Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kako JJ ve, da bo na sodišču v vsakem primeru zmagal? Kaj sploh pomeni, če nekdo uporabi izraz v vsakem primeru?

Koliko pa je primerov? Ne veliko: lahko ga oprostijo že sedaj, lahko vrnejo postopek na začetek, lahko se pritožuje še naprej, ker potrdijo prejšnjo sodbo. Možnosti torej ni neskončno veliko. Dobro.

Če ga oprostijo, je seveda zmagal že kar takoj. Kaj pa v drugih primerih? Bo tudi zmagal, če je pa rekel, da bo zmagal v vsakem primeru?

Problem ni toliko pravne narave, kolikor je logične in ideološke.

JJ morda zgolj verjame, da bo zmagal. Ne ve in se pretvarja, da ve. Verjame, a niti v to ni povsem prepričan, zato hiti z zatrjevanjem, da ve, ker želi narediti vtis. A kdo mu verjame, kdo verjame njegovemu verjetju? Zadeva postaja zanimiva.

JJ bi lahko celo vedel, da bo v vsakem primeru zmagal, če bi bil jasnoviden in bi že vnaprej preveril vse možne izhode, poznal končne rezultate in imel v rokah trdne, neovrgljive argumente za svojo trditev. Ni jasno, ali je JJ jasnoviden ali ne, a po vsej verjetnosti ni, ker je z jasnovidnostjo tako ali tako velik križ, kar vam bo znal razložiti na primer tak fizik, kot je Neil deGrasse Tyson, ki zna misliti tudi vprašanje, kaj čas sploh je. Ta možnost torej povsem odpade.

Če JJ ni jasnovidec, in ne more gledati v času naprej, je morda zgolj aroganten, vzvišen in ohol. Trdi, da bo v vsakem primeru zmagal, da bi naredil vtis na poslušalce, a tega ne ve niti ne verjame, da bo res tako. Kakšen vtis bi lahko naredil v takem primeru?

Ljudje namreč nimajo radi oholih, vzvišenih in arogantnih ljudi. Ob njih se ne počutijo dobro, zato se jim izogibajo. Nanje JJ torej ne bo naredi nobenega vtisa razen slabega. Toda to ne velja za vse.

Nekateri ljudje imajo radi ob sebi vzvišene, ohole in arogantne ljudi, ker jih ne zaznavajo kot take, ampak jih zaznavajo kot ljubljene gospodarje. Živijo ljudje, ki želijo biti hlapci in uživajo v svoji majhnosti. Podpirajo gospodarje in se v njihovi senci dobro počutijo. To so ljudje, ki imajo radi tako imenovane močne osebnosti.

Obstaja pa še ena možnost. JJ namreč lahko spretno zavlačuje sodne procese tako dolgo, da bo preprosto prepozno. Vse skupaj bo zastaralo in on bo zmagovalec. Je morda mislil na tak izhod, ko je rekel, da bo v vsakem primeru zmagal? Ali pa je mislil na nekaj drugega.

Morda je mislil na to, da bo zmagal na prihodnjih volitvah. To bi bilo resnično zmagoslavje. Morebitna zmaga na sodišču namreč ni nič v primerjavi z zmagoslavjem na volitvah.

Nekateri ljudje so preprosto neuničljivi, kar pomeni, da sploh ni pomembno, ali kaj vedo ali ne vedo ničesar, ali v kaj verjamejo ali ne verjamejo. Živijo ljudje, ki so preprosto zgolj mašine.

V tej perspektivi je dobro gledati z zlatim globusom nagrajeno serijo House of Cards, v kateri spoznamo, kaj so močne osebnosti in česa so zmožne.

Kevin Spacey je Francis Underwood, prekaljeni maček, ki je v politiki dosegel vse razen tega, česar si v resnici najbolj želi. In ker ni dobil, kar je želel dobiti, se odpravi z ženo Claire v vojno zoper vse.

Serija se prične s Francisovimi besedami: Obstajata dve vrsti bolečine. Prva te okrepi, druga je zgolj neuporabna in ni nič drugega kot trpljenje. In jaz nimam potrpljenja z neuporabnimi zadevami.

Frank je prekanjen, lokav in zvit, spreten, delaven in zmogljiv ter vselej nadvse priljuden, ko je to najbolj potrebno. Obenem je metodičen, natančen, discipliniran. Spletke tke počasi, sistematično, natančno in nikoli ne hiti. Je izjemno potrpežljiv, obenem pa od sodelavcev terja brezpogojno lojalnost, vdanost in poslušnost. Načrtuje maščevanje in pri tem se ne boji nikogar; ne boji se niti predsednika ZDA.

Je tudi izprijen, nemoralen, zahrbten, nespodoben. Izjemno je trmast, zna biti prostaški, malopriden in ničvreden. Političnih nasprotnikov se loteva počasi, potem pa jih davi, dokler ne izdihnejo. Tako čisto na začetku zadavi povoženega sosedovega psa.

Njegova lepa soproga je njegova dvojnica; je njegov popolni partner. Morda je še bolj nemoralna in pokvarjena, kot je sam, le da tega nikoli ne pokaže. A ko je treba odpuščati delavce, se ne premakne niti ena sama mišica na njenem obrazu.

Oba sta manipulativna in neverjetno ambiciozna. Povzpeti se nameravata na sam vrh in za to sta pripravljena žrtvovati kogarkoli. Zanima ju samo eno: moč, oblast. Vzpenjata se po lestvici in uničujeta vse pred seboj. Kdor ni brezpogojno z njima, je že vnaprej obsojen na odstrel.

Kdor ni s Frankom, je lahko samo proti njemu. In nihče ne upa biti proti njemu; je smrtno nevarno. Resnično: Franku se ogneš v največjem možnem loku, če misliš, da se z njim v čem ne strinjaš. Z njim se kratko malo ne moreš ne strinjati. Ne moreš biti proti njemu. Če si po pomoti proti njemu, si že tako rekoč pokojni. Še preden si proti njemu, si del preteklosti; del preteklosti si, še preden se vprašaš, ali si proti ali ne. Ker si del preteklosti, ti šele za nazaj postane jasno, da si poskusil biti proti njemu – in da ti ni uspelo. Če ti pride na misel, da bi bil proti Franku, si v hipu premisliš in se prepričaš, da nisi proti njemu. Torej ne moreš niti začeti biti proti njemu. Torej ni nikoli nihče proti njemu. Nihče, ki je proti njemu, namreč ne more preživeti in ne preživi. Proti njemu si lahko samo nezavedno, kar pomeni, da preprosto ne veš, da si proti njemu. Ko se zaveš, da si bil nezavedno proti njemu, je že prepozno. Frank ima kratko malo vedno prav. Prav ima celo takrat, ko nima prav. Prav ima, ko se moti, prav ima, ko mu dokažeš, da nima prav. Franku pravzaprav ni treba dokazovati, da ima prav, ker je že vnaprej jasno, da ima prav, pa če ima prav ali ne. Tudi če sam zase reče, da nima prav, ima zagotovo prav. Frank ima preprosto v vsakem primeru prav.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži