Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na vzhodu ni nič novega. Pekel istega, kot ga je imenoval Baudrillard, se seli iz ene avtoritarne države v drugo; olimpijske igre so bile pred časom v Pekingu, danes so v Rusiji. Obakrat so s silnimi napori dosegli, da ljudje niso preveč razmišljali, kaj pomeni vložiti milijarde, kdo in zakaj jih je vložil in kdo bo pobral profite. Za podobami, v katere zremo, so namreč ljudje z imeni in priimki. To ne pomeni, da iger ne bi smelo biti, pomeni pa, da je moral zanje nekdo prispevati denar, delavci pa so morali zavihati rokave. Če jih ne bi zavihali, iger pač ne bi bilo.

Delavcev kljub temu ne boste videli, zato pa boste videli množico športnikov in politikov, med katerimi bo izstopal Putin. Tako eni kot drugi se bodo prikazovali gledalcem kot mladi, zdravi, lepi in močni. Športniki to zares so, politiki pač ne. Podobe enih so realne, podobe drugih so simulirane. Od športnikov seveda pričakujemo, da bodo mladi in močni, medtem ko od politikov pričakujemo, da bodo imeli ideje, saj zato smo jih tudi izvolili.

Razcep je velik in pomenljiv: športniki tekmujejo in osvajajo kolajne, politiki so priskledniki, čeprav je njihova funkcija v občestvih povsem drugačna. Sklep se ponuja sam od sebe: ker ne vedo, kaj bi, se ponujajo kot simulirane oblike športnikov, čeprav to niso in se z njimi niti ne morejo primerjati. Želijo sodelovati v orgiji, zato izkoriščajo medije in se ponujajo kameram, medtem ko gre kapitalizmu kljub spektaklom slabo, zelo slabo.

Olimpijske igre v Rusiji so vsekakor spektakelske. Napovedovali so spektakel in dobili smo ga. Tak je, kot se spodobi. Igre so tudi izjemno drage, saj so stale desetine milijard evrov; brez njih bi bil spektakel čisto drugačen ali pa ga sploh ne bi bilo. Otvoritev iger na osrednjem štadionu je bila razkošna paša za oči. Vsi nastopajoči so bili lepi, mladi, zdravi, močni in brezhibni. Gotovo so bili tudi dobro plačani. Predsednik Rusije si je s temi igrami postavil veličasten spomenik, saj je baje glavni in najbolj zaslužni dejavnik, da jih je Rusija sploh dobila. Z denarjem nikakor ni varčeval, zato so vsa prizorišča izjemno opremljena, pripravljena, spolirana in stoodstotna. Vsi bi morali biti radostni.

Nastajale bodo podobe, da je res tako; gledali jih bomo lahko vsak dan. Podobe so namreč za življenje v spektakelskem svetu izjemno pomembne. Nekoč so bila pomembna zrcala, pomembne so bile tudi maske, danes so pomembne digitalne podobe, ki jih je mogoče z lahkoto kodirati in vnovič kodirati, da bi bili gledalci vedno znova navdušeni. Navdušujejo jih športniki, navduševati pa jih hočejo tudi politiki; za delavce seveda ni prostora. Prvi so sposobni dosegati izjemne rezultate in tudi jih dosegajo, drugi so zgolj narcistični, njihovi dosežki pa so borni ali celo nikakršni, saj se nezaposlenost povečuje, profitabilnost pada, da o podnebnih spremembah in naravnih katastrofah niti ne govorim.

Spektakli so kajpak nujni sestavni del sodobnega kapitalizma, saj so zelo profitabilni. Profitabilnost je za kapitalizem nujno potrebna; brez njega kapitalizma sploh ne bi bilo. Toda danes je s profitabilnostjo križ. Jean Baudrillard je zato nekoč (pisalo se je leto 1990) v knjigi z naslovom La transparence du mal zapisal: Danes imamo na voljo le še simuliranje orgij, simuliranje osvobajanja, kajti realno vzeto, pospešujemo v breznu. Kaj torej počnemo, o čem govori veliki sociolog?

Govori o spremenjeni realnosti. Spremenila se je zaradi kapitala, ki išče nove priložnosti, pravzaprav jih ustvarja, za lastno plemenitenje, kot pravijo v žargonu. Kdor je pozorno spremljal otvoritev iger v Sočiju, se je lahko prepričal, da zgodovina Sovjetske zveze pod Stalinom v ničemer ni spominjala na to, kar smo lahko videli, ko so režiser in drugi naredili hiter, nekaj minut trajajoči sprehod skozi zgodovino gostiteljice iger.

Zgodovino so tudi sicer prikazali kot en sam napredek, razvoj, ki ga ponazarja ravna vzpenjajoča se črta. V taki perspektivi kajpak ni prostora za realne družbene spremembe, o katerih govori Baudrillard.

Pa vendar se vse dogaja pred našimi očmi, na katere se vse manj zanesemo, saj želimo, da nas očarajo digitalne podobe. Spektakel je zato tudi spektakel misli, ki so povsem očiščene kritičnih idej. Namesto njih imamo nadomestke, ki nam jih ponujajo prek interaktivnih zaslonov na način, zaradi katerega imamo nenehno občutek, da smo sredi realnosti, da smo njen sestavni del, čeprav ležimo doma v dnevni sobi.

Logika nadomestkov, simulacij in interaktivnih zaslonov omogoča tudi množično zavračanje preteklosti, ne le empirične sedanjosti, obenem pa predstavlja javni napadi na razum. Zavračanje preteklosti pomeni, da bodisi ni obstajala bodisi je bila totalitarna in taka, da jo je treba čim prej pozabiti. Javni napad na razum se še stopnjuje, saj je kritično razmišljanje v svetu simulacij kratko malo neuporabno; ni neposredno prepovedano, a saj v svetu simulacij prepovedovanje sploh ni več potrebno. Prestopili smo mejo, onkraj katere imamo na voljo natanko to, o čemer govori Baudrillard: še več orgij, podob in simulirane realnosti. Vse to imamo, a za preživetje potrebujemo vse kaj drugega.

Kratek skok v svet realnih podatkov potrjuje zapisano. Globalno so vlagatelji zaskrbljeni, saj počasi celo oni spoznavajo, da je orgije dokončno konec. Michael Roberts je včeraj (7. februar 2014) zapisal: The investmen party is over and the world economy has reached a peak in the pace of this weakest ever economic recovery.

Vse to smo pričakovali in vedeli smo, da bo tako. Tudi na zahodu zato ni nič novega.

Povejmo vse skupaj še enkrat, tokrat po domače. Olimpijske igre so mogoče zato, ker so delavci zgradili vse mogoče objekte, stavbe, proge in drugo, kar je bilo pač treba zgraditi. Ustvarili so torej veliko vrednosti. Težko se boste dokopali do podatka, koliko delavcev je garalo dneve in noči in koliko so bili za opravljeno delo plačani, lahko pa ste prepričani, da so smetano pobrali investitorji ali vlagatelji; v kapitalizmu je vselej tako.

Veliko delavcev je delalo celo brez ustreznih dovoljenj, kar pomeni, da so delali na črno. Prišli so z različnih koncev sveta, tudi iz Bosne in Hercegovine, pa iz Srbije in tako naprej. Več delavcev je umrlo med delom na gradbiščih, bivali so v nemogočih stanovanjskih razmerah, njihove plače pa so bile tako bedne, da si z zasluženim denarjem ne bodo mogli ogledati nobene predstave, tudi če bi hoteli, saj so vstopnice zanje preprosto predrage.

Položaj je natanko tak, kot smo ga lahko pričakovali. Spektakel si bodo lahko ogledali številni ljudje z vsega sveta, le tisti zagotovo ne, ki so ga s svojim delom sploh omogočili. Delavcev na teh igrah tako ne bo, lahko pa jih bodo spremljali ob večerih na kakem revnem zaslonu na novih gradbiščih, kamor bodo odšli delat za skromno mezdo, da bo kasneje na ogled še kaka spektakelska podoba za že zdavnaj naveličane gledalce.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži