Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko govorimo o distribuiranju bogastva med ljudmi, je naše zaznavanje realnosti bistveno drugačno od objektivne realnosti. To preprosto pomeni, da v glavnem nimamo realnih predstav, kako bogati in močni so pripadniki elit in kako malo kapitala oziroma moči imajo v rokah vsi drugi. Vsi drugi = več tisoč milijonov ljudi.

Ljudje pa nimajo le napačnih predstav o objektivni realnosti, temveč imajo tudi popačene predstave, kako naj bi bilo družbeno bogastvo razdeljeno med ljudmi. Preprosto rečeno: bogatim bi dali več, kot si zaslužijo, čeprav bi jih naredili malo manj bogate, kot dejansko so. Psihološko vzeto, ljudje preveč ljubijo lastne gospodarje.

Tudi nekateri slovenski pisatelji bi nemara rekli, da je čisto prav, da imajo bogati več kot revni. Za tako trditev sicer nimajo nobenega resnega argumenta, ampak naj jim bo. In koliko naj bi imeli bogati?

Bogati naj bi imeli precej več kot revni. Resnica pa je, da revni sploh nimajo ničesar, medtem ko imajo bogati že sedaj tako veliko, da je razmerja med njimi in revnimi težko ponazoriti. Pri tem ne gre za to, da bi bogati delali stokrat ali tisočkrat več kot revni, saj je to fizično nemogoče. Dohodki v kapitalizmu namreč sploh niso vezani na količino opravljenega dela, kar pomeni, da bogati niso taki zato, ker veliko delajo.

Razlike v bogastvu so v zadnji instanci odvisne od socialne nepravičnosti, ki je notranja samemu kapitalizmu. Tega je zato treba razsuti, ne pa narediti prijaznega, kot bi radi številni ljudje. Kapitalizem s prijaznim obrazom namreč ne bo nič bolj socialno pravičen kot neoliberalizem. Pravzaprav že je prijazen, saj si je nadel prijazno masko. Onkraj nje pa je brutalna izkoriščevalska realnost, ki omogoča peščici špekulacije, zaradi katerih bogatijo hitreje, kot rečeš dober dan.

Govorimo natanko o potrebi po pravičnosti, ne o potrebi po prijaznosti. Prijazni ljudje niso nujno zmožni tudi pravičnih dejanj. In socialna pravičnost nima nobene resne zveze s prijaznostjo.

Jezus je bil v svojem času nesporno nevaren človek; bil je bandit. Oblastniki so se ga bali, ker je trdil, da je božje kraljestvo blizu. Podobno lahko danes rečemo, da je bil leta 1849 najbolj nevaren človek v Evropi – Karl Marx. Bali so se ga, ker je trdil, da je kapitalizem v osnovi nepravičen sistem in da po Evropi že lomasti pošast, ki sliši na ime komunizem.

Jezus je namreč rekel: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod. (Jn 18: 36) Reza Aslan na strani 117 svoje knjige z naslovom Zealot opozarja na potrebo po previdnosti in natančnosti pri prevajanju iz grščine: ouk estin ek tou kosmou.

Njegov predlog prevoda je bolj natančen in produktiven: božje kraljestvo ni del tega reda, tega sistema, te družbene ureditve. To je logično. Jezus torej reče Ponciju Pilatu, da njegovo oziroma božje kraljestvo ni podobno nobenemu obstoječemu kraljestvu na Zemlji in sploh nobenemu kraljestvu, kot si ga navadno zamišljajo ljudje. Njegovo kraljestvo je nekaj čisto novega in zelo drugačnega.

Govorimo o dogodku v pravem pomenu besede, zaradi katerega se eksistence ljudi zelo spremenijo.

Jezus nadaljuje: Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18: 37) Razumevanje božjega kraljestva je torej neposredno prepleteno z razumevanjem resnice. Ko govori Jezus o božjem kraljestvu, govori o pričevanju za resnico. Brez razumevanja resnice tega sveta ne moremo razumeti narave božjega kraljestva.

Karl Marx govori natanko o istem. Raziskuje resnico kapitalizma, saj ga zanima vprašanje, od kod profiti in zakaj nekateri nenehno bogatijo, večina pa ne.

Jezus ne govori o abstraktnem kraljestvu v nekakšnih nepredstavljivih nebesih, ampak govori o realnem kraljestvu tukaj in sedaj. Tudi Marx govori o realnih družbenih spremembah, ne o nekakšnih utopičnih svetovih, ki ne bodo nikoli nastali; na primer o takih, o katerih govori slovenska vlada, ki meče državljanom pesek v oči, čeprav je že vrabcem jasno, da Slovenija kot preveč zadolžena država ni več finančno neodvisna.

Kraljestvo, o katerem govorita Jezus in Marx, terja preobrazbo oziroma spremembo. Terja preobrazba vsakega posameznega človeka, da postane bolj pravičen, in terja spremembo samega družbenega sistema, kar je pomembnejše.

Danes se številni ljudje trudijo, da bi se spremenili in preobrazili znotraj kapitalizma, saj verjamejo, da bo zaradi njihove spremembe tudi kapitalizem bolj prijazen. Bridko in celo tragično se motijo!

Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo! (Mr 10: 23)

Morda pa božjega kraljestva – vsaj v Sloveniji – sploh ne bo. Državljani so včeraj izvedeli, da bo treba vrniti skoraj 30 milijard evrov dolgov. Dobro jutro! In kako jih namerava država vračati? Zelo preprosto: z novim zategovanjem pasov.

Država tako ni rekla, da bo poskrbela za dobro infrastrukturo, ki so jo nedavne ujme močno poškodovale (namesto tega bo raje zaprosila za pomoč Evropo), ni rekla, da bo poskrbela za zdravstvo, ki je v totalnem razsulu in ne deluje več (bo pa imenovala novo ministrico), ni rekla, da bo poskrbela za pokojninsko reformo in ni rekla, da bo poskrbela za vse tiste javne ustanove oziroma institucije, ki so nujno potrebe za kakovostno življenje državljanov, bo pa poskrbela za privatizacijo.

Na kratko: država ni rekla, da bi poskrbela za dobre ceste, kakovostno šolstvo, zdravstvo, znanost in socialo, ni rekla, da bo poskrbela za starejše državljane, rekla pa je, da bo treba še bolj zategniti pas.

Zategovali ga bodo kajpak državljani. Ki se vse premalo zavedajo, koliko cest je slabo vzdrževanih, koliko mostov je načetih, kako hitro narašča potreba po električni energiji, koliko novih avtov pride na ceste vsako leto, kliko delovnih mest izgubljamo iz meseca v mesec.

Namesto da bi vzdrževali vso to infrastrukturo, bo država jemala. Država torej razmišlja takole: ko je gospodarstvo v težavah, je treba navadnim ljudem čim bolj zmanjšati priložnosti, da bi bili uspešni, da bi živeli kakovostno, da bi imeli priložnosti za delo in ustvarjanje vrednosti. Razlike med že tako neenakimi možnostmi se morajo še povečati, kar pomeni, da mora biti revnih in nezaposlenih ljudi še več.

Država se torej vede diskriminatorno, državljani pa diskriminiranje mirno prenašajo.

Živimo torej v do vratu zadolženi in finančno odvisni državi, v kateri je vse manj socialne pravičnosti. Bogatim se daje, revnim se jemlje. Delovna mesta so vse bolj negotova, dolgovi so vedno večji, nezaposlenih je vse več ljudi, podnebne spremembe povzročajo vse hujše katastrofe, javni sektor je vse bolj reven in ubog (= vitek), pokojnine so vse nižje, razlike med družbenimi skupinami ljudmi so vse večje, sistem ne deluje in ni dober za večino ljudi, politiki vse bolj pogosto govorijo, da je prihodnost lepa, čeprav je res prav nasprotno. Živimo v svetu, v katerem velika večina ljudi vsak dan dela, kar mora in kar je treba, pa kljub temu nikamor ne napreduje. Država rešuje banke, namesto da bi reševala ljudi, zato so bankirji vse bogatejši, gospodarstvo pa stagnira in BDP iz leta v leto vztrajno pada.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži