Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Le zakaj jih ne bi? Slabi delavci namreč ne naredijo veliko ali pa celo delajo škodo, kar je še slabše, saj s tem močno znižujejo produktivnost. Torej jih je smiselno in koristno čim prej odpustiti in na njihovo mesto postaviti dobre delavce, kar bo povečalo produktivnost in ustvarilo več vrednosti; to bi bilo sicer najbolje za kapitaliste, ker bi pobrali še več profitov, za delavce pa ne toliko, a sedaj ne bi cepil dlake. Pomembno za produktivnost delavcev je zlasti tole: skladno z orisano logikoi bi bilo pravično in skladno z najvišjimi vrednotami, ki jih bojda primanjkuje, če prisluhnete dostojanstvenikom, da odpustimo še slabe politike, slabe bankirje, slabe dostojanstvenike, slabe menedžerje, slabe predsednike strank, slabe ministre ter sploh vse slabe in premalo produktivne delavce.

Kapitalistična logika proizvodnje blaga in storitev je namreč povsem jasna že prvošolcem: čas je denar in delavec naj bo plačan toliko, da bo še znosno živel, ne pa toliko, kolikor vrednosti ustvari – razlika gre kajpak lastnikom kapitala. Kdor dela slabo, ne sme biti plačan za slabo opravljeno delo. Prav tako ne sme biti plačan, če ne dela ničesar, oziroma ko ne dela ničesar. Zakaj bi kapitalist metal proč denar, če delavec ne dela? Ni logike. Zlato namreč ni drek in drek nikoli ne bo zlato.

Včasih vidimo, da politiki v parlamentu med razpravami dremajo ali pa berejo časopis, brskajo po sodobnih digitalnih napravah in podobno; nekateri se sploh nikoli ne oglasijo in ne vedo (ups, hotel sem reči: vemo), če sploh kaj delajo. Ali jim kdo gleda pod prste in odtegne denar od njihovih plač? Pošteno in pravično bi že bilo, pa še vrednote bi s tem negovali in ohranjali pri življenju. Lastniki denarja, s katerim so plačani, smo namreč mi, davkoplačevalci. Zakaj jim torej ne odtegnemo nekaj evrov za vsak dremež, za listanje po časopisih in za vsak slab zakon, ki ga sprejmejo?

Prav pred kratkim so proizvedli enega. Ustavno sodišče je jasno reklo, da je zakon o davku na nepremičnine slab. Verjetno je veliko delavcev dlje časa delalo, da so ga naredili. Ustavno sodišče je reklo, da so naredili slab izdelek. Če so naredili tak izdelek, so, logično, slabo delali; če bi delali dobro, bi bil izdelek brezhiben. Če so delali slabo, so morda slabi delavci ali pa so imeli zgolj slab dan – no, več slabih dni. Imeli so več slabih dni ali pa je bilo teh zelo veliko, in so slabo delali, kar pomeni, da bi jim morali odtrgati od plače ali pa jih celo odpustiti – pač skladno z njihovo lastno retoriko.

Politiki so izvoljenci ljudstva. Torej bi jih ljudstvo lahko tudi odpustilo, ko začnejo slabo delati. Zakaj jih torej ne? Kaj je narobe z ljudmi, da tako dolgo časa prenašajo slabe delavce in jih ne odpustijo? Politiki bi morali namreč delati v dobro ljudstva. Tako je zapisano, taka je postava.

Možnosti sta zgolj dve. Prvič. Vsi politiki in izvoljenci naroda so brezhibni delavci ter jih ne gre odpuščati. Drugič. Nekateri so sicer slabi delavci, tako kot je med jabolki vselej kakšno gnilo, vendar jih ni mogoče odpustiti.

Dobro. Obstaja pa še majhen problem. Vsi namreč živimo v kapitalizmu in nekateri smo prisiljeni prodajati svojo delovno silo najboljšemu ponudniku. Delamo kot črna živina, vendar plače ne dohajajo naše produktivnosti. Obstajajo tudi črne ovce, ki delajo slabo, kar pomeni, da je morda razlika med njihovo produktivnostjo in plačo, ki jo dobijo, manjša kot pri dobrih delavcih. Se torej v kapitalizmu res vselej splača biti dober in produktiven delavec? Poznam veliko takih delavcev, tudi doktorjev znanosti, ki se komaj prebijejo skozi mesec z mezdo ali pa prodajajo sendviče v tisti korporaciji s hitro hrano, da sploh kaj zaslužijo in ponudijo vsak večer deci kaj za večerjo. V socialistični Jugi, ki je bila, seveda, kajpada, se bom kar sam polil z gnojnico, da tega ne bo treba početi pisateljem in drugim delavcem, totalitarna in sploh zanič, takih razlik med delavci ni bilo.

Politiki kljub vsemu dokazano ne delajo vselej v dobro ljudstva. Torej kršijo postavo. Torej bi morali plačevati za kršitve. Pa se ne zgodi nič. No, zgodi se skoraj nič. A ena lastovka še ne prinese pomladi, pravi rek.

Kdaj bo drugače? Kdaj bomo končno začeli odpuščati slabe delavce? Koliko časa bomo dovolili, da slabi delavci odpuščajo nas, češ da smo slabi delavci? Kako je mogoče, da trpimo tako nepravičnost, ki je sprta že z zdravim razumom? Ali pa nam morda primanjkuje celo zdravega razuma?

Z nami je definitivno nekaj narobe. Morda smo postali povsem brezbrižni in apatični, morda se celo pogrezamo v depresijo. Namesto da bi odpuščali slabe delavce, da bi bila produktivnost večja, pristajamo na to, da nam podtikajo, da smo slabi delavci. Logika je kajpak nadjazovska. Ljudje imajo nad seboj nadjaz in zaradi njega občutke krivde. Torej se počutijo krive in takoj pomislijo, da so morda slabi delavci. Drugi, šefi na primer, jih imajo zato na vrvici, kar pomeni, da delajo z njimi, kar se jim pač zljubi.

Kdo je torej slab delavec? Slab delavec je tisti, za katerega drugi rečejo, da je slab. Živimo v narobe svetu. Delavec nikoli ne more reči menedžerju, da je slab delavec. Tega ne more reči bankirju, ne more reči direktorju firme, ne more reči nikomur. Delavec mora biti priden in mora imeti občutke krivde. Biti mora tiho, tako kot morajo biti tiho otroci, ko odrasli govorijo. Lahko tudi hodi na volitve in izbira ljudi, ki se mu smehljajo s plakatov in mu kažejo zobe. Seveda mora tudi delati za borno mezdo.

Noben politik ne zasluži borne mezde. In noben bankir ne zasluži malo. Ga ni menedžerja, ki ne bi zaslužil veliko. In direktorji takisto zaslužijo dovolj za lagodno življenje. Delavec ne more ugotavljati, ali je ves njihov denar zaslužen z dobrim delom ali morda ni. Nima merila, da bi komu rekel, da je slab delavec, in nima orodja, da bi ga odpustil. Vselej je tako, da drugi odpuščajo delavce. Potem govorijo o pomanjkanju vrednot in o potrebi po pravičnosti, socialnih dialogih in vsem drugem.

Govorijo tudi, da je kapitalizem najboljši sistem družbenega življenja ever in da, globalno vzeto, danes živimo bolje kot pred leti. Pozabijo kajpak, da je v zadnjih desetletjih življenje številnih Zemljanov res postalo bogatejše, toda pri tem ima pomembno vlogo Kitajska s svojo milijardo in pol prebivalcev. Njihov standard se je res izboljšal, toda prav gotovo ne na račun svobodnega kapitalističnega življenja, svobodnih trgov in vseh drugih oblik svobode, ki na Kitajskem ravno niso med najbolj čislanimi vrednotami.

Podobno bi lahko rekli tudi za Rusijo, ki prav tako ni ravno vzor demokratične in svobodne države. Marx je imel prav: delavci bodo zaslužili več in živeli bolje le, če se bodo bojevali za tak način življenja; nihče jim ga nikoli ne bo ponudil na pladnju.

Marx je imel prav tudi v analizah, s katerimi je dokazal, da zgolj delavci in samo delavci ustvarjajo vrednost. Biti moramo zelo natančni: produktivnost delavcev zaradi novih in novih tehnologij oziroma investicij vanje nenehno raste, medtem ko mezde naraščajo počasneje, kar pomeni, da se profitabilnost ohranja na ravni, ki je za kapitaliste še za silo zanimiva.

Drugače pa je vse v najboljšem redu, le temperature so v zadnjih mesecih sumljivo visoke, pričakovati pa je, da bodo še precej višje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži