Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pipa, ki jo imate v kuhinji, je zelo pomembna dobrina. Preden se odločite, kakšno boste kupili, se posvetujte s strokovnjakom; najbolje, da povprašate kar kakega znanstvenika. Pipa je namreč veliko več, kot mislite. Od nje je lahko odvisno celo vaše življenje, kajti iz nje priteka življenjsko pomembna tekočina oziroma voda. Vaše telo je večinoma iz vode. Vodo potrebuje na vsakih nekaj ur. Biti mora kakovostna in taka, kot je treba. Tu pa nastopi pipa. Od nje je namreč precej odvisno, kakšno vodo boste pili, kakšen bo njen curek, ko bo pritekla ven … Dobro torej premislite.

Kolegica me je poprosila, naj napišem še kaj o svojem otroštvu in socializmu jugoslovanskega tipa. Bom, sem ji rekel.

V stari Jugi so moji starši nekega dne kupili omaro. To je bila lepa, kvalitetna lesena zadeva iz pravega lesa. Bili smo revni kot cerkvene miši, ampak omara je bila prava, kar je pomenilo, da ni bila narejenega iz nekakšnega prahu, zlepljenega s strupenimi lepili. Bila je tudi trajna. Bila je pravzaprav neuničljiva, kot je tudi sicer neuničljiv les, če ga ravno ne zakuriš.

Strošek za tako omaro ni bil kdove kako velik. Takrat so bile cene znosne, izdelki pa so bili kvalitetni in trajni. Nikomur ni prišlo na misel, da bi leseno omaro zamenjal po desetih ali dvajsetih letih. Zakaj bi jo pa menjal? Bila je lepa in ni se spremenila od dneva, ko smo jo kupili. Služila je svojemu namenu in to je povsem zadoščalo. Moja mama, ki je bila snažilka, jo je imela rada, jaz pa tudi – mamo in omaro, seveda.

V kuhinji smo imeli tudi preprosto pomivalno korito, kot je bilo v socializmu tudi sicer veliko preprostih stvari. Tam je bila še pipa, ker se pač spodobi, da je ta tistem kraju, saj jo človek včasih potrebuje. To je bila preprosta kovinska naprava, narejena v eni od dobrih slovenskih tovarn, v kateri so delali delavci – v časih, ko v Jugi ni bilo nezaposlenih; tovarno so kasneje, ko Juge ni bilo več, mahoma razmontirali kot staro kanto in pokradli vse, kar se je dalo, sebe pa so razglasili za menedžerje, ker se tako bolj imenitno sliši – delavci so seveda pristali na cesti, danes pa jih je tam že 130 000 in še veliko več jih bo. No, ta kovinska naprava se je celo v socializmu sem in tja pokvarila. V takih primerih smo poprosili znanca, ki je imel orodje, pa še znal je popravljati pipe, in vsakič jo je ročno popravil. Za majhen denar ali pa za en pir; ko sem odhajal od doma in se osamosvajal, je bila stara več kot dvajset let in ni bilo videti, da bi jo bilo treba zamenjati.

Ni se moglo zgoditi, kar se mi je zgodilo zadnjič v kapitalizmu. Pipa se je pokvarila, zato sem poklical vodovodarja. Prišel je, kot bi stopil z modne steze, in po eni minuti sproščeno rekel, da je pipa čisto zanič; malo je tudi manjkalo, da me ni začel klicati po imenu, čeprav bi lahko bil njegov oče, videla pa sva se prvič v življenju. Potem je predlagal, da jo zamenja, pipo namreč, čeprav je stara komaj dve leti. Da se ne da popravit, je še umirjeno dahnil, medtem ko je brskal po tisti smart ploščici, ki jo je ves čas vrtel po rokah – verjetno ga je zanimalo, kaj dogaja, saj je imel najbrž paket neskončno. Še preden sem odprl usta, je predlagal pipo oziroma specialno mešalno armaturo super de luxe in sploh mega turbo in ne vem kaj še. Za borih petsto evrov plus strošek montaže, seveda. Zvenelo je, kot da oglašuje najnovejši bolid formule ena ali pa prihodnji space shuttle, s katerim bo mogoče poleteti do Andromede. Slišati je bilo, da je to še ena pametna oziroma inteligentna zadeva, ki ne le pušča vodo, ko je treba, ampak jo obenem še odišavi, zmeša in kemično preoblikuje, da je bolj ne-vem-kaj. Meglilo se mi je pred očmi in sem komaj izdavil, da sem zgolj ubog doktor humanističnih znanosti, ki pač ne zasluži dovolj za tako pipo, pa še šparat je treba, ker sem javni uslužbenec, ki mora reševati tudi zavožene banke in revne bankirje, ki zaslužijo samo 20 000 € na mesec, in vse ostalo, da ne pride na kant in podobne reči, vendar se ni pustil motiti in je nadaljeval, kot da bi bral kak priročnik za piarovce, da je danes treba pipe redno menjati, ker pipa ni kar tako in je zelo pomembna stvar v kuhinji, ker mora biti taka in taka in da večina ljudi tega sploh ne ve. Da mora biti ne le funkcionalna, eko in natur, ampak je nujno, da je tudi tehnološko dovršena, lepa in prefinjeno dizajnirana, da je curek vode lep in primerno oblikovan in je njegov zven prijeten za uho in da poraba ni prevelika. Sem mu rekel, da mi dol visi za dizajn in obliko curka in zven vode, ker me zanima le, da iz nje priteče zdrava pitna voda, ko to hočem. Je odvrnil, da sem z Lune.

V socializmu je bilo veliko izdelkov, ki so trajali in so bili kvalitetni. Sosed je imel fičaka dvajset let. In je delal ko strela, le včasih je malo ob nedeljah pobrkljal po njem. Njegova družina se je z njim dolga leta vozila na morje, na počitnice. Takrat so imeli sindikati ob celotni jadranski obali in na otokih celo množico počitniških hišic. Delavci so tja hodili na počitnice oziroma na dopust za majhen denar ali pa celo zastonj.

Danes je bistveno drugače. Delavec ne more o čem podobnem niti sanjati. In o turbo pipi, ki jo je treba menjati na par let, tudi ne. Nima dovolj denarja. Takrat ga je imel, potem pa je napredoval in ga sedaj nima več, ker je pač ves denar pri elitah, ki so tudi zelo pomembne.

Ko smo napredovali v neoliberalizem in na svobodne trge, smo dobili poleg pomembnih elit na voljo še velikansko število poceni in čisto zanič izdelkov, ki se nenehno kvarijo, so strupeni ali pa se komaj držijo skupaj, ker morajo kapitalisti, ta prečudovita bitja, ki smo jih nadvse hvaležni, ker sploh obstajajo in dovolijo, da živimo v njihovi senci, nenehno zniževati stroške. Stroške tudi znižujejo, zato so izdelki vse bolj zanič in ne trajajo, saj ne morejo trajati, kar seveda pomeni, da morajo ljudje noreti in jih nenehno menjati, zraven pa si še izmišljevati sofistiko, kako se z novimi dobrinami hvaliti pred sosedi. Na razpolago pa imamo tudi piarovce in oglaševalce in poplavo zanič reklam. Danes me na primer posiljuje glas iz govoreče škatle, naj vendarle poskrbim za avto, če je slučajno že star. In koliko je star avto v neoliberalizmu? Celih šest let.

Tako strašno star izdelek pa ni le stara kripa, saj je mnogo več. Človek, njegov lastnik, mora imeti tudi občutke krivde, ker ga še ni zamenjal. S starimi izdelki namreč kvari naravo in ogroža tretji svet. Naravo kvari, ker tak starinski izdelek izpušča čisto preveč ogljika, ki gre v zrak in potem se spreminja podnebje, tretji svet pa ogroža, ker je tam preveč nezaposlenih, ki bi bili lahko zaposleni in bi za majhno mezdo (na primer za 30 dolarjev na mesec) hitreje izdelovali nove avtomobile, če bi jih mi hitreje menjali.

Bomo pa v neoliberalizmu zgradili tudi nov blok termoelektrarne, da bomo pokurili še nekaj milijon ton premoga, če o drugih pridobitvah neoliberalnega kapitalizma tokrat niti ne govorim.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži