Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tako je pred časom izjavil Michael Moore. Tisti mož, ki je naredil izvrstni kritični film o kapitalizmu oziroma o ljubezenski zgodbi, povezani z njim. Zakaj je vzkliknil nekaj tako pregrešnega, saj je očitno demokrat?

Michael Moore je vzkliknil, kar je zapisano v naslovu tega prispevka, ker mu je preprosto dovolj obnašanja demokratov. In zakaj jih ima vrh glave? Vrh glave jih ima zato, ker se obnašajo natanko tako kot slovenski demokrati in drugi levičarji, ki so v resnici zgneteni okoli nekakšne povprečne politične sredine.

Sredina je pusta, dolgočasna, nezanimiva in brezkrvna, zlasti pa je neproduktivna. Natanko na to je mislil Michael Moore. Republikancem je zato naklonjen, ker imajo vsaj nekaj življenja v sebi, ker verjamejo v določene ideje. Ne gre namreč zgolj za ideje in za strinjanje ali nestrinjanje z njimi, gre predvsem za boj zanje, za vero vanje, za strast, za življenjsko energijo, ki jo čutijo ljudje, za srčnost.

Natanko v tej perspektivi je treba vedno znova omeniti tudi Tita, ki je bil simbol odpora proti nacistom in fašistom, poleg tega pa edini svetovni politik, ki si je v določenem trenutku upal jasno upreti Stalinu in ni dovolil, da bi postali del vzhodnega bloka držav onkraj železne zavese.

Danes je več kot očitno, da levičarji in demokrati v glavnem ne verjamejo v nič. So zgolj nezanimivi, pragmatični in preračunljivi, kot se reče, zato so sivi in dolgočasni v svojem žargonu, ki ga kar naprej vrtijo. Ne zavzemajo se za nič, vtis je, da jim je preprosto vseeno, kaj se dogaja okoli njih, dokler je dogajanje koristno zanje.

Ne verjamejo, poleg tega pa so še neskončno previdni, strah jih je narediti karkoli, kar bi vsaj malo štrlelo iz neproduktivnega centra, v katerem so tako radi in kjer jim je udobno. Torej je očitno, da ne želijo nobene spremembe, saj bi jim bilo lahko zaradi sprememb manj udobno.

Hočejo imeti moč, obenem pa se kar naprej zavzemajo za kompromise. Obstaja paradoks politične moči. O njej je Slavoj Žižek rekel tole: ko želite zapeljati nasprotnika, mu ne rečete, da se boste srečali z njim na sredini, na pol poti, kajti v takem primeru bo nasprotnik vaš predlog razumel kot vašo slabost, šibkost, nemoč. Torej ne rečete tega, saj imate moč in jo hočete imeti še več.

Pa vendar ves čas govorijo natanko to: sklepati moramo kompromise, srečevati se moramo na pol poti, vsakdo bo malo popustil, pa bo vse v redu. To je brezkrvno razmišljanje, ki ne vodi nikamor.

Edini pravi način za sklepanje kompromisov je tale. Nasprotnika najprej prestrašite s svojim predlogom. Ko je dovolj prestrašen in negotov, morda naredite kak kompromis. Če že vnaprej pristajate na kompromis, bodisi že na začetku odstopate od lastne ideje, kar pomeni, da ji ne verjamete dovolj, ali pa ideja sploh ni vaša in ste zgolj preračunljivi, taka drža pa je nemoralna, kar je še slabše.

Če torej verjamete v idejo, se zavzemate zanjo in ne pristajate na kompromise že vnaprej. Natanko take drže primanjkuje v Sloveniji, zlasti med demokrati, levičarji in drugimi salonskimi bitji. To je tudi drža, ki je značilna za veliko večino Slovencev in Slovenk. Tako so prestrašeni, da kar naprej tičijo nekje v mišjih luknjah in obljubljajo drug drugemu, da bodo sklepali kompromise, iz katerih se seveda ne izcimi ničesar. Povsem neproduktivni so.

Če v nekaj verjameš, če si se za nekaj pripravljen boriti, na primer za vrednote, potem ne pristajaš že vnaprej na kompromise. To je bolno. Če si za resnicoljubnost, iskrenost, poštenost in druge vrednote, potem ne rečeš že vnaprej, da se bomo srečali na pol poti. Kaj pa je polovica med resnico in lažjo? Kako se lahko srečamo na pol poti, če je eden za pošten, odkrit pogovor, drugi pa za sprenevedanje in slepomišenje? Kje je kompromis med solidarnostjo s trpečimi in brezbrižnostjo do njih?

Morda so zapisana vprašanja še najbolj radikalna, če jih prestavimo v polje empiričnih zakonitosti tega sveta, če na primer pomislimo na vremenske spremembe. Kaj pomeni kompromisno razmišljanje, ko postaja iz leta v leto bolj očitno, da bodo podnebne spremembe vse bolj katastrofalne? Kako je mogoče mirno gledati spremembe in salonsko ugotavljati, kaj bi bilo dobro narediti, naredijo pa malo ali nič? Ko bodo katastrofe terjale na stotine milijard ali celo bilijone evrov in bodo ogrožena številna življenja (pravzaprav so že), bo seveda prepozno. In zopet smo pri tistem znamenitem Freudovem spoznanju, da se ljudje večinoma obnašajo po načelu: saj vem, da je hudo, toda …

Ali pa pomislimo na kapitalistično zlorabljanje psihologije, psihoterapije in humanistične misli nasploh. Obstaja vtis vnaprejšnjega odpovedovanja in sklepanja kompromisov s kapitalizmom: jaz jih bom izkoriščak, izžemal in jim jemal presežno vrednost, ki jo ustvarijo, vi jim pa sproti nudite psihološko in terapevtsko pomoč, da bodo mirni, da bodo dlje zdržali izkoriščanje oziroma izžemanje in se ne bodo upirali.

Javni dolgovi bodo tako vedno večji, naravnih katastrof bo vse več in vse večje bodo, kompromisov, ki ne vodijo nikamor, pa bo tudi vse več.

Vse to pa ni nič drugega kot zgodba o materialni učinkovitosti sodobnih ideoloških praks. Večina ljudi zato preprosto nima pred svojimi očmi velike slike sveta. Ukvarjajo se s seboj in s posameznimi vsakdanjimi zadevami, osebnostno rastejo in se duhovno prenavljajo, ne zmorejo pa pogleda od daleč ali od zgoraj. In natanko iz tega črpajo moč ideološke prakse – njihovi zastopniki in zagovorniki računajo, da ljudi velika podoba kratko malo ne zanima.

Obstaja še ena zanimiva značilnost ideoloških praks. Te so namreč take, da njihovi zastopniki naivno verjamejo, da se bodo ljudje kot naslovniki taistih praks odzivali naivno racionalno. Naivni so torej eni in drugi, zato prakse tudi delujejo. Ko ljudje prenehajo biti naivni, preprosto ne delujejo več.

Vprašanje pa je, če so ljudje sploh pripravljeni prenehati biti naivni. To je zares velik problem, kajti obstaja tudi možnost, da ideološke prakse delujejo večno, kar pomeni, da velika večina ljudi nikoli ne bo prenehala biti naivna. Bolj dramatično rečeno: možno je, da je imel Freud preprosto prav, ko je dejal, da ljudje ljubijo iluzije celo bolj kot sebe. Nobene nujnosti torej ni, da bodo prenehali biti naivni in da se bodo kadarkoli zbudili iz ideološkega sna. Možno je torej, da bolje ne bo nikoli.

Bogati bodo še bogatejši, revni pa revnejši. In bogati ne bodo bogateli, ker so bolj inteligentni, se bolj zavzemajo za najvišje vrednote, imajo boljšo izobrazbo. Prav tako ne bodo bogatejši, ker znajo bolje krasti in so podkupljivi. Resnica kapitalizma, v katerem živimo, je zelo preprosta: bogati bodo bogatejši, ker že imajo veliko kapitala, ki ga znajo obračati tako, da dobivajo ogromne dividende, obresti in druge prihodke od kapitala.

Ali po domače povedano: lastniki kapitala bodo raje vlagali denar na borzo in v finančne instrumente, kot jih imenujejo, zlato in druge oblike bogastva kot pa v produktivno proizvodnjo materialnih dobrin, tehnologij oziroma v nova delovna mesta, kajti profitabilnost nenehno pada.

Revni ljudje bodo zato še revnejši, novih delovnih mest bo malo, več pa bo spektaklov, zabave ter nesmiselnega, neproduktivnega norenja in vremenskih katastrof.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži