, kot se, zaradi tega, ker poznajo Darwinove zakone evolucije, temveč sledijo instinktom in se instinktivno odzivajo na fizikalne oziroma empirične okoliščine, v katerih se pač znajdejo.

Narava, ki bi se odzivala na človeške zločine, bi se odzvala na vsak zločin, ne le na nekatere. Če bi se odzvala le na nekatere, na primer na komunistične, bi morala imeti v rokah merila oziroma kriterije, na podlagi katerih se bi odločala, na katere zločine se bo odzvala in na katere se ne bo.

Narava, ki bi se odzivala le na komunistične zločine, ne pa na primer na kapitalistične, bi bila pristranska, saj je vsak zločin pred zakonom zločin. Zločin je na primer povojno pobijanje ljudi v Sloveniji, zločin pa je tudi pobijanje katarov, ki jih je RKC iztrebila v trinajstem stoletju. Če nekdo zakuri človeka pri živem telesu, ker sicer pravilno razume nekatera spoznanja o naravi vesolja, je to zločin. Pripadniki Hutujev so pred leti v nekaj mesecih pobili skoraj milijon Tutsijev, kar je zločin proti človeštvu pred vsakim resnim sodiščem na tem planetu. Zločin je bil tudi pobijanje čarovnic, ki so bile, kako ironično, celo v najslabšem primeru bolj racionalne kot današnji študenti teologije, ki prepoznavajo v naravi ječanje zaradi komunističnih zločinov. In dolgoletno kapitalistično uvažanje temnopoltih sužnjev in njihovo zlorabljanje je tudi zločin.

Narava, ki se odziva le na nekatere zločine in ječi, je patetična in ni vredna, da jo jemljemo resno. Ko se odzove na vsak zločin, njeno odzivanje pa znanstveno preverimo in dokažemo, smo na istem, kot smo že, kajti človeška bitja že imamo v rokah merila in kriterije, kaj je prav in kaj ni, kaj je sprejemljivo in kaj ni, kaj je zločin in kaj ni.

Kapitalistično trošenje in razmetavanje energije na primer ni sprejemljivo, pa če pisatelji napišejo tisoč knjig v prid kapitalizma. Kapitalizem je zato dolgoročno obsojen na propad. Narava še ne ječi zaradi izkoriščanja delavcev in odvzemanja vrednosti, ki jo ustvarijo, zato je pristranska. Če pa smo resni in se ne delamo norca iz lastne inteligence, nam je jasno, da se moramo upirati izkoriščanju in uporabljati lastno zmožnost za razmišljanje, ki je naravna. Ni nam je dal bog, je pa nastala v naravnem okolju zaradi zakonov, ki jih preučuje znanost.

Vidimo torej, da je vraževerna zamisel vgrajena tudi v kapitalizem, ne le v teološko razlaganje sveta, zato se ljudje obnašajo do predmetov, do blaga kot do živih bitij, ki jim pripisujejo človeške lastnosti. Nič čudnega zato ni, da nekateri teologi te dni trdijo, da narava ječi zaradi komunizma. Če bi bilo v njihovem razmišljanju vsaj zrno resnice, bi morala še veliko bolj ječati zaradi zločinov Cerkve in zaradi kapitalizma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži