Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko torej razmišljamo o neoliberalnih politikah, razmišljamo zlasti o tem, kako počasi uničevati gospodarstva in družbeno življenje oziroma koordinate srečnega in zadovoljnega življenja državljanov. Razmišljamo, kako v občestvih načrtovano in strateško ustvarjati vtis, da je vse bolj ali manj v redu in da vse vedno bolj raste, obenem pa v imenu slogana follow the money podtalno rušiti vse, kar sicer že omogoča oziroma zagotavlja blagostanje ljudi, njihovo dobro počutje, srečo in kakovostno življenje. Mislimo torej na uničevanje dobrih tradicij ter empiričnih temeljev socialnega blagostanja, solidarnosti, medsebojnega zaupanja in skupne bodočnosti. Zares škandalozno je, da nekateri tukajšnji politiki, ki jim je izjemno udobno, imajo dobre plače in zelo malo naredijo za dobro drugih ljudi, govorijo o veseljačenju na levici, kjer resni ljudje skušajo končno misliti uničevalne neoliberalne strategije in razvijati nove ideje za razvoj resničnega blagostanja ljudi.

Noam Chomsky je v nedavnem razmišljanju o tej temi poudaril tole: uspešno gospodarstvo oziroma družbo zlahka prepoznamo po tem, da ljudje v njej radi delajo, da je delovnih mest dovolj za vse, da obstajajo bogati viri, ki jih razumno uporabljajo za zadovoljevanje lastnih potreb. Lahko bi dodal: ljudje so v takih občestvih dobro nagrajeni za kreativno delo in izjavljajo, da so srečni ter da imajo lastne usode v svojih rokah. Kako pa je v občestvu, v katerem zares živimo?

V občestvih je tako, da zrušenje gospodarstva nikoli ne pride kot tornado, poudarja Noam Chomsky, temveč je posledica sistematičnih politik. Temeljni princip neoliberalnih politik, ki uničujejo gospodarstva v zadnjih desetletjih, je opisal že Adam Smith: vse za nas (za pripadnike elit, op. cit.) in nič za druge ljudi. Čisto preprosto.

Kaj pa lahko pričakujete? Če lahko nekateri delajo na 'svobodnih trgih', kar pač hočejo in so zaščiteni, ker so 'preveliki, da bi padli', ne more biti drugače, kot je zapisal Smith že pred stoletji.

Če bi hoteli nekomu, na primer Marsovcem, plastično prikazati, kako dolgoročno uničevati gospodarstvo in postopoma spreminjati ljudi v depresivna bitja, bi lahko povedali tole zgodbo.

Najprej poskrbite, da bo v občestvu vsaj deset odstotkov za delo sposobnih ljudi na cesti in da bodo brez dela, zaradi česar se bodo potikali po svetu, lenarili, postopali, padali v depresijo, se zadevali z alkoholom in duševno propadali. Onemogočite jim tudi dostop do virov, ki bi jim sicer omogočali delo ali kakršno koli kreativno dejavnost, s katero bi se zaposlili za vsaj nekaj ur dnevno. Preprečite jim, da bi si medsebojno pomagali, to pa naredite tako, da razglasite tako delo za delo na črno, kar vam pomaga, da sicer brezposelne ljudi še kaznujete z visokimi globami. S tem ste že poskrbeli, da bo veliko ljudi počasi duševno propadlo.

Pomembno je, da je takih nezaposlenih ljudi vsaj deset odstotkov, saj je to kritična masa. Nezaposleni imajo namreč ob sebi družinske člane, sorodnike, partnerje, znance in druge ljudi, na katere se bodo prenašali njihovo nezadovoljstvo, depresivna razpoloženja in vse drugo. Tako bo veliko ljudi bolj ali manj dnevno obremenjenih, pod stresom in na robu depresije.

V obdobjih, ko privatne banke sprožijo kako recesijo ali veliko depresijo, so pa 'prevelike, da bi padle', bogato nagradite bankirje, obenem pa vzemite ljudem še tisto malo, kar imajo, da bodo še bolj depresivni in prestrašeni oziroma pod stresom. Govorite jim, da so v preteklosti preveč trošili in da morajo sedaj zategniti pas. Ali psihološko rečeno: vzbudite jim čim močnejše občutke krivde, tako kot v cerkvi, zato jim nenehno prigovarjajte, da so sami krivi za vse, tudi za podnebne spremembe. Najlaže je namreč nadzorovati ljudi z močnimi občutki krivde.

Angažirajte laične psihologe in priučene terapevte, da bodo tako sesutim ljudem 'pomagali' z nasveti in tudi drugače.

Ko vam torej uspe spremeniti sistem družbenega življenja v disfunkcionalno štalo, v kateri sicer pridni ljudje ne morejo priti do dela, se utapljajo v depresiji in plačujejo psihoterapevtom, da bi se počutili vsaj malo bolje, jim še naložite, da je treba brž rekonstruirati družbeno življenje – čim večkrat omenite vitko državo, fleksibilnejšo delovno silo, bolj racionalno javno upravo in podobno, da se bodo ljudje navadili na nove razmere, nove stiske in nov besednjak.

Ljudje bodo tako ves čas pod stresom, bali se bodo za lastno prihodnost, obenem pa bodo tiho upali, da se jim ne bo zgodilo nič hudega.

To pa še ni vse.

Disfunkcionalno štalo lahko še poslabšate. Pred očmi vseh dajte pripadnikom elit še veliko več, kot že imajo. Nagrajujte jih, obenem pa jih hvalite na vse pretege in govorite, da so izjemno pomembni člani občestva, ki jih je treba dobo plačevati, kajti drugače bodo odšli in pobegnili s svojimi možgani vred, kar pa bi bila nacionalna katastrofa, ki si je seveda nihče ne želi.

Če boste dovolj prepričljivi, če boste imeli pod nadzorom medije, vam bodo ljudje verjeli, in ko vam bodo verjeli, ste že na konju. Poskrbite torej za gigantski propagandi stroj, ki ljudi sistematično dnevno zasipava z nesmiselnimi sporočili o ničvrednih produktih, ki jih morajo pokupiti. Priganjajte jih torej, obenem pa sistematično preganjanje ekstremiste, na primer dramatike, psihologe, filozofe in druge tovrstne teroriste, ki še upajo misliti s svojo glavo.

Disfunkcionalno gospodarstvo poslabšujte tako, da omogočate koncentriranje kapitala v rokah peščice, obenem pa poskrbite, da se bo tudi politična moč kopičila v rokah ene ali največ dveh političnih strank. Privatizirajte vse, kar je bilo nekoč skupno ali obče dobro: tudi vodo, oblake, smreke, gore, središče Zemlje, oceane, morja, jezera, reke, zrak in stratosfero.

Neenakost med ljudmi povečajte, kolikor je le mogoče, obenem pa pošiljajte v medije znake oziroma signale, da ima vsak človek pravico biti drugačen, a ne preveč. V ustavo zapišite zlato pravilo, ki pove, kakšna je prava družina, kakšen je pravi moški in kakšna je prava ženska. Potem sistematično pritiskajte na vse, ki ne bodo pravi, in jim kratite pravice.

Za najbolj obubožane sloje družbe organizirajte spektakle, poceni zabave, medije natlačite s puhlicami o srečnem življenju, ljudem ponudite razvedrilne oddaje, da bodo vsaj vedri, če že delati ne morejo, poskrbite pa tudi, da se bodo nenehno valile naokrog podobe srečnih, mladih, lepih in zdravih ljudeh, da bodo ostali čutili, kako bedni so sami in kako premalo skrbijo zase, za zunanji videz, za kožo brez gub in ostala jajca.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži