Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsi vemo, da vlade po vsem svetu že nekaj let z bilijoni evrov oziroma dolarjev (ne z milijoni, temveč z bilijoni; en bilijon je tisoč milijard oziroma milijon milijonov) rešujejo banke, prek njih pa kapitalizem – pred njim samim. Kot bo razvidno kasneje, je to bolno početje, kajti če moramo reševati sistem pred njim samim oziroma pred njegovo samouničujočo naravo, smo zares v škripcih. Kar ni zmožno preživeti in ne more zagotoviti ljudem kakovostnega življenja, je treba radikalno spremeniti in pospremiti na smetišče zgodovine, saj tja tudi sodi. V tej državi številni ekonomisti, če ne kar vsi, namesto tega zagovarjajo reševanje in privatiziranje bank. Morda pa nam preprosto ni več pomoči.

Največje svetovne banke so gigantske privatne korporacije. Torej jih imajo v lasti posamezniki, kar je že samo po sebi vprašljivo. Ekonomisti radi rečejo, da so privatne ustanove ali institucije boljši gospodarji kot država. Nikakor ne bo držalo. Kdo je pa sprožil zadnjo recesijo, zaradi katere trpi po vsem svetu na desetine milijonov ljudi, države ali privatne banke ter druge privatne finančne institucije?

Svet nikakor ni črno-bel, kot mislijo nekateri ekonomisti. Za inteligentnega človeka zato ni vprašanje, kdo je boljši gospodar, privatniki ali države, kot da se dobri gospodarji že rodijo pod ustrezno zvezdo. Dober gospodar ni najprej dober, kot da je na njem nekaj intrinzično dobrega, potem pa dobro dela, temveč velja nasprotno: kdor dobro dela, je dober in je zmožen preživeti. Inteligentno vprašanje je zato povsem drugačno.

Izhaja iz preprostega spoznanja, da bi morale biti banke na voljo ljudem. To je zelo jasno spoznanje, povezano z nekim drugim spoznanjem, da bi moral biti kapital namenjen zadovoljevanju človeških potreb. Na tem ni ničesar novega. Pa vendar je svet daleč od tega, ekonomisti pa se s tem še hvalijo.

Svet je daleč od zapisanega, ker banke kratko malo niso na voljo ljudem, temveč najprej in bistveno služijo velikemu kapitalu, redkim posameznikom, pripadnikom elit torej. Bankirji so zato v glavnem grabežljiva bitja, ki hočejo imeti čim več denarja zase in ga tudi zares imajo. Navadni smrtniki si niti predstavljati ne moremo, kolikšne so njihove plače, da o dodatkih in nagradah niti ne govorim.

In medtem ko se nekaterim še daje, se večini nenehno odvzema.

Michael Roberts, avtor knjige The Great RecessionA Marxist View, prav te dni je bil v Sloveniji, poudarja, da je izraz austerity prvenstveno vezan na vojna stanja in depresije. Izraz dobro označuje stanje, v katerem živimo. In vanje se prav gotovo nismo spravili sami. Spravili so nas – najprej privatni lastniki kapitala oziroma lastniki finančnega sektorja, ki v modernem kapitalizmu že nekaj desetletij raste kot rak.

Tudi če ekonomisti govorijo o rasti, je dejstvo, da živimo v depresiji in da se nekatere zadeve rakasto širijo. Obenem je kristalno jasno, da se doslej še nobenemu bankirju ni skrivil las na glavi, čeprav so jo sprožili kot najslabši od vseh možnih gospodarjev. Cinizem teh, ki govorijo o rasti, je zato zares velik, kajti taisti bankirji si že delijo nove bonuse, potem ko so jih vlade rešile iz blata z velikanskimi vsotami davkoplačevalskega denarja. Res bo torej rast, le da je treba stavek povedati do konca: rast bo za elite. V takem svetu živimo. Nič novega.

Dejstvo je tudi, da imajo banke velikanke dobičke in da imajo bankirji bajne plače, čeprav ničesar ne ustvarjajo, oziroma ne ustvarjajo vrednosti. Manipulirajo z denarjem, to pa je vse. Živijo torej v virtualnih svetovih in zaradi njihovega dela se vrednost tega, kar sicer ustvarijo delavci, ne poveča niti za prdec. Iz niča ustvarjajo denar in ga posojajo za visoke obresti. In kaj imajo od tega navadni ljudje? Ničesar razen dolgov, ki jih morajo vračati.

Očitno je, da bi morale biti banke, če že morajo obstajati, na voljo vsem ljudem. Morale bi biti njihov servis, morale bi jim biti na uslugo. V socializmu oziroma komunizmu jim tudi bodo. Za vpogled v to zadošča zdrav razum.

Ali kot je predlagal Roberts: bančništvo mora postati del nacionalnega investicijskega planiranja, ki je del načrtovane ekonomije v službi družbenih potreb ljudi, ne pa kapitala. In kako bi to naredili?

Tako, kot smo razmišljali nekoč v socializmu: vajeti vzamejo v roke ljudje in izumijo boljše načine za zadovoljevanje potreb vseh ljudi, ne le peščice. Tako torej, da ustvarijo nove politike in nove načine za nadzorovanje institucij, ne pa tako, da sholastično modrujejo, kdo je boljši gospodar. Boljši je namreč tisti, ki ima boljše in bolj produktivne načine dela v službi ljudi oziroma obče dobrega.

Socializem zato ne more biti izum bolnega uma, kot trdijo nekateri slovenski ekonomisti. Prav nasprotno je res: zgolj bolan um lahko mirno živi v kapitalističnem svetu, v katerem peščica pripadnikov elit grabi čisto vse premoženje, ki sploh obstaja, velikanska večina ljudi pa nima v rokah dobesedno ničesar. Samo bolan um se lahko hvali z rastjo, ki se v glavnem preliva v žepe peščice. Bolan um ne more dojeti, da je zemlja končno velik planet, da so časi poceni energije minili, da je sodelovanje ljudi boljše in bolj produktivno kot tekmovanje, da človeštvo lahko preživi le, če bo znalo racionalno načrtovati lastno prihodnost, ne pa jo prepuščati nekakšnemu svobodnemu trgu – to je še slabše, kot če bi človek prepustil svojo usodo skupkom vodika in helija, ki se sicer imenujejo zvezde.

Bolno je trditi, da mora vse nenehno rasti, čeprav večina ljudi nima od rasti ničesar; bolno je dokazovati, da morajo biti bankirji bajno plačani, čeprav ne ustvarjajo vrednosti; bolno je vztrajati, da o vsem odloča peščica posameznikov in da je to najbolj svetla in domišljena oblika demokracije; bolno je vzklikati, da so privatni lastniki kapitala najboljši gospodarji, čeprav je očitno, da jih mora država nenehno podpirati in reševati; bolno je izjavljati, da se mora večina odrekati za dobro nekaterih; bolno je, da ceno za kapitalistične blaznosti vedno plačujejo delavci in najrevnejši, medtem ko se pripadnikom elit ne skrivi las na glavi.

Zares bolan, na smrt bolan je torej šele kapitalizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži