Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prav shizofreno je opazovati, kako se v Sloveniji tudi nevedneži, ki niso prebrali treh knjig, spravljajo drug na drugega, pa tudi na strokovnjake in celo na znanstvenike. Pojma nimajo, o čem govorijo, ves čas pa zlivajo gnojnico in pljuvajo okoli sebe kot pobesneli. Vtis je, da lahko vsakdo dela, kar hoče, govori, kar se mu zljubi, pljuva na kogarkoli. Depresija pa je velika in novih delovnih mest tudi ni na vidiku.

Te dni sem govoril s človekom, ki je precej časa preživel v tujini. Pravi, da se v Sloveniji preprosto ne more navaditi na depresivno ozračje, v katerem ljudje nenehno mečejo polena drug drugemu pod noge, videti pa je tudi, da se dobesedno bojijo ustvarjalno in kreativno delati ter obenem nenehno na nekaj čakajo, kot bi verjeli, da se bo tisto zgodilo samo od sebe. To pa še ni vse: na pisca teh vrstic letijo obtožbe, da ne ve, kaj je neoliberalizem. Mislim, da je res prav nasprotno.

Dovolj sem star, da se spomnim znamenite izjave Železne lady, da ne obstaja alternativa; tega nisem prebral v knjigah. In kaj je takrat pomenilo, da ni alternative?

Pomenilo je natanko tole: profitabilnost lahko povečamo zgolj z neoliberalizmom, povečati pa jo je preprosto treba, ker se vztrajno zmanjšuje, to pa za kapitalizem nikakor ni dobro, kajti investicije niso nič drugega kot del profita, ki ga je mogoče investirati in s tem zagotavljati rast. Torej imajo prav tisti, ki trdijo, da je neoliberalizem potreboval sam kapitalizem, ker se je znašel v slepi ulici oziroma v zagati, potrebovali pa so ga kajpak tudi politiki, ki so ga zastopali, tako kot sta ga zastopala gospa Železna in gospod Reagan.

Neoliberalne politike so skrajno preproste in vsem na očeh že nekaj desetletij, zato je treba zgolj odpreti oči. Reči, da nekdo ne ve, kaj so, pomeni sprenevedati se, oziroma pomeni, da prav tisti, ki trdi, da drugi ne vedo, ne ve, kar je seveda slabo predvsem zanj. Sledi malo didaktike. Katere so torej neoliberalne politike?

To je najprej vračanje k mitu, ki ga ljubkovalno imenujejo svobodni trgi. Ti sicer niso nikoli v zgodovini zares obstajali, zato govorimo o mitu, a jih kljub temu zagovarjajo kot največji empirični dosežek človeštva; morda pa ga zaklinjajo natanko zato, ker ga nikjer ni. Vračanje k neobstoječim svobodnim trgom je vsekakor bolno oziroma patološko, kar pomeni, da je znamenje bolnega uma, o čemer sem že pisal.

Med neoliberalne politike prištevamo tudi dramatično krčenje delavčevih pravic. Delavci po novem ne smejo biti preveč (sic!) zaščiteni, kot so bili nekoč, ne smejo imeti varnih delovnih mest, ampak morah biti fleksibilni. Krčenje pravic tako zavijajo v žargon o fleksibilnem življenju delavcev, ki se morajo nenehno bati za svoje službe in računati, da jih bodo v življenju zamenjali kar nekaj, žargon pa dopolnjuje komercialna oziroma popularna psihologija, ki ljudem meče v oči pesek, da lahko sami nekaj storijo zase, se psihično uravnovesijo, duhovno razvijejo, osebnostno dopolnijo in podobne puhlice. V empirične okove ujeti delavci se morajo tako braniti še pred dušebrižniki, ki kujejo dobičke iz njihove nesreče in oglašujejo psihologijo kot lek, s katerim sicer ne bodo razbili okov, se bodo pa v njih vsaj za silo dobro počutili.

Vidimo torej, da je neoliberalizem vrsta spletk, napad na delavce, prazen žargon plus miti. Je torej ideologija, ki jo potrebuje kapitalizem, da bi povečal profitabilnost, a ta verjetno nikoli več ne bo taka, kot je bila v zlatih letih po drugi svetovni vojni – razen če bo zopet vojna, kajpada.

A to še zdaleč ni vse. Sem sodi tudi zmanjševanje stroškov dela. Delavec namreč nima zgolj preveč pravic, temveč je tudi vselej predrag, saj ni nič drugega kot strošek. Za kapitalista bi bilo tako daleč najbolje, če bi bil čim manjši. K temu tudi teži: delavca plačuje le toliko, da ta še za silo živi in diha na škrge. In ko se dovolj slabo počuti, so tu že omenjeni terapevti, dušebrižniki in drugi krošnjarji s komunikacijskimi veščinami, notranjo motivacijo, avtoreguliranjem ter vsem drugim, kar naj osmisli sicer vse bolj bedne eksistence delavcev.

Enako je z delovnimi pogoji. Tudi ti so namreč strošek; varnost na delovnem mestu je strošek. Kapitalisti se trudijo, da bi bili pogoji dela taki, da bi bili stroški z njihovim vzdrževanjem čim manjši, poleg tega pa pritiskajo na delavce, da še sami prispevajo k zmanjševanju stroškov, kar jih zopet potiska v naročje psiholoških trgovcev, ki jim obljubljajo še notranjo trdnost, samozavest in samospoštovanje.

Nadaljujmo. Neoliberalizem pomeni tudi zmanjševanje javnega sektorja in ustvarjanje vitke države. Prav neverjetno je, kakšne pesniške izraze izumljajo neoliberalci, da bi bilo videti vse čim bolj pastoralno in prijazno; vsega tega seveda ne delajo po naključju, ampak so gnani, saj je kapitalizem mašina.

Zmanjševanje javnega sektorja preprosto pomeni manj učiteljev, medicinskih sester, vzgojiteljev, zdravnikov in drugih uslužbencev. Javni sektor se tako spreminja v privatnega, kar pomeni, da bodo morali državljani za vse več storitev nekoč javnega sektorja vse pogosteje in več plačevati. Kdor ne bo dovolj samozavesten, notranje trden, motiviran, duhovno zrel in osebnostno razvit bo še najbolj kaznovan, saj bo moral narediti še avtorefleksijo lastne bede in mastno plačati kakemu terapevtu, da ga bo pri tem podprl. Danes je za uro takega terapevtiziranja mimogrede treba odšteti sto evrov ali več, kar je v enem mesecu petsto evrov ali celotna plača marsikaterega delavca.

Državno premoženje ali to, kar smo nekoč imenovali družbena lastnina, se mora torej privatizirati. Tak je slogan neoliberalizma. S tem nastajajo pogoji za privatne monopoliste. Kar je bilo nekoč državno ali skupno, je sedaj v lasti peščice privatnikov, ki postajajo večji in večji.

Seznam neoliberalnih politik pa še ni pri koncu. Ni niti približno.

Sem sodi tudi dereguliranje biznisa. Ali po domače: biznismeni lahko na svobodnih trgih delajo, kar hočejo, saj zato pa se imenujejo svobodni, vsi drugi se morajo držati pravil vsakdanjega življenja. Vitka država se jih ne dotika ali pa se jih le nalahno, kot pravijo (še en pesniški izraz). Privatizirati je treba tudi banke, potem pa se lahko začne delirij, kot smo ga videli v filmu The Wolf of Wall Street.

Davki, ki jih plačujejo korporacije, se morajo zmanjševati, državljanom pa se morajo povečevati. Tako je paradno geslo neoliberalcev. In obstaja še eno, o katerem sem že pisal: bogastvo v rokah posameznikov naj se povečuje do nezavesti, ker je to dobro, saj bo potem nastopila plima in dvignila vsa ladje v pristanišču. Neoliberalna ekonomija je res bliže pastoralni poeziji, alkimiji in čaranju kot resni znanosti.

Bogastvo se v neoliberalnem svetu zares kopiči v rokah redkih posameznikov in se ne vali navzdol k drugim ljudem. Daleč od tega.

Prihodnost bo prinesla še več neoliberalizma in še manj se bo valilo navzdol, kar pomeni tole.

Gospodarska rast bo minimalna ali pa je sploh ne bo; tudi kitajska rast se bo počasi zmanjšala. Potrošnja dobrin in storitev ne bo pretirano rasla, investicije pa bodo zaradi majhne profitabilnosti skromne. Vremenske spremembe bodo vse bolj drastične in škoda, ki jo bo utrpela civilizacija, bo vse večja oziroma vse dražja.

V branje zelo priporočam knjigo Roberta Reicha z naslovom Aftershock.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži