Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Fašizem ni Hitlerjeva osebna zmožnost, težava in ni njegov simptom. V resnici je še danes težava velikega števila ljudi, le da se je vse premalo zavedajo. Kaj sploh je fašizem? Fašizem je vrsta družbenih praks, ki nas je naučila, kot je nekoč zapisal Foucault, ljubiti moč in oblast. Še natančneje: fašizem je množica praks, zaradi katerih smo se ljudje naučili ljubiti in sprejemati to, kar nas sicer izkorišča, kar vlada nad nami in nas omejuje. Prav Foucault je zato predlagal nasprotno prakso, s katero se lahko upiramo fašizmu, za katerega nikakor ne bi smeli prehitro misliti, da je ostal daleč zadaj v 20. stoletju. Predlagal je umetnost življenja. Fašizem in umetnost življenja sta dve povsem nasprotni praksi.

Umetnost življenja se začne s proizvodnjo samega življenja; tudi nadaljuje se na enak način. Prične se s kreativnostjo in senzibilnostjo za kreativnost. Kar je produktivno, pravita Deleuze in Guattari v kultni knjigi z naslovom Kapitalizem in shizofrenija, pa je nomadsko. Logično.

Ko govorimo o produkciji življenja, ne mislimo na kapitalistično produkcijo dobrin in storitev, ki je izkoriščevalska. Vsakdanji zavesti se ta sicer prikazuje, kot da slavi življenje, vendar ga v resnici zatira in izkorišča. Rast BDP-ja ni niti približno slavljenje življenja.

Morda je najbolj radikalna Foucaultova teza, vredna resnega razmišljanja, tale: posameznik, sodobni psihološki človek, je produkt, proizvod oblasti. Ni proizvod genov in ni rezultat delovanja nebesnih dejavnikov. Ko razmišljamo o njem, ne smemo misliti, da je nastal sam od sebe, da je proizvod lastne volje, notranjih potencialov, ki jih prinese na svet, in podobno, kot mislijo psihologi.

Posameznik je zlasti učinek delovanja oblastnih mehanizmov, moči torej. Foucault je zato predlagal de-individualiziranje sodobnih psiholoških bitij. Ko naredimo to operacijo, pokažemo, kako zelo močni so oblastni dejavniki, brez katerih se posameznik ne more niti roditi niti razvijati.

De-individualiziranje pa ni psihološka pomoč ranjenim posameznikom, ki trpijo in nosijo simbolične rane, poleg tega pa so še čustveno prizadeti. To je neprimerno radikalnejša praksa, ki postavi pod vprašaj ego vsakega posameznika in njegov razvoj. Ne krepi ga in ne usposablja ga za nenasilno komuniciranje, osebnostno rast in duhovno prenovo.

Delo na sebi, ki ga ljudem predlaga kapitalizem že nekaj desetletij, je zavajajoča praksa, s katero se ljudje, vsak posamezni ego, zaslepijo za strukturne in družbene dejavnike, brez katerih ne morejo delovati.

Deleuze in Gauttari sta radikalna misleca. Ego preprosto prepoznata kot oporišče vsakdanjih oblastnih praks, in ne kot samostojno psihično instanco. Enako je storil že Freud, toda to sedaj ni tako pomembno. Cilj vsakdanjih oblastnih in ideoloških praks je zato natanko ego, ki ga želijo krepiti in preoblikovati, da bo dober delavec in dober potrošnik. Ali drugače rečeno: ego se strukturno nujno ne zaveda lastnega fašizma, ki je njegov organski del.

Deleuze, Guattari in Foucault zato upravičeno poudarjajo, da je temeljna in zares revolucionarna človekove izkušnja šele tista, s katero posameznik odkrije v samem sebi to, kar je ne-človeško, ne-humano. Namesto da bi bil vse bolj pozoren na sebe in na lastne potenciale, ki jih skuša razvijati, preusmeri pozornost na strukturno nujne dejavnike, brez katerih ne more živeti.

Ne-človeške in ne-humane so sile in mehanizmi kapitalističnega (u)stroja. Človek danes namreč ni bitje v kapitalizmu, ni samostojni in neodvisni prebivalec kapitalističnega sistema, temveč je dobesedno narejen iz kapitalizma. Prav zato je strukturno nagnjen k fašizmu in ga privlači sila, moč. Privlači ga tudi oblast, privlačijo ga spektakli – eden je pravkar minil.

De-individualiziranje posameznikov pa ne pomeni le vpogleda v naravo vsakdanjega fašizma, temveč omogoča še nekaj drugega. Pomeni tudi de-normaliziranje; izraz uporabljata Deleuze in Guattari.

Gre torej za obrat: posamezniki zaradi dela na sebi niso vse bolj normalni in vse bolj prilagojeni kapitalističnemu deliriju, temveč so prilagojeni vse manj. Šele tako se odpirajo možnosti za nastajanje, oblikovanje novih kolektivnih aranžmajev zoper oblast in moč. Sveta namreč ne bodo spreminjali posamezniki z delom na sebi, temveč šele skupnosti, multitude, občestva posameznikov, ki bodo nastajala na podlagi skupnih bojev zoper oblast. In skupni boji zoper oblastne stroje so možni le v egalitarnem svetem duhu. Zunaj njega so namreč zopet na delu mehanizmi izključevanja in segregiranja ljudi, razdeljevanja v nadrejene in podrejene skupine.

Namesto dela na sebi je zato treba razvijati to, kar imenujeta Deleuze in Guattari vzajemna skrb. Ne skrb vsakega ega za samega sebe, temveč vzajemna, medsebojna skrb ali solidarnost.

Govorim o želji, o človeku kot subjektu želje. Želja je namreč revolucionarna, kot je pokazal Freud. Tega spoznanja se zavedata tudi Deleuze in Gauttari, zato predlagata analizo mehanizmov, s pomočjo katerih občestva nadzorujejo njeno delovanje.

Poudarek je izjemno pomemben in si ga res velja zapomniti. Deleuze in Guattari dobesedno zapišeta: človekova želja v najboljšem primeru ni želja po revoluciji, želja namreč JE revolucionarna. Prav zato jo je treba v normalnih okoliščinah potlačiti, nadzorovati, izkoriščati. In kapitalizem se je tega že zelo dolgo nazaj zelo dobro naučil. Ljudje, želeča bitja, se v njem prek vzgoje in drugih procesov zato kmalu v življenju naučijo ljubiti represijo, izkoriščanje in nadzorovanje, obenem pa jim je dovoljeno verjeti, da kapitalizem izdeluje dobrine za zadovoljevanje njihovih želja.

V nekem smislu je to celo res: želeči ljudje se naučijo ljubiti izkoriščanje in nadzorovanje, potem pa zadovoljujejo tako preoblikovane želje na svobodnih trgih in verjamejo, da so svobodni, ko lahko izbirajo med dobrinami in se razumno odločajo.

Ko človek preneha biti želeče bitje in postane subjekt želje, JE revolucionar, kar preprosto pomeni, da preneha ljubiti fašizem in kapitalizem kot Veliko mamo, ki skrbi za njegove želje, njemu pa dovoli, da navidezno svobodno izbira dobrine in storitve.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži