Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Odstopila je ministrica za zdravje. Nič novega in nič posebnega. Ali pač.

Ministrica je na tiskovni konferenci samo sebe izpostavila kot žrtev velikih pritiskov, ki jih ne more več prenašati, ker nima dovolj debele kože. Razumljivo, vendar patetično. Tako se obnašajo ljudje, ki sicer dobro vedo, v kaj se podajajo, vendar … Enako se obnašajo tudi bojazljivci, preračunljivci in prodane duše. Stokajo in jokajo ter se skušajo javnosti prikazati kot žrtve.

Toda pravi zajec tiči povsem drugje. Na preprosto vprašanje, ki je obenem tudi zdravorazumsko, ali lahko pove, kdo je nanjo tako močno pritiskal, da mora zaradi premalo debele kože odstopiti, gospa ministrica mirno odgovori, da na to vprašanje ne more odgovoriti, da torej ne more povedati, kdo je pritiskal, in da ne bo povedala.

Ko ima torej izjemno, enkratno in tako rekoč zgodovinsko priložnost, da pred vso slovensko javnostjo končno pove, kdo so tisti, ki delujejo iz ozadja in sesuvajo slovensko zdravstvo, ki ga, mimogrede, potrebujemo čisto vsi, trenutno pa je povsem na psu, se ne zgodi preprosto nič. Gospa mirno reče, da tega pač ne bo povedala.

To je tudi cinizem brez primere. Tako se igrajo majhni, nedoletni otroci. Rečejo, da jih nekdo ogroža in jim krade igračke, toda izdali jih ne bodo, ker je to stvar nekakšne zavezanosti-ne-ve-se-čemu.

Narobe. To je stvar morale in moralne čistosti. Gospa ima dolžnost Slovencem in Slovenkam povedati, kdo pritiska in vleče niti v ozadju. Ker ni povedala, je njen molk nemoralen. Torej ni junakinja, temveč je moralni bojazljivec.

V Sloveniji poleg vseh mogočih kriz vlada tudi moralna kriza. Zdi se, da nihče noče povedati, kaj se v resnici dogaja; v najboljšem primeru nam ponujajo nekakšne strice iz ozadja. Kdor se tako obnaša, v resnici pomaga pri nemoralnem in morda celo kaznivem delovanju teh, ki pač vlečejo nitke. Torej je kriv. Torej bi moral odgovarjati. A bržčas ne bo. Slovenija je globoko v blatu, ki zelo smrdi.

V njej vlada toliko sprenevedanja, cinizma, preračunljivosti in nemoralnega vedenja, da nam morda sploh ni več pomoči. Ga ni junaka, ki bi imel toliko jajc, da bi končno rekel bobu bob. Škoda. Nastradali bomo vsi. Ladja bo še naprej tonila kot Titanik in verjetno končala na dnu oceana, od koder je ne bo dvignil niti bog.

Slovenija potrebuje katarzo, moralno očiščenje. Potrebuje jo zelo nujno, urgentno, takoj. Morda se bo končno našel junak. Morda bo to kak mlad človek, ki premore dovolj poguma, da pove, tako kot v Cesarjevih novih oblačilih, kako je s cesarjem in z vsemi drugimi v tej ubogi državi.

Skok v zgodovino je lahko na tem kraju zelo poučen.

Stalin je v času svojega vladanja s terorjem pobijal vse okoli sebe, leve in desne. Res pa je tudi, da je imel kritike in nasprotnike. Prav je, da imajo politiki nasprotnike in kritike. To je normalno stanje. Ni pa normalno, da politiki ne upajo in nočejo povedati, kdo so njihovi nasprotniki.

Če ne povedo, so strahopetni in/ali preračunljivi. V obeh primerih so nemoralni, kot bi rekel Kant. Če vedo, kdo so nasprotniki in se pritožujejo nad njimi, je v njihovem in občem interesu, saj delajo za obče dobro, da jih razkrinkajo. Še slabše je, če zgolj trdijo, da obstajajo nasprotniki, a teh v resnici sploh ni, sebe pa prikazujejo kot žrtve. V tem primeru lahko govorimo o prividih in halucinacijah ter izigravanju javnosti, ki naj se usmili žrtev in obenem verjame, da obstajajo duhovi, prikazni in drugi stvori iz onstranstva.

Leta 1929 je Stalin napovedal, da bo izkoreninil kulake. In jih je. Nepredstavljivo je, koliko ljudi je trpelo in umrlo. Kolektiviziranje kmetov in likvidiranje kulakov, ki so jih z vagoni odvažali v Sibirijo, je pomenilo teror, ki ga zmorejo samo despoti in njihovi podrepniki.

Toda ko se skuša Stalin znebiti kulakov, v resnici iztreblja najbolj uspešne in produktivne kmete. Posledice so seveda strahovite. Ljudje so jedli tudi zemljo, nekateri pa celo lastne otroke, ker hrane kratko malo ni bilo dovolj. Stalin pošlje partijske aktiviste na podeželje, ker je prepričan, da kmetje skrivajo hrano. Nekaj zrnja res najdejo, toda partijski aktivisti nimajo pojma, zakaj ga kmetje hranijo. Lakota je strašna in umrejo številni ljudje.

Lakota se v tridesetih letih najprej pojavi v Ukrajini, nato se širi. Uniči desetine milijonov ljudi, na milijone jih umre. Toda najhujše pri vsem tem je, da ima Stalin v rokah dovolj moči, da se obnaša po načelu: realnost je to, kar jaz rečem. Če torej reče, da je nekaj res, tako tudi je. Kdor ugovarja, konča v Sibiriji ali kako drugače.

Hvaliti državni kapitalizem sovjetskega tipa je zato znamenje bolnega in povsem izprijenega uma, kar pomeni, da je v službi zla. Prav tako je nemoralno in skrajno pokvarjeno trditi, da je Stalin pobil na milijone ljudi. Sam jih namreč ni mogel pobiti, ljudje pa so umirali zaradi aparata, ki so ga podpirali številni drugi ljudje.

Sistem je deloval tako, da je uničeval najbolj uspešne, najbolj inteligentne, najbolj produktivne državljane in državljanke. V takem sistemu si lahko upal na preživetje le tako, da si bil tiho ali da si se sproti prilagajal vetru, če si sploh lahko pravočasno ugotovil, kam piha. Pa še v takem primeru ni bilo nobene gotovosti – do večera si lahko izginil tudi, če so te še zjutraj vsi hvalili.

Zgodba pa ima še eno razsežnost, o kateri ne bi najraje ničesar vedeli.

Nekateri ugledni Zahodni intelektualci, na primeri G. B. Shaw, so v tridesetih letih celo obiskali Ukrajino, kar pomeni, da so bili na kraju zločina – vendar niso opazili nobene lakote. Za Shawa na primer je bila Sovjetska zveza v tistem času velik družbeni eksperiment!

Nihče ni torej ničesar videl, nihče ni ničesar vedel – in nihče ni ničesar povedal. Novinarji so se bali poročati o lakoti, mnogi so preprosto molčali. V tistem času je Sovjetska zveza sicer izvažala hrano na Zahod in se pospešeno oboroževala. Ljudje preprosto niso bili pomembni.

Kako drugače je danes?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži