Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Državni kapitalizem jugoslovanskega tipa je bil obsojen na zgodovinski propad, ker ni mogel tekmovati z liberalnim kapitalizmom. Narobe. Danes ZDA kot najbolj gospodarsko razvita država na svetu lahko samo gledajo v hrbet galopirajočega konja, ki se imenuje – Kitajska. Ki jo vodi centralni komite Komunistične partije. Zares je vredno prebrati izjemno knjigo: Le capital au XXI siècle, ki jo je spisal Thomas Piketty; v angleškem jeziku bo izšla marca letos.

Kapitalizem ima danes na voljo dve strategiji preživetja. Prva je preprosta. Pritisniti na delavce, jih še bolj ožeti, da bodo lastniki kapitala nagrabili profite ter jih porabili za investicije ter s tem zagnali vse živo in še povečali družbeno neenakost. Tudi druga je preprosta. Uničiti čim več vrednosti in pognati profitabilnost kvišku. Zlasti v Sloveniji, piše Michael Roberts (23. februar 2014), morajo kapitalisti narediti več, da bi profitabilnost zrasla, to pa pomeni: še bolj znižati plače delavcev. Roberts (prav tam): there is more misery to come.

V vzporednem vesolju je še mogoče za silo upati, da bo neoliberalni kapitalizem prinesel ljudem več radosti, veselja do življenja, solidarnosti, pravičnosti, egalitarnosti, kakovosti življenja, več javne infrastrukture, med katero sodijo šolstvo, zdravstvo, sociala in druge pridobitve civilizacije, toda v realnem svetu tostran so take sanje utopične. Na žalost ljudje lahko živijo, morda pa zgolj životarijo, tudi od utopij. Zelo slikovito je shizofrenijo sodobnega kapitalizma včeraj (27. februar 2014) ponazoril Michael Roberts, ko je zapisal, da imajo Ukrajinci na voljo dve možnosti: ali se pridružijo prijateljskim kapitalistom iz Rusije, ki niso brez povezav s KGB-jem, ali pa enako pokvarjenim proevropskim 'demokratom'.

Vse pa se je začelo okoli leta 1970. Seveda ni kar padlo z neba, je pa nastala takrat pomembna prelomnica, ki ni v nobeni resni zvezi s socializmom. Od takrat naprej je bilo zato le vprašanje časa, kdaj se bo pojavila recesija, v kateri smo. Niti približno ni res, da je ni bilo mogoče pričakovati. Ne v socializmu, pač pa v kapitalizmu. Ta je bil takrat, leto 1968 je zato še toliko pomembnejše, v resnih težavah, ki jih ni bilo mogoče rešiti s preprostimi ukrepi. Zgoditi se je moralo nekaj epohalnega.

In ni res, da ne vemo, kaj je neoliberalizem. To je tehnični izraz za deregulacijo in ljubljeni free market, v resnici pa ni nič drugega kot izraz za še večje izkoriščanje delavcev. V ZDA je zato danes minimalna plača delavca – pravkar so jo nekoliko povečali – bistveno nižja, kot je bila takrat, kar preprosto pomeni, da lahko danes delavec z najnižjo plačo kupi bistveno manj dobrin kot leta '68, čeprav je njegova produktivnost prav tako bistveno večja, na trgu pa je tudi veliko več dobrin in storitev, kot jih je bilo pred leti.

Kljub temu stopnja profitabilnosti danes niti približno ni taka, kot je bila pred pol stoletja. Saj tudi ne more biti, kot je pokazal Marx. Slovenski ekonomisti pa nič; kot da živijo v vzporednem vesolju.

Vidimo torej, da je neoliberalni kapitalizem leseno železo ali okrogel kvadrat: hoče biti free, obenem pa potrebuje vse mogoče umetne vzvode, da sploh še lahko diha. Ali še nekoliko drugače rečeno: kapitalizem je nestabilen sistem, ki ga je treba nenehno reševati – pred njim samim. Ljudje, ki verjamejo, da kapitalizma ni treba reševati pred njim samim, ljudje, ki verjamejo, da lahko kapitalizem svobodno živi sam od sebe in so vsi ljudje ob tem srečni, živijo v vzporednem vesolju.

V sedemdesetih letih je bilo uničeno veliko vrednosti. Ustvarjanje profitov je bilo sicer za silo možno, s tem pa tudi investiranje, toda vse skupaj je bilo kaj klavrno. Politiki so ugotovili, da morajo umetno poseči v kapitalizem, ki je bil v resnih težavah. In so. Zlasti sta posegla Železna lady in gospod Reagan. Potem je šlo vse samo še navzdol.

Verjeli so, da morajo napihovati rast in profitabilnost, in imeli so prav. V kapitalizmu je to res potrebno. Krizam pa se s tem ne morejo ogniti. V prihodnosti bo na umetne načine sicer še mogoče napihovati rast in profitabilnost, toda le z novimi načini proizvodnje, z novimi investicijami in novimi avanturami, kot bi nemara rekel Kliman (2012). Tako bodo lastniki kapitala morda nagrabili nekaj profita, a veliko ga gotovo ne bo, ker ga preprosto ne more biti.

Kliman je v svojih analizah zelo prepričljiv, zato je tudi sklep jasen: kapitalizem se po letu 1970 nikoli ni pobral. In se niti ne bo, bi lahko dodali.

Rast produktivnosti namreč pomeni padanje vrednosti dobrin, kar je zelo logično, kot je pokazal Marx. Posledica je na dlani: cene kažejo resen trend padanja. Stopnja profita zaradi tega takisto pada. In če je profita vse manj, ga tudi investirati ni mogoče.

Morda je eden ključnih izrazov, od katerih je odvisen neoliberalni kapitalizem, tale: confidence. Pravzaprav moramo biti natančnejši.

Izraz je nadvse dober, ker nam pove, na čem pravzaprav temelji naša utopična prihodnost, orisana uvodoma. Ne temelji na matematičnih izračunih in ne temelji na empiričnih evidencah, kot bi morda pričakovali. Ne, temelji na – občutku.

Confidence je namreč občutek, je verjetje, da lahko nekaj narediš, kot je treba. Obenem je tudi občutek, da si prepričan, da ti bo uspelo.

Najpomembnejše je, da gre za občutek. Na tem temelji tudi večji del utopičnega razmišljanja o prihodnosti kapitalizma, zato politiki, ekonomisti in drugi strokovnjaki za gospodarske zadeve vedno znova pozivajo k razvijanju in utrjevanju zaupanja oziroma opisanega občutka. Psihologija ljudi bo zato vse pomembnejša, saj kapitalizem brez nje preprosto ne more delovati.

Marx pri analizah delovanja kapitalizmu ni gradil na občutkih, temveč na empiričnih dejstvih oziroma evidencah.

Tako je dokazal, da družbeno življenje ljudi ni odvisno od vremena ali zvezd, temveč od produkcijskih odnosov. Danes vemo, da je svetovni BDP po podatkih Svetovne banke od leta 1950 do leta 1973 rasel po triodstotni letni stopnji, potem pa padel in je še danes okoli enega odstotka in pol (cf. Kliman, str. 52-53).

Neoliberalizem je bil odgovor na padanje industrijske proizvodnje oziroma BDP-ja. To je bil poskus iz obupa.

Dolgovi so začeli skokovito rasti. Danes je še slabše, zato napovedujejo nove globalne ukrepe: še več deregulacije oziroma svobode na trgih delovne sile, še več varčevanje pri pokojninah, manj delavskih pravic in manj demokracije.

Evidence so neusmiljene, zato je vse več sklicevanja na confidence. Naj ponovim: zagovorniki kapitalizma, ki živijo v vzporednem vesolju, prisegajo na confidence, ker vedo, morda pa tudi ne vedo, da kapitalizem brez ideoloških praks, brez ustvarjanja iluzij, napačnih predstav ne more preživeti, ker je samouničujoč.

Kapitalizma ne bi bilo brez psihologije sodobnih ljudi, ki morajo biti vse bolj liquid, kot pravi Zygmunt Bauman. Zakaj morajo biti ljudje vse bolj vodeni?

Taki morajo biti, ker so na delu posebna razmerja moči. Moč ali oblast pa vselej deluje po zelo preprostem receptu: če vas ne spremenim, boste vi spremenili mene. Kdor zastopa oblast ali moč, je zato zelo motiviran, da imajo ljudje čim manj moči, da se čim manj upirajo oziroma se sploh ne upirajo. Bauman je zato skoval zelo primeren izraz za subjektivnost sodobnih ljudi, ki se prilega neoliberalnemu kapitalizmu: biti liquid zlasti pomeni biti brez določene oblike, pomeni biti povsem gnetljiv, prilagodljiv, spremenljiv, tak torej, da te lahko vsakdo gnete, kakor hoče.

V tej luči je povsem jasno, zakaj se zastopniki kapitalizma vedno znova trudijo prepričati ljudi, da morajo imeti confidence. Kapitalizem definitivno ni nepovezan z religijo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži