Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Rusija hoče Krim. ZDA opozarjajo, da poseganje v suvereno državo, kakršna je Ukrajina, ne bi bilo pametno. EU razpravlja, Kitajska je odločno proti morebitnim sankcijam zoper Rusijo. Dogaja se zgodovina. Pred našimi očmi. Kaj torej vidimo, če znamo gledati?

Velika slika, big picture: vsak dan na vseh koncih sveta se dogajajo krivice. Ljudje stradajo in umirajo, ljudi zapirajo in preganjajo, ljudi mučijo, delavce odpuščajo. Vsak dan umre veliko ljudi. Po nedolžnem.

Zdi se, da je dan dnevu enak. Ne dogaja se ničesar, na kar bi hoteli biti posebej pozorni, vtis je, da je svet pač tak, da je del normalnega življenja tudi to, kar je v resnici ekstremno. Ugotovimo lahko, da je ekstremizem že del normalnega, vsakdanjega toka življenja.

Potem Rusija nenadoma reče, da bo Krim odslej del njenega ozemlja. Ukrajina je sicer samostojna država, toda v resnici je že dolgo razdeljena na dvoje: en del prebivalstva hoče biti del Rusije, drugi del hoče biti del Ukrajine. Možna je državljanska vojna. Možnost je vpisana v samo normalno, vsakdanje življenje.

Politiki te dni v glavnem ne bodo govorili o delitvi Ukrajine. Govorili bodo tako, da bodo uporabljali standardni žargon o celovitosti in suverenosti in podobnem. Toda v igri je veliko, veliko več.

Profesor Stephen F. Cohen, ki predava na New York University, je pred mesecem dni za Democracy Now rekel nekaj, kar terja dodaten razmislek. Dejal je, da so prve žrtve revolucionarnih dogodkov zmerni ljudje. Kaj pomeni njegova trditev?

Kdo sploh so zmerni ljudje? So to tako imenovani mali ljudje? Je to množica bolj ali manj anonimnih ljudi, ki mirno preživljajo svoje dni, plačujejo položnice, hodijo v službo, če jo imajo, in jim je za politiko bolj ali manj vseeno? So zmerni tisti posamezniki, ki trdijo, da hodijo v življenju po srednji poti, ki je seveda med dvema ekstremoma?

Ko so se začeli nemiri v Ukrajini, je bilo na cestah veliko zmernih ljudi. Tam prav gotovo niso bili zgolj ekstremisti.

In kdo so revolucionarji? Ali sploh obstajajo, saj se zdi, da je beseda revolucija izginila iz besednjaka? Kaj v tej luči pomeni interes Rusije, da priključi Krim svojemu ozemlju? Ameriški predsednik je rekel, da bi to pomenilo kršenje mednarodnega prava. Kakšne bodo posledice takega kršenja, če bo do njega res prišlo?

Obama je tudi rekel, da so časi, ko so države kar po svoje spreminjale zemljevide, minili. Ruski predstavniki po drugi strani trdijo, da skušajo zgolj zaščititi ruske državljane pred skrajneži. Vsi so zmerni.

Ironija je zato velika: velikani govorijo o skrajnežih, obenem pa posegajo po skrajnih ukrepih ali pa vsaj mislijo nanje. Vsi po vrsti prisegajo na pogovore in mirno rešitev spora, skrajnosti pa se dogajajo kljub temu. Nemogoče je, da bi se dogajale same od sebe, zato je zadevo dobro pogledati še enkrat.

Ko so pred nekaj leti padali diktatorji v arabskem svetu, so bili številni ljudje zadovoljni, ker so verjeli, da gre za demokracijo in univerzalne vrednote, da se dogaja zgodovina. Rusi in Kitajci niso bili tako zelo navdušeni. Ko pade diktator, je zelo verjetno, da bo prišel na oblast kak ekstremist, so trdili. Pragmatično vprašanje: Ali je dobro odstranjevati diktatorje z oblasti?

Zadaj so kajpak interesi. Kdor je močan, ima veliko moči za uveljavljanje svojih interesov. Pa vendar ni vse tako preprosto. Empirična dejstva dokazujejo, da so v Ukrajini vsi – zmerni in ekstremisti – izgubili nadzor nad dogodki. Nimajo ga niti Rusi niti Američani. Težko je priznati, da nimaš nadzora nad položajem oziroma nad dogodki.

Videti je, da so interesi zmerni, toda učinki njihovega uveljavljanja so ekstremni. Če torej nekdo reče, da je zmeren, še ne pomeni, da bodo take tudi posledice njegovega delovanja. V tem prepoznavamo zlom racionalnosti.

Zadeva z racionalnostjo pa je še bolj zapletena. Iz zgodovine vemo, da se zlo širi, če zmerni ljudje ne naredijo ničesar. Torej zadošča, da so zmerni ljudje lepo tiho in še naprej zmerno živijo, kar pomeni, da nimajo nadzora nad dogajanjem.

V tem smislu se povsem strinjam s profesorjem Cohenom. Zmerni ljudje izgubijo nadzor nad dogodki prav zato, ker so zmerni, kar pomeni, da racionalizirajo svet in razmišljajo po tistem znanem vzorcu: morda se res dogaja kaj nenavadnega, toda mi se obnašamo, kot da se ne.

Ko zmerni ljudje izgubijo nadzor, ki ga morda sploh niso imeli, zadošča peščica ljudi, nekaj odstotkov populacije, ki natanko vedo, kaj hočejo, da udarijo po mizi in rečejo, da bodo naredili red, prevzeli nadzor in popeljali občestvo v lepšo prihodnost.

Ironija racionalnosti je velika tudi zato, ker je takrat prepozno, da bi zmerni ljudje kaj storili. V nekem radikalnem smislu so zato glavni krivci za ekstremne družbene dogodke natanko zmerni ljudje, ki tako dolgo odlašajo s poseganjem v dogajanje, da je preprosto prepozno, potem pa vijejo roke in si pulijo lase.

Mislim na odgovornost. Mislim na prevzemanje odgovornosti. Biti zmeren namreč ne pomeni, da prepustiš drugim, da prevzemajo odgovornost za dogajanje okoli tebe. Ne pomeni umika v varno senco, kjer lahko poveš svoje mnenje ali pa si raje previdno tiho.

Hannah Arendt je v nekem razgovoru rekla, da se v Nemčiji v tridesetih letih niso bali Hitlerja. Bali so se ljudi, ki bi mu lahko sledili. Hitlerju je sledilo malo ekstremistov, saj je teh vedno po definiciji malo. Sami ne bi mogli storiti kaj dosti. Veliko so storili prav zato, ker so bili zmerni ljudje tiho in niso razmišljali.

Svet se lahko spremeni na bolje le, če bodo ljudje, zlasti zmerni, veliko razmišljali. In razmišljanja nikoli ne more biti preveč, kot pravijo nekateri. Preveč je lahko le nerazmišljanja, ki neposredno podpira ekstremizme in družbeno zlo.

Zadevo moramo obrniti. V Sloveniji jo bo morda obrnila Združena levica. Morda Iniciativa za demokratični socializem, ki smo jo ustanovili danes. A brez razmišljajočih zmernih ljudi nikakor ne bo šlo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži