Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Filma: Nebraska (2013), The Spectacular Now (2013). Izvrstna produkcija. Preprosti ideji in izjemno prepričljiva realizacija, razumljiva vsakomur. Filma sta dobra, ker se lotevata tega, kar imamo ljudje med seboj, z empatijo, inteligentno, s poglobljenim vpogledom v naravo medčloveških odnosov, ki temeljijo na zaupanju, bližini in želji, da bi bili zares skupaj, ker je to dobro.

Človeško vedenje ima vselej razloge in vzroke. Lahko jih najdemo, lahko pojasnimo vedenje. In potem se lahko vedemo skladno z razlagami. V tem ni na ogled ničesar posebnega, pa vendar je.

Filma ustvarjata realnost, v kateri se protagonisti vse bolj zavedajo, kaj pomeni bližina drugega človeka, ki je morda v določenem trenutku res čuden, nenavaden in oddaljen, toda na koncu vendarle spoznajo, da bi isto lahko zanje rekli tudi drugi. Obrat je zato preprost: vsak človek je drugi za vsaj enega drugega človeka, kar pomeni, da je dobro imeti to spoznanje ves čas pred očmi, kajti ljudje preprosto potrebujemo drug drugega.

Narava psihološkega vpogleda v medsebojne odnose je produktivna, če zmoremo to, kar uporabljamo pri pojasnjevanju vedenja drugih ljudi, uporabiti tudi na sebi. Težave se rojevajo, ko se zadovoljimo s tem, kar najdemo na površju in hranimo lastno egocentričnost z razlagami, da so za naše trpljenje vselej krivi drugi ljudje, s katerimi še tekmujemo.

Vselej je dobro srečati človeka, ki je drugačen.

Filma, ki ju zelo priporočam v ogled, sta dobra, ker je njuna realnost vredna našega resnega razmisleka. Razmišljata že sama, in sicer poglobljeno. V vsakdanji realnosti je pogosto povsem drugače.

Največja napaka in težava predstavnikov vlade te države, številnih ekonomistov in drugih razlagalcev družbenih pojavov je, da ne poznajo razlike med dvema vrstama razlogov oziroma vzrokov za pojave. Obstajajo namreč razlogi oziroma vzroki, ki jih takoj opazimo, so zelo očitni in so na dlani, kar pomeni, da jih brez napora, ne brez pomoči medijev, kakopak, zazna vsakdo. Navadno jih zato pograbimo in se zadovoljimo z razlago, ki jo omogočajo oziroma ponujajo. Na primer: sedanja kapitalistična kriza je nastala zaradi finančnih špekulacij na borzi. Ali pa: nastala je zaradi pohlepa bankirjev. Morda bi šlo tudi takole: nastala je zaradi pomanjkanja vrednot. Ali pa takole: kriza je maščevanje Boga, ker smo ljudje preveč grešili.

Iz vsakdanjega življenja vemo, da se ljudje zelo radi zadovoljijo z razlagami, ki temeljijo na enem samem vzroku ali razlogu, pa če so še tako privlečene za lase. Očitno je, da so ljudje zelo nagnjeni k miselni lenobi, zato gre tudi medijem tako zelo dobro. Če bi ljudje več razmišljali …

Obstajajo pa še pravi, resnični, nujni in zadostni vzroki za dogodke, ki so navadno skriti, prikriti, zakopani, in se je do njih težko dokopati. Ko jih artikuliramo, lahko povemo precej drugačno zgodbo kot v prvem primeru.

Ali kot je velikokrat rekel Marx: če hočemo resnično pojasniti družbene pojave, se ne smemo zadovoljiti s tem, kar se nam kaže ali ponuja na površju. Če nam je vseeno, se seveda zadovoljimo natanko s tem, kar se nam ponuja na površju, saj je tako najbolj enostavno in terja najmanjši mentalni napor.

Najmanjši miselni napor je morda kratkoročno zasilna rešitev, toda dolgoročno zagotovo ni. Zagotavlja nam zadovoljstvo, ki traja pet minut, onemogoča pa trajno zadovoljstvo in resničen vpogled v svet, v katerem živimo. Morda nas resnica niti ne zanima, zato pa mi zanimamo resnico. Ceno na koncu vedno plačamo.

Znanstvena, teoretska analiza družbenih pojavov pa lahko temelji le na prepoznavanju globljih vzrokov oziroma razlogov zanje. Šele tako lahko napovemo tudi prihodnje dogodke. Kapitalizem je na primer notranje kontradiktoren in nekonsistenten sistem, zato se bodo krize dogajale tudi v prihodnosti. Zdajšnja ni preprosto zadnja v vrsti, pa naj bo z vrednotami tako ali drugače.

K slovenski vladi in konformističnim ekonomistom. Eni in drugi verjamejo, da je družbeno življenje v kapitalizmu harmonija, ki jo le sem in tja zmoti kak naključni dogodek. Takega dogodka seveda ne moremo z gotovostjo napovedati, zato se tudi imenuje naključni.

In naključja so redka že po definiciji, zato se nikakor ne gre vznemirjati. V tej luči predstavniki vlade in ekonomisti nenehno mirijo ljudstvo in ga tolažijo, češ da bo že jutri, prihodnji teden, spomladi, naslednje leto vse čisto drugače in zopet harmonično, kot je že bilo.

V resnici pa nikoli ni bilo. Krize se ne dogajajo naključno, temveč so rezultat delovanja sistematičnih dejavnikov, zato se ponavljajo v ciklusih, ki jih lahko prepoznamo, opisane pa so tudi v knjigah.

Redki so ekonomisti, ki razumejo, da je kapitalizem inherentno nestabilen sistem. A tudi te redke ptice se navadno zadovoljijo s kakšno priročno razlago, da se jim ni treba preveč poglabljati. Tudi ti ekonomisti podpirajo delovanje vlade z nasveti, kako naj se loteva sistema, da ne bo preveč nestabilen. Ljudje tako spontano privzemajo mnenje, da bi morali biti v vladi najboljši strokovnjaki, ki znajo najti najboljše rešitve problemov – saj zato pa so najboljši. Krožnost argumentiranja je bržčas očitna.

Oba načina razlaganja družbenih pojavov sta taka, da vlivata strokovnjakom in navadnim ljudem veliko optimizma. Verjamejo namreč, da bodo strokovnjaki prej ali slej potegnili prave poteze, da bo sistem zopet deloval, kot mora. In če bo deloval tako, bo gotovo dobro za vse ljudi.

V resnici nikogar ne zanima preveč preprosto dejstvo, da se strokovnjaki med seboj sploh ne strinjajo, kaj bi bilo treba narediti, da bi preskočili ovire in rešili probleme, in se niti ne morejo. V vsakdanjem spontanem razmišljanju ljudi je veliko magije, vraževerja in naivnosti.

Nikoli doslej ni bilo tako, da bi kapitalizem deloval v dobro vseh ljudi, zato je na svetu toliko revežev, toda ljudje so vraževerna bitja, kot rečeno, in so pripravljeni verjeti skoraj karkoli. Tako na primer verjamejo tudi, da je kapitalistična produkcija blaga in storitev dobra za človeške potrebe in želje oziroma za potrebe in želje vseh ljudi.

Kapitalizem pa ni sistem proizvodnje, namenjen ljudem, njihovim željam in potrebam. Narejen je za drugačne cilje: za proizvodnjo profitov in za njihovo kopičenje v rokah izjemno majhne peščice ljudi. Natanko tako v svetu tudi je: v njem živi na milijarde ljudi, ki nimajo ničesar, in nekaj sto ljudi, ki imajo skoraj vse. Taka so empirična dejstva, glede katerih se ni mogoče resno prepirati.

V takem svetu je naivno verjeti, da lahko socialisti, demokrati in drugi ustvarijo kapitalizem s prijaznim obrazom. Toda tudi če bo kapitalizem absolutno prijazen in nasmejan in vse drugo, bo še vedno mašina, narejena za ustvarjanje in kopičenje denarja (money-making machines), kot pravi Michael Roberts.

Če se torej kapitalizem smehlja in ima na obrazu prijazno masko, medtem ko deluje kot stroj za ustvarjanje denarja, na tem svetu ni nič drugače, kot že je.

Morda se zdi, da je drugače, vendar v resnici ni. Prav na tem kraju zato potrebujemo teorijo ideologije in ideoloških praks, ki so nujne potrebe za ustvarjanje simulacij, simulakrov, videzov in prijaznih mask, kako je vse v redu ali pa bo vsak čas.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži