Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko govorijo levičarji, pa tudi desničarji in drugi zagovorniki demokracije, svobode, človekovih pravic, solidarnosti, socialne pravičnosti in sploh vsega dobrega, večkrat uporabijo besedno zvezo od spodaj. Od tam naj bi se tako napajale multituda in socialne mreže, tam naj bi bil vir prave, neposredne demokracije, pa tudi uporniki in drugi protestniki, zavezani idealom solidarnosti, prihajajo od tam. Sama besedna zveza naj bi bila dobra že kar sama po sebi. Če se torej nekaj dogaja od spodaj, je gotovo v redu. Na žalost pa obstajajo tudi močne strategije od zgoraj. Dobro je vsaj vedeti, katere so, če se že boriti ni mogoče proti njim, saj so močnejše, kot si ljudje sploh predstavljajo.

Tam zgoraj se namreč napajajo iz mogočnih kapitalskih virov strategije vladajočega razreda oziroma družbenih elit, ki neposredno zastopajo oblast, kapital in kapitalizem, kar pomeni socialno nepravičnost, izkoriščanje, neenakosti in hegemonije. Danes je zato govorjenje o obdobju po krizi, ki se je začela pred leti, tako rekoč v celoti naddoločeno s strategijami, ki vse po vrsti nastajajo zgoraj in so izjemno močne, žilave in vztrajne. Besede, ki smo jih slišali nekaj dni nazaj iz ust predsednice vlade, Alenke Bratušek, češ da bodo vse zrihtali, je izvrsten primer besednjaka, ki nastaja zgoraj in se nato brez ovir širi vsenaokrog kot kuga.

Kaj namreč pomeni, da bo vlada zrihtala? Gre za šifro, kodo, ki jo moramo razumeti v kontekstu, kot pravijo. Kontekst je neoliberalni žargon. Torej: zrihtali bomo, da bo kapitalizem zopet deloval kot profitabilni stroj, ki potrebuje triodstotno letno gospodarsko rast, vitko državo, še več privatne lastnine, tekmovalnost, razmetavanje z energijo, egocentričnost ljudi in vse drugo.

Če to razumemo, potem razumemo tudi nadaljevanje. Besednjak namreč zajema celo vrsto izrazov, ki jih lahko prepoznamo, če smo le malo pozorni. Z lahkoto ugotovimo, da pripadniki elit na svojih jahtah, kjer se v miru sončijo, nikakor ne sedijo križem rok, temveč resno načrtujejo, kako bodo ohranili sebe in jahte, to pa zajema tudi hierarhije, monopole, hegemonije in podobno. Ali na kratko: kako bodo veliko množico ljudi držali še naprej na povodcih, da bodo ljudje delali, kar bodo hoteli njihovi gospodarji. Kaj torej še zajema besednjak tistih, ki so zgoraj in bodo še naprej tam?

Zajema tudi zategovanje pasu, kar že zelo dobro poznamo, spoznali pa bomo še bolj – morda ste opazili, da zategujete vedno vi, nikoli oni. Prišteti moramo še vitko državo in krčenje javnega sektorja. Tem besedam kajpak sledijo dejanja, zato bo kmalu na cesti veliko delavcev javnega sektorja, državljani pa bodo na svoji koži čutili, kaj pomeni vitka država, v kateri bodo storitve vse dražje in si jih bo lahko privoščilo vse manj ljudi.

Vendar to še zdaleč ni vse. Nastajajo tudi strategije centralnih bank, od katerih so elite povsem odvisne. Morda je njihova ključna dimenzija tale: izvažanje stroškov krize na periferije ali pa kar preko oceana. Slovenija je periferna država, zato se njeni državljani že sedaj lahko učijo, kaj pomeni zgoraj zapisano pri Grčiji, saj jih čaka enaka usoda.

Da bo zadeva kompleksnejša, moramo reči tudi tole. Akumuliranje kapitala v rokah peščice terja podrejanje življenja menedžmentu, ki poleg vsega vse bolj obvladuje delavce (= človeški kapital), da se vse manj ukvarjajo s politiko. Po domače: danes tako rekoč vse zadeve, s katerimi se srečujejo ljudje v vsakdanjem življenju, obvladujejo finance in denarne transakcije; za vsako stvar bo pač treba plačati.

Nič ne bo, kot je bilo v Jugi. Pa ne zaradi napredovanja, temveč zaradi nazadovanja – elite so pač postale bolj pasje, saj profitabilnost v kapitalizmu nenehno pada, oziroma kaže tendenco padanja. Leta 1987 je bilo tako v Sloveniji 17 000 nezaposlenih, danes, po dvajsetih letih zgodbe o uspehu in nenehnega napredovanja oziroma rasti, jih je 130 000 – vidimo torej, kako je raslo število nezaposlenih; jutri jih bo seveda še več, državljani pa bodo lahko slišali še več žargona o vitkosti države, rasti in napredovanju. Mimogrede: v Švici, s katero naj bi se primerjali po osamosvojitvi, je stopnja nezaposlenosti natanko tri odstotke, kar je višja stopnja, kot je bila nekoč v Jugi.

Še bolj po domače. Zadnja kriza kapitalizma nam je pripravila nekaj lekcij, iz katerih se moramo naučiti razumevati novi svetovni red, ki nastaja pred našimi sicer bolj ali manj zaprtimi oziroma naivnimi očmi.

Prvič. Nihče na tem svetu si ne upa postaviti pod vprašaj ameriške hegemonije in si je tudi ne bo upal. Vse govorjenje o prijateljskih in zavezniških odnosih je zgolj blefiranje, oziroma zajema izraze hlapcev, ki si ne upajo ugovarjati svojemu gospodarju.

Drugič. Stroške sedanje krize bodo v celoti pokrili najšibkejši sloji prebivalstva. Nekateri avtorji govorijo kar o maščevanju od zgoraj. Ljudje bodo zelo osiromašeli.

Tretjič. Slovenija ni več suverena država. Morda ni bila že prej, ampak sedaj pa definitivno ni.

Četrtič. Nove neoliberalne hierarhije bodo povsem izključile demokracijo, in delavci že kmalu ne bodo odločali o ničemer več.

Petič. Delavske boje, ki so že tako ali tako fragmentirani, bodo s strategijami od zgoraj verjetno povsem razbili.

Iz teh petih lekcij se moramo naučiti novih oblik organiziranja, samoorganiziranja in povezovanje od spodaj. Sovrag je izjemno močan in bo še veliko močnejši.

Aksiom kapitalističnega življenja je namreč nadvse preprost: kapitalistična proizvodnja dobrin in storitev je narejena za profite. Vse drugo so pravljice za naivne otroke. Gospodarska rast je dobesedno nujna.

Govorjenje o triodstotni letni gospodarski rasti v tej luči ne more pomeniti ničesar drugega kot garanje delavcev, vznemirjenje, napetosti, konflikte, upor in protest. Nikakor ne bi smeli misliti, da je rast za vse ljudi ena sama prijetna zgodba. Prijetna je zgolj za elite, medtem ko je za vse druge garanje.

Čaka nas torej garanje, zato bi se morali bolj inteligentno organizirati od spodaj. V Sloveniji je trenutna fragmentiranost upornikov prej sramota kot nekaj, na kar bi bili lahko ponosni. Nase bomo lahko upravičeno ponosni šele, ko bomo tako dobro organizirani od spodaj, da se nas bodo oni zgoraj resnično bali.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži