Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ničesar skupnega nimajo. So pa živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja in na svoji koži doživeli fašizem, nacizem in stalinizem, totalitarizme torej. Česa se lahko naučimo od njih?

Naučimo se lahko, da totalitarne prakse zlahka uničujejo življenja ljudi, pa če so na prvi pogled še tako prijazne, premišljene in razumne. In zdravi razum nam pove, da je spodbujanje življenja ljudi, njihove življenjske energije, volje do moči, kot bi rekel Nietzsche, najboljše, kar se lahko zgodi na tem svetu.

Danes je take energije malo. Ljudje v najboljšem primeru protestirajo, kot bi sporočali, da so še živi, to pa je tudi bolj ali manj vse. V tej luči bo v bližnji prihodnosti pomembna prazna minimalna gesta, o kateri je vedno znova govoril Lacan. To je gesta, s katero se človeško bitje kot subjekt preprosto upre in reče Ne! vsakemu možnemu nagovarjanju in vsaki ideološki praksi, v katero ga skušajo zapeljati.

V sredo, drugega aprila 2014, bom imel v Mariboru predavanje v okviru dogodka, ki se imenuje Psihošprint: Freud in psihoanaliza. Govoriti nameravam o psihoanalizi, filmu in kreativnem dejanju. Zlasti pa bom govoril o idejah, o tem, kaj pomeni, da ima človek dobro idejo, govoril bom o tem, kar je imenoval Deleuze čista intenzivnost.

Danes je razmišljanje, kaj pomeni imeti idejo, izjemno pomembno. Vtis je namreč močan: zlasti politiki in pripadniki elit nimajo nobene dobre ideje, kako živeti skupaj v prihodnosti; vrtijo žargon o lepi prihodnosti, a v resnici niti vanj ne verjamejo. Žalostno in depresivno pa je, da dobre ideje nimajo niti delavci.

Predvsem moram poudariti, da ideje ali zamisli ali koncepti ne obstajajo kot zaklad, ki ga je treba zgolj odkriti. Ljudje se pogosto obnašajo natanko tako: potrebujemo le še malo časa, da odkrijemo prave ideje o prihodnosti, potem pa jih bomo uresničili, naredili bomo nekaj, da bodo besede meso postale, in vsi bomo srečni. Tako preprosto ne gre.

Ideje ali koncepte je treba kreirati, za kreativnost pa je potrebna življenjska energija. O tem je veliko povedal Deleuze, pa ne le on, saj se je psihoanaliza, ki ni psihoterapija, prav rodila z idejo o pomenu življenjske energije, čiste intenzivnosti za človekov razvoj. Idej ali konceptov ne moremo ustvariti brez razmišljanja, zlasti pa jih ne moremo izdelati kar tako, ker ravno nimamo nobenega drugega dela. Obstajati mora nujnost, pravi Deleuze, zaradi katere smo siljeni v proizvodnjo idej oziroma konceptov. Brez nujnosti oziroma sile ni nobene nove ideje.

So bili fašizem, nacizem in stalinizem zgodovinska nujnost?

Filozof, znanstvenik, umetnik – vsak od njih je delavec. Ustvarja ali kreira zaradi nujnosti, ne zaradi lastne slave, zadovoljstva ali denarja. Filozofija je torej delo, znanost je delo, umetnost je delo. To ni veseljačenje.

To je delo, kar pomeni, da delavec dela, kar mora delati. Svoboden je, da dela, kar mora delati. Ko dela, kar mora delati, je na dobri poti, da kreira ali ustvari kaj novega – na primer novo idejo, nov koncept.

Zaradi nujnosti se rojevajo novi koncepti in se zastavljajo nova vprašanja. Danes je tako vprašanje tole: Kaj pomeni biti komunist danes, tukaj in sedaj?

So komunisti res zgolj nujni poraženci zgodovine? O kom sploh govorimo, ko uporabljamo besedo komunist?

Leta 1943 so se ljudje po kapitulaciji fašistične Italije množično dvignili na noge – na primer v Istri. Dogodek je izjemno pomemben, saj priča, da so imeli ljudje po stoletjih zatiranja preprosto dovolj zatiralcev in so se jim postavili po robu. Po robu so se jim postavljali že prej, seveda, toda tokrat je bil upor močnejši.

Zgodovinarji so kajpak zabeležili, da so se uporniki znesli nad tlačitelji. Maščevanje ljudi je razumljivo. To ne pomeni, da ga slepo zagovarjam, pomeni pa, da ga je mogoče razumeti, razložiti in vpeti v zgodovino.

Lekcija je poučna in dobra: ljudje se bodo vselej upirali tlačiteljem. Prej ali slej se jim bodo hoteli maščevati za povzročeno gorje. Ne bom rekel, da je tako vedenje v naravi ljudi, je pa možno. Ljudje zelo dobro razumejo, da je treba račune prej ali slej poplačati.

Zgodbe pa s tem še ni konec. Ko so Nemci zasedli Istro in se povezali s fašisti, so nemudoma razglasili, da so Slovani barbari, necivilizirani ljudje, ki se kruto znašajo nad …

Natanko za to gre: Nad kom so se znesli? Zgodovina se nikoli ne začne ta trenutek, ampak vselej že traja, zato je dobro pogledati, kaj se je dogajalo, še preden smo stopili na prizorišče.

Za delavce je lekcija poučna, kajti zatirajo in izžemajo jih že zelo dolgo časa. Morda ni videti na prvi pogled, da je tako, a tako vsekakor je. S pomočjo teoretskih konceptov lahko trditev tudi dokažemo.

Delavci večinoma ne vedo, kako poteka njihovo izkoriščanje in ne vedo, od kje lastnikom kapitala tako veliko bogastva. Tega kratko malo ne vedo, ker ne študirajo in nimajo v rokah ustreznih konceptov. V vsakdanjem življenju in na delovnih mestih se v glavnem vedejo spodobno in so miroljubni. Upora je malo ali pa ga sploh ni nič, saj skoraj vsi živijo skladno s kapitalističnim sloganom, da lahko vsakdo doseže svoje sanje, če se le malo potrudi.

Depresije je zato veliko, življenjske energije je malo. Ne le med starimi ljudmi, onemoglimi in utrujenimi od življenje, temveč tudi med mladimi. V tej perspektivi je zato posebna, skoraj neverjetna izkušnja videti film, ki je bil pred kratkim predstavljen na Sundance Film Festival: Alive Inside: A Story of Music & Memory.

Ta film, ki je eden najlepših, kar so jih naredili, govori o spreminjanju življenja številnih ljudi v ZDA, ki trpijo za različnimi oblikami demence. Z glasbo se vračajo v življenje, vrača se jim življenjska energija.

Kaj je sporočilo tega filma? Sporočilo je fantastično preprosto: ko ljudje dobijo to, kar jim je všeč in imajo zares radi, oživijo. Danes jim v glavnem jemljejo v imenu nekakšnega gospodarskega napredka. Seveda: napredovati mora kapitalizem, za ljudi je bolj ali manj vseeno.

A ne v tem filmu, ki ga zares, zares priporočam. Globoko v sebi smo namreč ljudje čustvena bitja, ne racionalna, egoistična, egocentrična in sebična bitja, pripravljena grabiti materialne dobrine zase, kot pravijo kapitalisti, da bi bili srečni. Na tem svetu je veliko nesrečnih milijonarjev, ker preprosto nimajo tistega, kar zares osrečuje ljudi in jih dela žive.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži