Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pojdi v svet in naredi vse ljudi za moje učence. Tako naj bi govoril JK, ki se je vrnil po empirični smrti kot egalitarni sveti duh; tudi če empirično tega nikoli ni rekel, bi mu izjavo z lahkoto in povsem upravičeno pripisali. Ljudje naj bi se v srcu odrekali zmotam in se obračali k Jezusu. O tem je pisal tudi Prešeren v Krstu pri Savici. Zadeva je prav zato neprimerno bolj kompleksna, kot se zdi. Nepravičnosti in ogromnih družbenih razlik je na tem svetu še vedno zelo veliko, čeprav že dolgo veliko ljudi prisega, da gredo po poti prave vere, pa naj bodo levičarji ali desničarji. V glavnem ne dosežejo ničesar, ker so v službi Kapitala, pa naj se tega zavedajo ali ne. Združena levica prinaša upanje, saj je združena, kar je v Sloveniji redkost, in je levica, ki je doslej sploh nismo imeli.

Ko je pred mnogimi desetletji nastajal Frankfurtski inštitut za družbene raziskave, so avtorji, kakršen je bil Horkheimer, še razumeli filozofijo življenja kot upor zoper standardiziranje življenja v modernem kapitalizmu, kot je zapisal Martin Jay, in sicer v Dialektični imaginaciji. Jasno jim je bilo, da se pred očmi ljudi kritična misel spreminja v ideološke prakse, vedeli pa so tudi, kako se beda ljudi počasi spreminja v normo, ki naj bi jo sprejel vsakdo kot nekaj nujnega, naravnega in celo spontanega. Nastanek inštituta je bil nujno potreben, kajti ljudje so vse manj vedeli, zakaj se je Nietzsche vznemirjal ob dejstvu, da množična kulturna industrija z lahkoto odvrača delavce od revolucionarnih idej in jih spreminja v brezumna bitja.

Ustanovni kongres združene levice, potekal je včeraj v Ljubljani, je postregel z dobrimi idejami, ki jih že dolgo nismo slišali v javnosti in jih ne more ponižati noben domnevni levičar, še manj pa kak desničar. Kongres se je z njimi vpisal v zgodovino realnih delavskih bojev za pravice vseh ljudi, na katere moramo biti ponosni. Brez njihovih bojev danes ne bi uživali osemurnega delavnika, ne bi imeli dopusta, dodatkov k plačam in vsega drugega. Nihče ne bo mogel nikoli izpodbijati dejstva, da je v bojih delavcev in delavk, tovarišev in tovarišic umrlo veliko ljudi, ker so preprosto verjeli, da kapitalizem nikomur od njih ne bo nikoli ničesar podaril in da se bo treba za vse bojevati z njim. Kapitalizem namreč ne podarja in se ne meni za dobro večine ljudi, zato smo komaj čakali ustanovitev levice še v Sloveniji, kajti kapitalizem delavcem ne le ne daje, temveč jim nenehno jemlje, vzeti pa jim hoče še veliko več.

Razvijanje katere koli družbe je v temelju odvisno od dela, ki ga zmorejo njeni člani. To pa ni samo osrednja Heglova ideja, temveč je tudi Marxova in Marcusejeva, če omenim le nekaj izstopajočih avtorjev, ki so s svojimi idejami zaznamovali XIX. in XX. stoletje. Danes ni nič drugače, le da je ideja za številne ljudi povsem nerazumljiva in nejasna.

Ideje so tako preproste, da je današnje prevladujoče razmišljanje politikov, številnih strokovnjakov in piarovcev prava sramota za um, kot ga je na primer razumel Hegel. Poudarjanje racionalnosti vsakdanjega sveta, je že v času ustanavljanja Inštituta trdil Horkheimer, je tako vulgarno in brezsramno, da tako rekoč ni v nobeni zvezi z umom, saj ga nenehno taji ali pa potiska na smetišče.

Ustanovitev koalicije strank, ki končno tvori levico tudi v Sloveniji, je torej zgodovinski dogodek. Podpis dogovora je akt, ki bo šele v naslednjih letih, morda pa celo v desetletjih, dobil vse razsežnosti, ki jih potencialno ima. In potencial je zares velik.

Levičarska politika pa ni del spektaklov, mode, zabave ali industrije zdravja, temveč je predvsem spoznavna praksa. Kdor namreč ne razume narave realnosti, je lahko le podložnik mehanizmov, ki izkoriščajo naivnost, nevednost in vraževernost ljudi.

Razlika med tem, kar je del vsakdanjega življenja, imenuje pa se Verstand, in tem, kar ni del vsakdanjega življenja, imenuje pa se Vernunft, je zato več kot zgovorna. Vsakdanji razum na žalost še vedno domneva, da je svet tam zunaj in da je narejen iz končnih objektov, ki so identični s seboj. Prav zaradi takega prepričanja se ni sposoben prebiti onkraj domnevne neposrednosti življenja, zato ga vselej razume tako, kot se mu ponuja na površini, ponuja pa se mu vedno znova v službi tega, kar se dobro in z dobičkom prodaja.

Vernunft, poudarja Jay, pa je zmožnost človeških bitij, da se ne pustijo zapeljati površinskim videzom, simulacijam in simulakrom, spektaklom in profitabilnosti. Danes bi lahko dodali, da je to zmožnost, zaradi katere se človek odvrača tudi od domnevnih globin in poglobljenih vpogledov v naravo življenja, ki se ponuja tako rekoč na vsakem koraku.

Z lahkoto vidimo, kako se širi tudi to, kar je Benjamin prepoznal kot nemoč sodobnega človeka: reproduciranje istega. Vsakdanji zdravi razum zato ne prepoznava mehanizma, ki mu na površini ponuja poplavo na videz različnih dobrin in raznolikega blaga, medtem ko gre v resnici zgolj za proizvodnjo tega, kar še prinaša profite pripadnikom elit.

Marcuse ni zaman poudarjal pomena Freudovih vpogledov v naravo človekovih psihičnih ekonomij, kajti njegova spoznanja so neposredno v pomoč tudi pri razumevanju izginjanja očetovske avtoritete v sodobnem neoliberalnem svetu, ki podpira neoliberalno brezmejnost, dereguliranje vsega in fantazmo o veliki Materi, ki domnevno skrbi za potrebe in želje potrošnikov.

V tej perspektivi je svet dejansko nor, zato bomo z zanimanjem spremljali delovanje združene levice, ki bi se moralo počasi prenesti na vse ljudi. Vzklikanje, da le skupaj lahko spremenimo svet na bolje, zato ni bila zgolj prazna fraza, ki pač sodi na take dogodke, temveč je resen poziv ljudem, naj se nehajo zanašati na zdravi razum in naj končno doumejo, kaj pomeni, da je človek umno bitje, ne pa razumno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži