Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jugoslovanski poskus gradnje novega sistema je trajal zgolj nekaj desetletij, toda že v tem kratkem času je bil tako uspešen, da ga je bilo treba na silo ustaviti. In so ga. Kapitalizem traja že tri stoletja in je povzročil več škode kot vsi poskusi gradnje drugačnih sistemov skupaj, toda še vedno ga hvalijo kot najboljšega. Ogroža celo civilizacijo, vendar je videti, da to zastopnikov kapitalizma ne vznemirja niti malo.

Noam Chomsky je prejel lansko leto ugledno nagrado, ki se imenuje UCD Ulysses Medal; UCD je kratica za University College Dublin. Ob tej priložnosti je imel predavanje z naslovom Can civilisation survive really existing capitalism?, ki je tako dobro artikulirano in tako daleč presega neoliberalni žargon tukajšnjih govorcev, da ga na tem mestu predstavljam oziroma komentiram.

Najprej velja omeniti, da prof. Chomsky govori o kapitalizmu, kakršen dejansko obstaja; to ni kapitalizem svobodnih trgov iz učbenikov, iz katerih se učijo bodoči ekonomisti in drugi. Če torej živimo na Zemlji in stojimo na trdnih tleh ter ne blodimo v oblakih, moramo govoriti o resničnem kapitalizmu, ki je narejen za peščico pripadnikov elit in korporacij. Njihovo premoženje nenehno narašča, za večino ljudi pa ostajajo drobtinice, ki pač že prislovično padajo z bogatinove mize; iz teh drobtinic je stkan mit, da živimo danes bolje kot naši dedki in babice.

Položaj ljudi v kapitalizmu je tako precej preprost: nekateri uživajo vse privilegije kapitalizma, večina, zlasti delavci, je negotova, kar pomeni, da bolj ali manj trepeta in se boji, kdaj lahko izgubi službo, ali pa tiho upa, da bo službo sploh dobila.

V ponedeljek je na predavanju, ki sem ga imel v Ljubljani, nekdo pripomnil, da je Tito dal vsem delavcem delo. Ni bilo sicer čisto tako, saj Tito ni ustvarjal delovnih mest, dejstvo pa je, da si v Jugoslaviji dobil službo za nedoločen čas z lahkoto in jo tudi obdržal, delavci pa so bili zelo produktivni, kar so vedeli tudi v Nemčiji, kjer so delali kot gostujoči delavci.

Velike korporacije so že dolgo povsem zaščitene, zato se jih tudi drži izraz too big to fail. Torej ne morejo pasti in propasti, pa naj se dogaja karkoli. Nihče še ni slišal, da bi bili delavci v kapitalizmu preveč pomembni, da bi jih odpustili z delovnih mest ali kaj podobnega. Noben delavec ni zaščiten tako, kot so zaščitene korporacije in kot so zaščiteni pripadniki elit. Nekateri izmed njih zaslužijo grotesknih nekaj milijard na leto, večina delavcev na tem planetu pa se mora zadovoljiti z nekaj dolarji na dan.

In v tem trenutku banke sploh niso profitabilne, poudarja Chomsky, saj zaslužijo veliko zaradi denarja davkoplačevalcev, s katerim so zakrpali luknje, ki so jih povzročile same. Tako je na tem svetu. Ustvarite izgube, drugi ljudje jih pokrijejo, nato pa se hvalite, kako veliko zaslužite in kako profitabilni ste.

Ko govorimo o demokraciji na Zemlji, moramo prav tako poudariti, da več kot dve tretjini Zemljanov nima dobesedno nobenega vpliva na politike, nosilce moči in pripadnike elit, ki odločajo, kaj se bo dogajalo. Zares osupljivo je, kako je v takih razmerah sploh kdo pripravljen brez sramu govoriti o demokraciji, demokratičnem kapitalizmu in kapitalizmu s prijaznim obrazom.

Neoliberalni kapitalizem je v resnici natanko to, kar imenuje Chomsky an assault on population, napad na ljudi. Ne moremo govoriti o demokraciji, saj ta po definiciji pomeni, da ljudje vplivajo na dogajanja okoli sebe.

Nekateri ljudje se sicer sprašujejo, ali je kapitalizem po naravi demokratičen, pravi Chomsky, toda tako spraševanje je zgolj prazno sprenevedanje. Z lahkoto namreč dokažemo, da kapitalizem, kakršen zares obstaja, in demokracija, ne sodita skupaj; take so profesorjeve besede, s katerimi se povsem strinjam.

Prav zato je vprašanje o preživetju civilizacije resno, resno pa je tudi vprašanje, ali obstoječa demokracija, kolikor je sploh je, lahko karkoli spremeni.

Pomislimo samo na enega najbolj aktualnih in najbolj resnih problemov, s katerim se sooča civilizacija: vremenske spremembe. Zavest številnih ljudi je mnogo bolj naklonjena spremembam v načinu življenja, kot so jim naklonjeni politiki. To pomeni, da sodobna znanost, ki raziskuje spremembe podnebja, mnogo bolj vpliva na navadne ljudi kot pa na politike in ljudi, ki vodijo korporacije. Na žalost pa so sicer ozaveščeni ljudje še vedno brez moči.

Obstajajo tudi obsežni poskusi zanikanja vremenskih sprememb, češ da so si jih izmislili levičarski znanstveniki, podprti z anarhisti, komunisti in drugimi čudaki. Če nas opazujejo Marsovci, se morajo držati za glavo.

Znanstveniki imajo danes na voljo dovolj dokazov, da bodo podnebne spremembe v naslednjih letih in desetletjih katastrofalne in ko bodo dosegle kritično točko, jih nihče več ne bo mogel ustaviti. Človeštvo pa bo morda v tem času poglobljeno razpravljalo, ali se spremembe res dogajajo ali ne, ali je zanje kriv človek ali je kriva narava!

Sočasno se politiki in nekateri ekonomisti, skupaj z bankirji, že hvalijo, da gospodarstva po koncu recesije rastejo in da bodo rasla še bolj. Vsak dan nam tako postrežejo z novimi, vedno višjimi odstotki. Rast seveda pomeni več porabljene energije, to pa pomeni tudi več ogljikovega dioksida v zraku. In zdi se, da od nas pričakujejo, da bomo zaradi tega radostni!

Gospodarska rast vsekakor pomeni tudi več avtomobilov, ki jih poganjajo fosilna goriva. Ni videti, da bi bile vlade zelo zainteresirane, da zmanjšajo število avtomobilov na cestah in povečajo možnosti javnega prevoza, kar bi sicer smeli pričakovati, če bi zares živeli v svobodnem tržnem svetu, v katerem naj bi imeli ljudje možnosti izbiranja.

V kapitalizmu obstajajo tudi sistemska tveganja. To so tveganja, da bodo projekti propadli, da se bodo finančne transakcije razbohotile čez vse meje in povzročile škodo, da nekaterih sicer potrebnih projektov sploh nikoli ne bodo financirali, in tako naprej. Tveganja obstajajo, toda kapitalisti trdijo, da moramo vse prepustiti trgom, zasebnim vlagateljem in da se ne smemo vmešavati.

Čisto na koncu predavanja spregovori profesor Chomsky o tržnem fundamentalizmu in ga primerja z religijo. Njegovi pridigarji tako nenehno poudarjajo, kako zelo so trgi učinkoviti in investitorji racionalni. In ko se zgodi zelo otipljiva katastrofa, kakršna je zadnja globalna recesija, ki so jo nekateri strokovnjaki pravilno napovedali, postane jasno, da bodo davkoplačevalci poskrbeli tudi zanjo.

Toda to vse skupaj nima nobene pametne zveze z demokracijo, čeprav je v zavesti številnih Zemljanov resna potreba po spremembi sistema. A namesto demokracije imamo vse več plutokracije, propagande in sprenevedanja.

Pripadniki elit prav zato znova rajajo. Do naslednje, še hujše katastrofe in tako naprej do končnega propada. Chomsky uporabi izraz doom loop ali začarani krog. Tako je to v kapitalizmu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži