Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ameriško državno sekretarko Madeleine Albright so nekoč povprašali, kaj meni o pol milijona pobitih otrok v Iraku, ki so ga ZDA kar tako zasule z bombami, ker naj bi iraški predsednik domnevno imel orožje za množično uničevanje. Odgovorila je, ne brez določene mere samozavesti in odločnosti oziroma zavesti, da ZDA na tem svetu pač lahko delajo, kar hočejo, da je bila cena res visoka, potem pa zelo mirno dodala, da se je kljub temu splačalo (it was worth it). Kasneje so jo povprašali, koliko iranskih otrok bi lahko pogrešili v morebitnem bombardiranju Irana, a ni odgovorila; je pa, zopet precej samozavestno, dodala, da morajo ZDA vsekakor nadaljevati z bojem zoper teroriste – odgovor je torej na dlani. Mrtve otroke bodo seveda preštevali drugi; domnevnih teroristov tako ali tako ne šteje nihče. So pa sedaj že priletno gospo maja leta 2012 nagradili z medaljo za svobodo; drugače je profesorica za mednarodne odnose.

Te dni smo ob sočijadi lahko slišali tudi modrost (ali gre morda za norost?) slovenskega ministra za finance. Izjavil je namreč, oziroma napovedal je, da prihaja socialni strošek. Tudi na njegovem obrazu je bilo zaznati določeno mero samovšečnosti in samozadostnosti; dogodek je napovedal približno tako, kot napovedo strokovnjaki za vreme vremensko spremembo. In strošek ne prihaja kar tja v tri dni, saj prihaja natanko ob koncu krize; to je pač gospod izustil in ni bilo videti, da ga izjavljanje kakorkoli spravlja v zadrego ali čustveno vznemirjenje.

Državljani bi morali potemtakem biti radostni, saj bo krize kmalu konec. Le to ni povsem jasno, kaj je socialni strošek, zato je izraz dobro pojasniti.

Kdor kupuje stvari, dobrine oziroma blago, dobro ve, da je strošek nekaj, kar je treba plačati. Kdor ima stroške, imamo pa jih vsi, jih mora poravnati. Na take stroške smo tako zelo navajeni, da o njih ne razmišljamo preveč, razen če nimamo dovolj denarja, da bi jih pokrili – v Sloveniji je ljudi, ki nimajo za pokrivanje sprotnih stroškov po koncu zgodbe o uspehu, že skoraj pol milijona. Toda to še ni vse, kot pravijo v tisti nori reklami.

Sklepati namreč smemo, da bo moral nekdo plačati še poseben strošek, ki ga minister imenuje socialni. Plačati ga bo treba, kot je treba v gostilni plačati zapitek. A dvomim, da ga je voljan plačati ta, ki o njem govori. Kdo ga bo torej plačal?

Gospod Čufer, sodeč po njegovih izjavah, zagotovo živi v svetu, v katerem socialni strošek pride na koncu krize. Pridružuje se mu socialna stiska; tudi ta izjava je iz zakladnice ministrovih neoliberalnih modrosti. V kapitalizmu so namreč ljudje strošek. Socialni strošek je zato izraz, ki se nanaša na ljudi, ki bodo plačali strošek krize s svojim trpljenjem. Ali nekoliko drugače rečeno: ljudje sami bodo plačilno sredstvo, s katerim bodo pokrivali strošek. Strošek torej ne bo plačan v denarju, temveč v ljudeh.

Koliko trpljenja je potemtakem mogoče dobiti za tisoč evrov? Koliko socialne bede je še sprejemljiv strošek? Koliko stisk ljudi se še splača? Življenje se vse bolj spreminja v preračunavanje stroškov.

Ni treba biti velik strokovnjak, da bi ugotovil, da je omenjeni gospod človek, ki očitno nima nobenega občutka za ljudi; verjetno tudi ni zmožen za empatijo. Zanj so ljudje preprosto – strošek. In če se ta poveča, je pač večji, kot je bil. Vse to je matematično logično. Tu ni kaj filozofirati Ali pač!

Morda so človeške eksistence še vedno, kar so bile: dobrina brez cene, dobrina onkraj vsakega klinčevega denarja.

Minister z opisanim razmišljanjem zato ne bi smel sedeti na svojem stolčku niti en dan. Kar je socialno, je namreč iz ljudi. Socialni so ljudje. Reke na primer niso in gore tudi ne. Socialne so tudi živali, kar preprosto pomeni, da imajo nekaj skupnega, da delajo za skupno ali obče dobro. Minister ne dela za obče dobro, ker dela za dobro mrtvega kapitala; na tem je nekaj nekrofilnega. Vsaj tako smemo sklepati, kajti tretja možnost kratko malo ne obstaja.

Kdor dela za dobro mrtvega kapitala, ne pa za dobro živih ljudi, bi moral nemudoma oditi. V demokratičnih državah lahko parlament odpokliče izvoljene ljudi; v Ukrajini so te dni odpoklicali predsednika. Parlament lahko tudi razpusti samega sebe. Morda se bo to zgodilo tudi v Sloveniji, saj bi se moralo že zdavnaj.

Predrznost slovenskega ministra na žalost ni naletela na noben poseben odziv ne v parlamentu ne zunaj njega. Zdi se, da ga ljudje, navajeni na neoliberalni žargon, apatično prenašajo. Njegov hlad v odnosu do tega, kar imenuje socialno, pride še bolj do izraza, ko se skuša nekako izvleči iz godlje in dodaja, da vsi ti socialni stroški pridejo šele ob koncu krize. Kot na primer dež ali pa trobentice ob koncu zime. Ali pa kurenti.

Stvari torej kar pridejo, hodijo po svetu in se pojavljajo, ko je za to pravi čas. Za ministra je svet očitno narejen iz stvari, ki pridejo tako, kot pride Zemlja okoli svoje zvezde. Vsako leto pride in na to, da bo ob istem času na istem mestu, lahko računamo.

Toda v svetu, v katerem živijo ljudje kot socialna in družbena bitja, ni tako, kot je v svetu zvezd in planetov. Je bistveno drugače. Minister bo to kmalu čutil na svoji koži. Čisto mogoče je, da bo tudi sam postal strošek.

Socialno je namreč vse to, kar imajo ljudje med seboj, vse, kar naredijo, čutijo, doživljajo in o čemer razmišljajo. Vlado zato danes podpira manj kot trideset odstotkov ljudi. Torej ljudje čutijo in vedo, da zanje ni dobra.

V resnici ni dobra, tako kot ni dobra nobena vlada podobnega kova, ki skrbi za kapitalizem s prijaznim obrazom. To ne pomeni, da je zopet čas za JJ-ja, saj pomeni nekaj novega. Čas je za tretjo pot.

Ljudje bi se morali končno odločiti, kaj sploh hočejo: menjavanje vlad, ki jih poznajo in za katere vedo, da so nesposobne, ali kaj novega. Če hočejo nesposobno vlado, jo že imajo, če hočejo kaj novega, se morajo odločiti.

Da bi se odločili, morajo najprej misliti. Toda časa ni na voljo toliko, kot morda mislijo. V resnici ga je zelo malo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži