Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zamisel o človekovi notranji svobodi je prav gotovo civilizacijski dosežek in znamenje velikega napredka, ki osvobaja ljudi od neposrednih empiričnih okoliščin, v katerih sicer živijo živa bitja, kar obenem pomeni, da se človeštvo ne more vračati k naravi ali drugim neposredovanim okoljem, to pa tudi ne more biti v njegovem interesu, če ne želimo uničevanja. Toda po drugi strani ne smemo biti naivni. Primer, zelo aktualen te dni, je nadvse poučen, imenuje se ruski interes. Notranja svoboda Ukrajincev je zato na zelo resni zgodovinski preizkušnji.

Pred skoraj natančno stoletjem se je začel v Evropi razvijati fašizem. Pred tremi meseci je izšla knjiga z naslovom The Little Green Book of Eco-fascism: The Plan to Frighten Your Kids, Drive Up Energy Costs and Hike Your Taxes! Spisal jo je zanimiv in zelo polemičen avtor: James Delingpole. Knjigo je vredno vzeti v roke in jo prebrati, saj skuša razkrinkati nekatere moderne ekološke oziroma okoljevarstvene mite, kot jih imenuje avtor. Mene bo v tem zapisu zanimala predvsem vzporednica s fašizmom in trenutnimi dogodki na Krimu.

Ukrajina je vsekakor suverena, samostojna, neodvisna država. To je preprosto dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. Rusija je prav tako suverena država. Njen vojaški poseg v Ukrajini, na Krimu, ki je del Ukrajine kot suverene države, je potemtakem nasilno dejanje. Kako je to v civiliziranem svetu sploh mogoče?

Realnost je včasih brutalna. Rusija tako že nekaj časa želi, da bi Ukrajina postala del evroazijskih gospodarskih in političnih povezav. To ve vsakdo, ki se malo potrudi z razmišljanjem. Morda pa ideja o Sovjetski zvezi nikoli ni zares umrla.

Tu prepoznavamo zelo pomembno dejstvo, ki dokazuje naravo kapitalizma v tem delu sveta, kapitalizma, ki odkriva nove avtoritarne vzvode za svoj obstoj in razvoj. Če hoče biti Ukrajina članica kluba avtoritarnih kapitalističnih držav v Vzhodni Evropi in Aziji, mora tudi sama postati avtoritarna, kar je precej logično. Poleg tega Rusija nikoli ne bo dovolila, da bi postala Ukrajina del zveze NATO, čeprav je pred desetletjema, ko se je Ukrajina odpovedala atomskemu orožju, jasno obljubila, da ne bo nikoli posegla po njenem ozemlju; prav tak (vojaški) poseg se dogaja ta hip.

Kaj se torej dogaja?

Dogaja se nekaj, kar ni zgolj samovolja močnih, temveč je tudi objektivno zlo, ki se skriva pod neproblematičnim izrazom interes. V zgodovini se je vselej dogajalo isto ali nekaj podobnega. Na primer v času, ko se je rojeval fašizem.

Fašizem med drugim ne pomeni, da ljudje nimajo nobenih pravic. Daleč od tega. Prav tako ne pomeni, da so ljudje zatrti in onemogočeni v osebnem razvoju. Prav nasprotno je res. Ko je Wilhelm Reich pisal knjigo z naslovom Množična psihologija fašizma, je večkrat poudaril, da je ključna razsežnost fašizma zelo preprosta in jo številni ljudje tudi zelo radi sprejemajo: vsak državljan ima pravico povedati svoje mnenje o čemerkoli in predlagati to ali ono, vodja pa nazadnje odloči, kaj bo upošteval in česa ne bo upošteval. Za vse je v zadnji instanci odgovoren vodja, ki je močan in sposoben prevzemati odgovornost za odločanje na svoja pleča. Opozicija v taki državi seveda ni mogoča, zato so v fašizmu vse stranke, ki niso naše, prepovedane ali pa vsaj označene kot izdajalske.

V fašističnem svetu ljudem ni treba preveč misliti, oziroma jim sploh ni treba misliti. V takem svetu je zato udobno živeti. Ni treba filozofirati. Vsakdo lahko pove svoje mnenje, odločitev pa prepusti vodji. V fašizmu je zato vodja vselej ljubljen, kot je pokazal Freud v Množični psihologiji. Ljubljen je kajpak toliko časa, dokler je sposoben krepiti nezavedne fantazme hlapcev in ustvarjati vtis, da obstajajo sovražniki, ki jih ogrožajo in jim preprečujejo pristno ali avtentično skupno življenje.

Najbolj pomembne so torej fantazme o naravnem, pristnem življenju nepokvarjenih ljudi. Ljudje so tako pogosto zelo hitro pripravljeni trditi, da mora obstajati vodja, da mora nekdo končno udariti po mizi in narediti red, da mora biti nekdo, ki bo povedal, katera pot v prihodnost je prava, pristna ali celo naravna. Tako so vzgojeni, v take fantazme nezavedno verjamejo.

Prav zato se ne sprašujejo, kaj je na primer demokracija in kako je mogoča, kaj pomeni notranja svoboda človeškega bitja. Ne sprašujejo se, kaj je kapitalizem in zakaj je kljub nenehnemu razvijanju oziroma napredovanju v lepše čase prepad med revnimi in bogatimi vse večji, oziroma je danes večji, kot je bil kadarkoli v zgodovini. Ne, danes prevladuje pragmatično razmišljanje, kako narediti sistem še bolj učinkovit, kako mlade ljudi že zgodaj usposobiti za menedžerje in podjetnike, kako čim bolj skrajšati visokošolsko šolanje in čim prej poslati mlade ljudi na svobodne trge delovne sile, kako privatizirati vse, kar je mogoče, kako uspeti, katere dobre ideje skušati unovčiti, kako narediti, da bo kapitalizem še bolj prijazen, kako ga nekako počlovečiti in humanizirati, kako seveda dvigniti borzne indekse in kako dodati čim več nove vrednosti.

Večina ljudi pa ne ve, kaj se dogaja s kapitalizmom zadnjih dvesto let ali nekaj takega. Ne vedo, ker jih tema pač ne zanima. Pa bi jih morala, saj bi to moralo biti v njihovem interesu. In kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je vsaj tole. Število prebivalcev Zemlje se je izjemno povečalo; okoli leta 1800, ko se je na primer rodil Prešeren, je živelo na planetu tisoč milijonov ljudi ali ena milijarda; še leta 1960 jih je bilo komaj tri milijarde, danes pa jih je že več kot sedem, kar pomeni, da potrebujejo dnevno gigantsko količino dobrin. Poleg tega so ljudje v povprečju vse starejši. Povečala se je tudi neenakost med njimi, kar je bržčas očitno. Šolstvo je vse bolj revno, kar je najbrž tudi očitno, saj je denarja za javno šolstvo vse manj. Dolgovi držav so se tisočkratno povečali, podnebje pa se definitivno spreminja tako, da bo za civilizacijo vse več škode.

Zlati dnevi kapitalizma so vsekakor za nami. No, ni čisto nujno, kajti če pride do velikega ali celo popolnega uničenja vrednosti, bo profitabilnost lahko zopet visoka. Uničenje vrednosti pa se lahko zgodi tudi v obliki kake vojne, ne le v obliki katastrofalnih podnebnih sprememb; te dni po Evropi zopet beležijo temperaturne rekorde za ta čas. Za vsako fantazmo so namreč tudi interesi. In glavni interes kapitala je povsem jasen: nakopičiti čim več moči in vpliva, čim več profitov v rokah elit. Vse drugo so zgolj okraski ali pa povsem nepomembni detajli, o katerim ima lahko seveda vsakdo svoje mnenje. Ali pa jih ima več.

V takih časih živimo: ljudje imajo mnenj kot listja in trave, interese pa imajo predvsem veliki in močni lastniki kapitala. Ljudje se torej zadovoljujejo z mnenji in so kakor otroci v peskovniku, medtem ko močni uveljavljajo interese. A kdo bo poravnal vse račune?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži